V nedeljo so se v Burmi odvile prve volitve po dvajsetih letih. Vendar pa prejšnje volitve niso bile ravno dobra popotnica demokraciji v tej azijski državi, saj je vojaška hunta takrat pod vodstvom Saw Maunga gladko ignorirala veliko zmago opozicijske stranke Narodna Liga za Demokracijo pod vodstvom Aung San Suu Kyi in vsilila ostre vojaške zakone, ki neprekinjeno trajajo že dve desetletji. Glavne nasprotnike so pozaprli ali pa izgnali iz države. Med njimi tudi San Suu Kyijevo, ki je preživela kar 11 od zadnjih 19ih let v različnih oblikah pripora.

Aung San Suu Kyi, Nobelova nagrajenka za mir, pripadnica znamenite generacije 88 in tudi simbol gibanja za demokracijo v Burmi, je pred letošnjimi volitvami, na katerih po zakonu ni smela nastopiti, pozvala vse borce za demokracijo, naj volitve bojkotirajo, saj naj bi bile nedemokratične, zrežirane in nepravične. Kljub temu je nekaj pripadnikov nekdanje Narodne Lige za Demokracijo ustanovilo novo pro-demokratsko stranko in se uspešno prijavilo na volitve. Njihov argument: »če ne bomo mi kandidirali na teh volitvah, bodo zdajšnji generali in njihovi podporniki na oblasti še naslednjih 100 let«.

Srž problema je zagotovo v ustavi, ki so jo na zelo sumljivem referendumu sprejeli leta 2008 in daje vojski 25 odstotkov sedežev v dvodomnem parlamentu, kar pomeni 110 izmed 440ih v spodnjem in 56 izmed 224ih sedežev v zgornjem domu. Tako bo vojska skupaj z največjo stranko, Stranko Unije Solidarnosti in Razvoja, ki je sestavljena iz sveže upokojenih višjih častnikov in staro tudi hunti naklonjeno Stranko Narodne Enotnosti, brez težav dobila absolutno večino v obeh domovih in tako tudi pravico veta pri zakonodaji.

Kjer oblasti niso neposredno zakonsko omejile opozicije, so to storile bolj prefinjeno. Problem, ki se je pojavil pri manjših strankah, je problem s financiranjem. Velika stranka, kot Stranko Unije Solidarnosti in Razvoja imenujejo tamkajšnji prebivalci, je edina financirana iz državnega proračuna in si tako edina lahko privošči ne le celostno kampanjo ampak tudi kandidate na vseh območjih. Kandidati manjših strank so namreč morali porabljati svoje prihranke za stroške participacije in kampanje.

Vojaška hunta je tako brez večjih tveganj nadzorovala letošnje volitve, za katere upajo, da bodo utišale vse večje plazove kritik. Vsaj tiste, ki prihajajo od njihovih trgovskih zaveznic v regionalni gospodarski skupnosti Asean - Zvezi jugovzhodnih azijskih držav. Vendar pa se niso ustavili le pri že omenjenih ukrepih, ki so, četudi so nepravični in protidemokratski, vsaj v skladu z njihovo lastno zakonodajo. Po poročanju novinarjev, ki so kljub ostrim ukrepom uspeli priti v državo in od tam še niso bili izgnani, se je hunta namreč polotila tudi čisto nasilnih dejanj. Od groženj, da bodo preselili celotne družine, če ne bodo glasovali za veliko stranko, pa do ukinitve volilne pravice za celotna območja v določenih regijah. Najbrž je strah pred ponovitvijo scenarija iz začetka devetdesetih let hunto in njenega voditelja Than Shweja prepričal, da ne morejo biti nikoli preveč previdni.

Participacija San Suu Kyijeve in njene Narodne Lige za Demokracijo na teh volitvah bi pomenila, da se strinjajo s sprejeto ustavo in da priznavajo, da niso zmagali na prejšnjih volitvah. Zato je razumljivo, da je bil bojkot edina sprejemljiva in možna poteza z njihove strani. Vendar je demokratično gibanje v Burmi širše in kolikor je Suu Kyijeva simbol demokratičnega aktivizma, pa ni edina predstavnica le-tega. Opozicija, ki je uspešno kandidirala na volitvah, računa na od 100 do 200 izvoljenih kandidatov, kar sicer ne bo pomenilo večjih reform v zakonodaji, lahko pa pomaga do majhnih premikov v predelih, ki sprememb niso videli že skoraj četrt stoletja. In ravno zaradi teh premikov se je drug del aktivistov udeležil volitev.

Predstavniki hunte sicer vztrajajo, da je proces pošten in pravičen, vendar je dobro vidno, da bodo vojaški kandidati še naprej imeli premoč v novoustanovljenem parlamentu saj naj bi, po podatkih, ki jih je hunta dala v javnost, Velika stranka dobila kar 80 odstotkov vseh razpoložljivih sedežev v parlamentu. Mjanmarska vojska deluje bolj previdna, kot je bil nekdanji srbski predsednik Slobodan Milošević in je tako pustila tanko iluzijo demokracije za vse zahodnjaške bevskače.

Volitve so bile torej vse kaj drugega kot pravične in zato ne bodo rešile perečih političnih vprašanj etničnih skupin v Burmi. To paradigmatično potrjujejo tudi spopadi med vladnimi silami in uporniki iz manjšine Karen. Ti so se zgodili še med potekom volitev in še trajajo, zaradi njih pa je na Tajsko prebegnilo okoli 20.000 ljudi, večinoma žensk in otrok. Vsem omejitvam navkljub pa je demokratično gibanje poskusilo s participacijo v upanju, da bodo lahko ustvarili boljše politično ozračje v Burmi.

A četudi so volitve daleč od demokratičnih in ne prinašajo hitrih sprememb, je vseeno napak govoriti, da so brez vsake vrednosti. Opozicijski kandidati so se dobro zavedali vseh napak in nepoštenosti, ki se skrivajo v sistemu, a kljub vsemu upajo na začetek sicer dolgega in bolečega procesa demokratizacije. Če nič drugega, o vrednosti volitev priča že sam strah oblasti pred „simbolom demokracije", ki naj bi bila iz hišnega pripora izpuščena, ko bodo volitve uradno končane.

Komentiral je Božidar.