Organizacija G20 je bila formalno ustanovljena 26. septembra leta 1999 na srečanju G7 kot odgovor na azijsko krizo, prvo srečanje pa se je zgodilo 15. in 16. decembra 1999 v Berlinu. Od leta 2008 je na sporedu vsake pol leta, zadnje srečanje pa je potekalo včeraj in danes v Seulu v Južni Koreji. Srečanj se udeležujejo ministri najuspešnejših industrijskih držav in držav v razvoju oziroma predsedniki vlad in guvernerji centralnih bank skupine G7 skupaj s predstavniki še dvanajstih drugih držav, pa tudi predsedujoči Evropske unije, predsednik Evropske centralne banke, direktor Mednarodnega denarnega sklada, predsednik Mednarodnega valutnega in finančnega odbora, predsednik Svetovne banke in predstavnik razvojnega odbora Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada. Skupina G20 v prvi vrsti velja za nekakšen najvišji svetovni forum, namenjen sodelovanju in posvetom o vprašanjih mednarodnega finančnega sistema.

Med glavnimi temami na dosedanjih srečanjih so bile gradnja in vzdrževanje blaginje, globalni trg energije in resursov, reforme Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada, vloga demografskih sprememb s starajočim prebivalstvom, konkurenca na finančnih trgih in iskanje odgovorov na finančno krizo.

Večina trenj pa se je na letošnjem drugem srečanju odvijala na področju valutnih tečajev, ki so nedavno nevarno zanihali zaradi ameriškega paketa kvantitativnega lajšanja, s katerim se je ameriška centralna banka že drugič odzvala na ekonomsko krizo. To je izzvalo predvsem kritike s strani Kitajske, ki je Američane obtožila, da se s tem izmikajo svojemu vrtoglavemu dolgu. Kitajci namreč posedujejo kar 2,3 trilijona ameriških državnih obveznic. Za primerjavo naj povemo, da ekonomska biblija avtorjev Nordhausa in Samuelsona ocenjuje bruto vrednost ameriškega gospodarstva na 18 trilijonov dolarjev. Vsota obeh paketov kvantitativnega lajšanja pa znaša približno trilijon in pol novega denarja v obtoku. Ali so zato Kitajci ostali dolgih nosov, smo vprašali ekonomista Janeza Šušteršiča:



Ker nam ezoterični pojmi, kot je kvantitativno lajšanje, niso najbolj blizu, smo za njihovo razlago poprosili tudi ekonomista Jožeta Mencingerja:



Kritiki ameriške centralne banke in njenih dolgoletnih predsednikov, med katerimi je vidno izstopal Alan Greenspan, so takšne metode kmalu začeli imenovati z ironično frazo Greenspan Put. S tem so verjetno namigovali na to, kako Greenspan golf žogico pripelje do luknje – z masovnimi injekcijami likvidnosti. Ali gre pri kvantitativnem lajšanju za isto metodo, smo povprašali Šušteršiča:



Kaj pa sploh zastopa pojem masovnih likvidnostih injekcij, nam je pomagal razumeti Mencinger:



Mencinger nam je pojasnil tudi zakaj je Greenspan na nedavnem srečanju na otoku Jekyll, s katerim je Ameriška centralna banka okronala stoletnico svojega nastanka, izrazil nekakšno obžalovanje za svoje metode, ki nosijo delno krivdo za nastalo ekonomsko krizo:



Do nedavnega je v ekonomskih biblijah namreč pisalo, da so ameriške državne obveznice najzanesljivejša naložba na svetu. Z njimi investitorji preprosto niso tvegali. Zato smo Šušteršiča vprašali, ali zadnji razvoj dogodkov kitajskih upnikov ni speljal na led:



Zakaj so bile ravno ameriške državne obveznice tako zanesljive, nam je razložil Mencinger:



Letošnje srečanje „močnih“ 20 po mnenju nekaterih strokovnjakov ne bo prineslo kakšnih pomembnih rezultatov. Juliana Orama, vodja politike pri organizaciji Svetovno razvojno gibanje s sedežem v Veliki Britaniji, smo vprašali, ali srečanje najmočnejših gospodarskih držav v bodočnosti sploh lahko prinese kakšne odgovore in rešitve ali pa je v osnovi zgrešeno in brez perspektive:



Isto vprašanje smo zastavili tudi profesorju politične geografije na Univerzi na Primorskem, Milanu Bufonu:



Glede na nedemokratičnost sedanje organizacije G20 smo Orama vprašali, ali lahko takšna oblika združevanja sploh kdaj postane demokratična:



O možnosti prihodnje demokratizacije organizacije G20 nam je svoje mnenje podal tudi Bufon:



Orama smo vprašali še, ali obstaja kakšna alternativa današnjemu korporativnemu globalnemu kapitalizmu, katerega predstavniki so se dobili v Seulu:



Ali bi takšna lokalna in nevladna gibanja postala protiutež organizacijam, ki jih vodi globalni kapital, pa nam je povedal profesor Bufon:



Edina smiselna rešitev, ki se poraja, je pretvorba organizacije G20 v G192, glede na število članic Združenih narodov. A le kot vmesni korak, vse do ustanovitve končne organizacije G6,8 milijarde, kolikor pač znaša število ljudi na planetu.

Kultivirala sta Luka T. In Gregor.