Predlog tandema Societe Realiste, ki te dni v Ljubljani gostuje v galeriji ŠKUC z razstavo Enosmerni svet je, da dvojnost pomena besede pripeljemo do logičnega obrata. Če slišimo, da je torej utopija zgolj ideja, za katero se skriva nasilje in katastrofa njene realizacije, če je torej kot tak negiran vsak angažiran ekonomsko-politični projekt, potem ostane le še afirmacija obstoječega. Skozi to afirmacijo pa se izkaže za realno utopijo kar kraj, od koder je vsak drug kraj uzrt kot – utopičen.
Utopija: ou – ne, topos – kraj, dežela, država oziroma skupnost, ki dejansko nikjer ne obstaja – takšna je slovarska definicija besede. Če pa je ta kraj kdaj kje obstajal, dodaja današnji povprečen razumnik, ga je zgodovina razkrinkala kot fantazijo sanjačev, za katero se v resnici skriva groza totalitarnega terorja. Predlog tandema Societe Realiste, ki te dni v Ljubljani gostuje v galeriji ŠKUC z razstavo Enosmerni svet je, da dvojnost pomena besede pripeljemo do logičnega obrata. Če slišimo, da je torej utopija zgolj ideja, za katero se skriva nasilje in katastrofa njene realizacije, če je torej kot tak negiran vsak angažiran ekonomsko-politični projekt, potem ostane le še afirmacija obstoječega. Skozi to afirmacijo pa se izkaže za realno utopijo kar kraj, od koder je vsak drug kraj uzrt kot – utopičen.
Vendar pa ta kraj – imenujte ga globalni ali pozni kapitalizem, neoliberalizem ali pač kako drugače – pretresajo notranje krize, in prostora za kritiko, pretres alternativ ali vsaj občuteno nezadovoljstvo ter obup je več kot dovolj. Zamišljeni razumnik pač ne bo mogel več le ponavljati mantre, po kateri živimo v svetu, kjer alternativa ni mogoča. Zato pa lahko še vedno nasedemo na drugi trik: alternativa sicer ni mogoča, a najboljši vseh možnih svetov, na katerega je pač treba pristati, bo treba le še malo izboljšati. Racionalno, v skladu z objektivno resničnostjo, na kateri stoji. Bodimo torej še bolj svobodni, še bolj mi sami, poiščimo prave vrednote, realizirajmo se do onemoglosti – in končno bomo vstopili v utopijo, ki je edina možna realnost sama.
Za kapital pač ne zadostuje, da se predstavlja kot edina možna resničnost, zato ga je potrebno še želeti in o njem sanjariti. Beri – ameriški srednji razred mora verjeti, da je srečen, po porazu zadnjih 'utopij' še bolj kot kdajkoli. In če pogledamo, kaj ti srečneži berejo zadnji desetletji, kadar ne berejo Biblije, pri vrhu seznama najbolj branih knjig v ZDA najdemo prav – glej, glej, utopični roman ene največjih ljudskih ideologinj za časa Reagana, Ayn Rand (ki smo ga, mimogrede, na Radi Študent detajlno analizirali v oddaji Nove pisarije začetkom tega leta).
Od tod dalje se Enosmerni svet pravzaprav kaže kot labirint, v katerem delo omenjene naseljuje osrednji prostor. V njem si lahko obiskovalec ogleda nedavno verzijo filma The Fountainhead, posnetega po razvpitem, nedavno v slovenščino prevedenem romanu istega naslova. Natančneje, ogleda si lahko film sam, a izpraznjen domnevnega balasta likov in zgodbe, ki tako ali tako služijo zgolj prikazu ameriškega heroja individualizma te moderne utopije. Manifest naredi-se-sam individualizma je torej v verziji Societe Realiste zgolj še niz posnetkov newyorške panorame, velikanskih pisarn v še večjih nebotičnikih. Bolj, ko se ti vzpenjajo v nebo, večji je junak, ki jih je zgradil skozi večni boj proti vsemu skupnemu in kolektivnemu.
Kot da bi snovalca razstave želela povedati, da je za veliko zgodbo, katere tvorka se čez lužo vpiše v kanon sodobne filozofije, treba uzreti še večjo zgodbo, realnost samo. A šele v drugih sobah galerije temu dodata, da je realnost sama pač le reprezentacija sveta, v katerega moramo verjeti. To sta namreč ključni besedi, ki ju lahko poveznemo čez celotno razstavo: reprezentacija in svet, natančneje njegova politična geografija. Edina opažena konsistenca postavitve se nemara skriva v teh dveh besedah. Ključa do razstave ne gre iskati v kritiki tega ali onega svetovnega hegemona, temveč prej na ravni reprezentacije. Koga ali česa?
Tudi to vprašanje bo nemara napačno, pravilnega pa bi utegnil sugerirati kar naslov razstave: s kakšno tendenco, usmerjeno kam? Odgovor nam Societe Realiste kažeta nazorno v različnih variacijah na geopolitiko, ki v razporeditvi planetarnega prostora razkriva vselejšno politično posredovanost. Na fizični ravni se tako svet v suspenziji zgodovinskega časa izkaže za množenje mej, v katerem se vsaka nova nacionalna 'emancipacija' izgublja pod težo arbitrarnosti in zgodovinske pogojenosti vsakokratnega nacionalnega prostora. Različne svetovne imperialne sile se na drugem mestu skrivajo za vedno enako praznim geslom svobode, Evropa pa se bere kot negacija duha komunizma, namesto katerega po njej danes straši le še meso svetovnega trga.
Zvenijo gornji opisi nerazumljivo? Po ogledu razstave, ki nas bombardira z različnimi podobami in se poigrava z načinom, kako nam te skozi cenzuro, besedno ali fotografsko, kostruirajo zgodovinsko realnost, se pač sprašujemo, s kakšnimi sredstvi in na kateri ravni se Societe Realiste lotevata svoje dekonstrukcije realnosti. Če to počneta na ravni reprezentacije, za njo ne iščeta ne resničnega sveta, niti ne gre za to, da bi realnost predstavila kot simulacijo, za katero se skriva še ena simulacija, in še ena, in še ena... Dovolj je očitno, da jo preberemo, dobesedno, besedo za besedo, in v branju opazujemo, kako označevalce neke globalne naracije nadomeščajo označevalci na primer svobode, ki je osnovna vsebina vsake neoliberalne utopije. Pri tem pa opažamo en ali dva spodrsljaja.
Verjetni spodrsljaj je v redukciji pisave na prav tako reprezentacijo, kot jo predstavlja na primer cenzurirana fotografija osvobojenega Reichstaga, na katerega pripadnik Rdeče armade leta '45 pripenja sovjetsko zastavo. Ravno taka cenzura, je očitno nakazano, se dogaja na ravni besed, ki niso nič drugega kot materialnost, na grafični ravni posredovana skozi različne, politično obremenjene tipografije pisav. Potemtakem nemara ne najdemo več besede, ki bi lahko negirala obstoječe, saj je beseda le medij, medij pa je danes – kapital. Vsakršna simbolna produkcija je tako – produkcija in reprodukcija presežne vrednosti in to prav na ravni, ki je materialna.
Drugi, očitnejši pa se primeri piscu spremnega letaka, ki pospremi razstavo. Zapiše se mu naslednji stavek: „Zaradi konformizma in otopelosti so posameznikova drža in prepričanja vedno bolj pogojena z držo in prepričanji družbenega koda, ki je rezultat nezavednih vplivov ali odkritega družbenega pritiska.“ Aha, stvar je torej nekako taka: svet je danes kodiran in znotraj tega koda se skriva represija sodobne družbe do mislečega posameznika, ki je vanjo ujet in nezmožen zavzeti lastno držo. Potrebno je subvertirati kod in – osvoboditi posameznika? Zadnjo besedo tako zopet dobi Ayn Rand, ki je svojo utopijo gradila ravno na opoziciji individualno – kolektivno. Slednje zatira prvo, ki je edini nosilec vsega transcendentnega osvobojene človeške kreativnosti. Kapital torej predstavlja utopijo in hkrati onemogoča njeno realizacijo, s čimer jo ohranja prav kot – utopijo. Predlagamo obisk razstave, a tudi prebiranje na ravni njenih lastnih kodov, odkrivanje njenih morebitnih protislovij.
V enosmernem svetu se je potepal Aleš Rojc.
Komentarji
komentiraj >>