»Več nas bo, prej bomo na cilju!« je fraza, ki jo dobijo na sprejemnem pismu predsednika stranke tisti, ki se včlanijo v stranko SDS. To je tudi naslov dokumentarne predstave treh umetnikov, ki je premiero doživela včeraj na LIFF-u. Kaj imata skupnega pismo predsednika SDS in dokumentarna predstava? Ime avtorja, seveda – Janez Janša!
»Več nas bo, prej bomo na cilju!« je fraza, ki jo dobijo na sprejemnem pismu predsednika stranke tisti, ki se včlanijo v stranko SDS. To je tudi naslov dokumentarne predstave treh umetnikov, ki je slovensko premiero doživela včeraj na LIFF-u. Kaj imata skupnega pismo predsednika SDS in dokumentarna predstava? Ime avtorja, seveda – Janez Janša.
Frazo na sprejemnem pismu v SDS so pred leti dobesedno vzeli scenski umetnik Emil Hrvatin, multimedijski umetnik Davide Grassi in vizualni umetnik Žiga Kariž. Kmalu po včlanitvi so vsi »iz osebnih razlogov«, kot trdovratno zatrjujejo, po vseh pravnih in administrativnih postopkih postali soimenjaki predsednika SDS-a. Od tedaj kot umetniški trio izvajajo projekte, pretežno vezane na tematizacijo pomena imena in preimenovanja.
Tudi ta predstava dokumentira pomen spremembe imena. »Kaj je ime? To, čemur roža pravimo, dišalo bi prav tako lepo z imenom drugim,« odrecitira Nika Rozman v vlogi Julije, ki jo ravno v tem času igra v MGL-ju, na balkonu Linhartove dvorane. Poleg nje video naracijo prekinja še Dražen Dragojević, ki na vrtljivem stolu na odru povezuje posamezne kadre s formo intervjuja. Skozi naslavljanje Janeza Janše pa preizprašuje vzroke in učinke dejanja preimenovanja in včasih skoraj kot nekakšen sodnik komentira dogajanje po njem.
Tudi v enem od začetnih kadrov videa Dragojević prevzame vlogo sodnika v rekonstrukciji sodnega procesa iz ZDA: neka ženska je potrdila občutek spremembe osebnosti z uradnim preimenovanjem nazaj na lastno ime. Dragojević nato prebira dovoljene motivacije za postopek preimenovanja po svetu: od dolžine, kompliciranosti in homonimnosti, do spremembe religije in nacionalnosti. Ponekod pa obstajajo tudi omejitve: prepoved predolgih imen, imen, ki ne ustrezajo spolu ali narodnosti, imen slavnih oseb …
Vse to je zgolj priprava na sledeči del videa, ki avtoironično dokumentira preimenovanje treh Janezov Janš. V Sloveniji teh omejitev očitno ni, kot izvemo od uslužbenca Ljubljanskega matičnega urada. Sledijo kadri komentarjev tega dejanja s strani staršev in otrok treh umetnikov ter splošne javnosti, ki težko razumejo motive zanj. Pričevanja teoretikov in kritikov Mladena Dolarja, Blaža Lukana, Alda Milohniča in Roka Vevarja sicer podajo svoje interpretacije, vprašanje pravega motiva pa ostaja odprto.
In prav to je namera akcije treh Janš. Kot pove Dolar, je vztrajanje pri »osebnih razlogih« gesta, s katero vprašanje o preimenovanju kljuvajoče naslovijo na javnost samo. In ta je bila ob dejanju nedvomno močno zmedena: umetniki so z novimi imeni podpisovali svoja dela, izpeljevali vse pravne in administrativne postopke od spremembe osebne izkaznice, do poroke enega izmed njih, na kateri sta bila druga dva podpisani priči.
Z novimi imeni so se udeleževali tudi shodov in praznovanj SDS-a in na vprašanja, ali gre za protest ali umetniško dejanje, diplomatsko odgovarjali, da so tu zgolj za praznovanje. Prav SDS je morda njihova gesta najbolj zmedla. Trdovratni molk, v katerega so se zavili na njenem vrhu, zavrnitev izdaje članskih izkaznic z novimi imeni, pa tudi odsotnost vsake javne izjave ali pravnega postopka pričajo o nemoči in zagati stranke.
Produktivno zmedo javnosti ohranja tudi omenjena predstava, ki bi ji lahko očitali zgolj to, da zamolči nedavno preimenovanje Janeza Janše nazaj v Žigo Kariža. Na koncu predstave Dragojević z vrtajočimi retoričnimi vprašanji kakor avtor pisma ali sodnik problematizira njihovo dejanje in pričujočo predstavo: »Zakaj izrabljaš politiko? Zakaj izrabljaš starše? Zakaj manipuliraš s svojimi otroki? Zakaj trošiš davkoplačevalski denar za to predstavo?«
Marina Gržinić je to dejanje, kot izvemo iz citata na platnu, označila za »postmoderni fašizem.« Mi ji lahko povsem pritrdimo in ji z deleuzeovskim obratom naredimo »otroka za hrbtom.« Umetniki treh narodnosti - hrvaške, italijanske in slovenske - so prevzeli ime takratnega predsednika vlade Slovenije, ki prihaja iz konzervativne desne stranke. To ime je prototipno slovensko ime. Kot izvemo v etimološki razlagi, pa gre za podvojitev imena Janez, ki v svojem hebrejskem izvoru pomeni »zahvaljen, Jahve« za rojstvo prvorojenega sina – nadaljevalca družine, imena in naroda.
Ta identifikacija dobi proti koncu videa strašljive množične razsežnosti: pomnoži se na vse sodelujoče, ki s pomnoženim glasom ponavljajo »Jaz sem Janez Janša.« Kaj je bolj totalitarnega, kot množična identifikacija s takratnim vodjem naroda prek osebnega imena, ki predstavlja pravno in javno identiteto posameznikov v sodobni družbi?
A ta gesta je totalitarna natančno v smislu, v katerem je bil totalitaren ali »fašističen« prevzem estetike in modusa delovanja totalitarnih režimov pri NSK-ju. Preimenovanje treh Janš je tako svojevrstna postmoderna gesta nadidentifikacije, ki za svoj objekt ne vzame več totalitarnih režimov, temveč demokratično izvoljenega političnega vodjo. S tem pa morda razkriva latentne totalitarne tendence, ki se skrivajo v mehanizmih delovanja sodobnih, domnevno demokratičnih in pluralno odprtih držav.
»V Sloveniji ni prostora za štiri Janeze Janša,« parafrazira Dolar v videu francoski pregovor o nemožnosti sobivanja dveh Napoleonov v Franciji. Gesta treh umetnikov s spremljajočim trdovratnim molkom daje misliti, da bi bil morda čas, da se prvi med njimi, ki po matičnem listu in osebnih dokumentih sodeč ni pravi Janez, ampak Ivan, umakne iz prizorišča. Kot na koncu vida krikne hči enega od njih: »Dost' mam teh Janezov Janša!«
Samega sebe ima že preveč - Janez Janša.
Komentarji
komentiraj >> Re: »Dost mam teh Janezov Janša!«
kleklaj ljuba kleklaj [12/11/2010]
VEČ NAS BO - PREJ BOMO NA CILJU.
my ass. kaj pa smo horda al kaj?
več bo vsak sam naredu - več bo narejeno.
odgovori >>
Re: »Dost mam teh Janezov Janša!«
vizualka [12/11/2010]
kva pa ti peniš?
odgovori >>