Iracionalna pošast se širi po deželi. Tako se je zažrla v vse pore, da sploh ni več jasno, kam je odšla država. Z druge strani ugotavljamo, da se je država samovšečno odmaknila nekam v diktaturo javne uprave, ignorance, imidža. Če smo še pred par leti govorili, kako si je revolucionarna desnica prisvojila svete anarhistične metode, zdaj te in takšne metode niso tuje niti drugim, torej so se razlezle po celotnem neoliberalnem spektru. V takšni situaciji predvsem ni več prostora za politiko - politični razred se je scela prepustil zgolj banalnim potezam. Ne gre se slepiti, da je iracionalna pošast tako zelo iracionalna, zbegana zaradi krize, narobe, ta kriza je nastala, se ohranja in bo vztrajala zaradi iracionalnih momentov, ki so že pred desetletji politiko vzeli Aristotelu, vsej poznejši zgodovini, jo oprali dosežkov, prispevkov ter zablod, in jo potisnili v sfero menedžmenta oziroma nenehne sedanjosti. Kapital se je zožil na finančno področje, ukinil svoje socialno in kulturno področje, kar je bila seveda največja med vsemi krajami. In ko je še ekonomija nehala biti znanost o vsakdanjih in vseobsegajočih gospodarnih rečeh in si je zmislila svoje lastno kraljestvo nič kaj ekonomičnih profilov in posebnega poslanstva, tedaj je nastal tudi teren za nove iracionalnosti.

Oglejmo si malce pobliže, kaj vse se lahko zgodi, če družbeni osebki v medsebojnih trkih ne vedo več, kaj je ekonomično ravnanje in zakaj ga je človeštvo v svoji zgodovini sploh iznašlo. Ih, najbrž zato, da bi se sploh dalo uživati, komunicirati, čustvovati, dihati, delati, seksati, preživeti, mar ne? Dogodbica je prav banalna, a ravno v svoji banalnosti lepo pokaže iracionalne razsežnosti odtegnjene ekonomije. Ekonomija je namreč danes drugje, je v službi, na faksu, v prostem času je pa ni več, ali kaj? Gre podpisani takole z avtobusom proti Metelkovi, kjer ga že med vožnjo trije dovolj nevtralni mladci nekam čudno motrijo. In ko skupina družno izstopi, se pripeti tale biser: »Gospod, kaj pa imate tale badge?« In že ga odtrga. Možnosti so bile tri - odtrgal je seveda pravega. Na njem je pisalo »Nazis raus«! Zadeva je bila do konca iracionalna, saj mladci niso kazali nikakršnih znamenj neonacizma. No, za nacizem je kajpak jasno, da so njegove najhujše pojavne oblike tam, kjer jih ni pričakovati, a vendarle. Ni šlo niti za huliganski napad na telo in broško. Ne, zadeva je bizarnejša in ima v malem poteze slavne »naci pank« afere, kot jo je pred domala tremi desetletji doživel in preživel kolega Igor Vidmar. Kakor država s svojo skrotovičeno ekonomijo idej tedaj ni bila sposobna razbrati jasnega sporočila »Nazi punks fuck off!«, ampak je videla oziroma si je omislila zgolj neki strašljivi simbol, tako se je v opisani situaciji pokazala iracionalnost v ekonomiji prostega časa treh mladih ljudi. Sliši se prav neverjetno, ampak trojka očitno ni vedela, kaj pomeni »raus«. Vprašajmo se kar takoj, kako isti trije mladeniči berejo plakat za gledališko predstavo, na katerem piše »Čefurji raus«. Morda pa dejansko mislijo, da je to čefurji ravs, ravsanje, čefurski pretep. Vsi zmedeni od politične korektnosti, ki je zavladala tudi v tukajšnjem šolstvu, si najbrž ne morejo niti predstavljati, kako bi kdo lahko pozival k javnemu pregonu čefurjev. K medsebojnemu ravsanju pač že. Tako so nadebudneži tudi »Nazis raus« brali kot poziv k pretepu. Iz naivne mladostne zgroženosti so pristopili k bradaču, mu odtrgali badge in mu tako celo prihranili morebitne muke in težave, ki bi jih lahko imel zaradi takšnega sporočila na Metelkovi.

Kaj smo pravzaprav hoteli pokazati s tem banalnim, a vseeno poučnim pripetljajem? Ekonomija prostega časa je strogo zapovedana stvar - lahko se ji priučite na faksu, a seveda morate za to študirati ekonomijo; samo tam namreč vedo, kaj se splača nositi in kaj ne; kakšen badge te stane drago, katerega pa sploh ne smeš imeti. Vladavina politične korektnosti in vsesplošne učenosti o obnašanju v prostem času je postala kajpada del iracionalne sheme. Medtem ko ima vsaka mlada oseba na sebi za 800.-, 1.000.- evrov tekstila in obutve, je pijačo treba prinesti iz trgovine, ker je v lokalih predraga. Tam se je ne splača kupovati - socialni kapital, ki si ga lahko pridobiš v bližini šanka, pa je tako ali tako ničen. Saj tako vendar pravijo v edini zveličavni ekonomski šoli. Se še spomnite slavnega kolumnista Mića Mrkaića? No, danes ga lahko podoživite v obliki stotin mladih ljudi. Kako je že govoril Mrkaić pred šestimi leti? Da Metelkova in sredstva zanjo odžirajo denar otrokom, ki bolehajo za rakom, in podobno. Morda pa se je zadeva res ponekod dobro prijela in ne kaže podpirati metelkovske ekonomije. Kdo ve, kakšna ideologija brani pubertetniku, da ne gre po pijačo v lokal, ima pa dovolj denarja za druge reči? Kdo ve, kolikšno podporo ima predlog novele, po kateri naj bi v ameriškem slogu prepovedali pitje na planem, če pijača ni ovita v škrnicelj? Kdo ve, navsezadnje, kje vse vidijo mladi znamenja nacizma? Je nacizem že tako vpliven, da ga nekateri vidijo tudi tam, kjer ga ni? In se grejo neekonomično rabo javne varnosti? Pri čemer javnosti sploh več ni? Precej strašljivo. Kakšno domislico je že svojčas uporabil za te reči Slavoj Žižek? »Kjer ni ničesar prepovedanega, tam tudi ni nič dovoljeno.«

V današnjem Terminalu je nekaj iracionalnosti mapiral Miha Zadnikar.