Tandem son:DA je od leta 2000 umetniška naveza Metke Golec in Mihe Horvata. Svet son:DE je prepleten z vtičnicami, kablovjem in kabelskimi ljudmi. Obsedena je z digitalno tehnologijo in komunikacijskimi sredstvi sodobne informacijske družbe. Postavi jih za ikone, oziroma idole novega časa. Na razstavi v Kapsuli son:DA subverzira pomen galerije kot prostora, kjer se opazuje umetnine in nas z generiranjem neprijetnega občutka potisne iz nje.
Tandem son:DA je od leta 2000 umetniška naveza Metke Golec in Mihe Horvata. Svet son:DE je prepleten z vtičnicami, kablovjem in kabelskimi ljudmi. Obsedena je z digitalno tehnologijo in komunikacijskimi sredstvi sodobne informacijske družbe. Postavi jih za ikone, oziroma idole novega časa. Na razstavi v Kapsuli son:DA subverzira pomen galerije kot prostora, kjer se opazuje umetnine in nas z generiranjem neprijetnega občutka potisne iz nje.
Razstava lift.psd (risba009 in naprej) v Kapsuli nas seznanja s tehnološko inovacijo, dvigalom, ki se je v Evropi pojavilo po letu 1870. Opomni nas, kako nepredstavljivi so bloki, šole, bolnišnice brez te naprave. Še preden stopimo v galerijo nas instalacija nagovori že navzven. Reminiscenco na to v spomin prikliče projekt v Škucu, ko je son:DA leta 2007 z izkoriščanjem velikih oken galerijo obrnila navzven. Na njih so zažareli duhoviti računalniški obrazi, ki jim je Golec z računalniško miško izrisala zgovorne izraze, grimase in pretirane nasmehe. Slikarka, ki, zanimivo, nikoli ni slikala s čopičem. Senc v njenem virtualnem prostoru ni. Perspektive niso točne. Poteze svinčnika so namerno okorne, nenatančne, s čimer parodira popolne in sijoče digitalne podobe. Njeni liki spomnijo na imaginarij Rabelaisa [rableja] , saj se zdi, da so pred nami običajni ljudje, ki vse počnejo v grotesknih dimenzijah.
Son:DA tokrat Kapsulo v celoti obleče v papir, kjer je množično reproduciran njen zaščitni znak – vtičnice. Vedno bolj postaja izčrpana od kablov, ki tokrat umanjkajo – energija se pretaka po navideznih poteh. Son:DA poskuša vseskozi komunicirati z mimoidočim gledalcem, razmišlja o njegovih točkah pogleda, njegovih smereh premikanja. Naše gibanje usmerjajo puščice, ki so polepljene po stenah. Pridemo do zastekljenega dela, kjer je tapeta z računalniško risbo dveh vhodnih vrat v dvigalo. Hkrati je njeno delovanje vselej v interakciji s prostorom. Pusti, da jo slednji nagovori s svojo poetiko, instalacije ustvarja na samem mestu razstave, ne v ateljeju. Tudi tokrat je izkoristila podhod, kletne prostore, kjer se med grafiti, dvigali, tekočimi stopnicami in spečimi brezdomci pretaka hitro bežeča množica.
Podzemna galerija se je spremenila v lift, saj se ob vstopu v Kapsulo znajdemo v namenoma zatemnjenem, klavstrofobično majhnem prostoru.
Pomislimo, da je galerija zaprta. Umetnost običajno gledamo osvetljeno. Sprva se z dvomljivim izrazom nezaupanja v njeno instalacijo, saj se vse odvija brez pojasnila in na nezavednem nivoju, olajšani odpravimo ven iz podhoda nazaj na cesto. Na teren, kjer se son:DA lažje in preciznejše izraža. Kot v dvigalu, ko se ob izhodu med vsemi prisotnimi razlije neko vzajemno vzdušje olajšanja, da smo se rešili iz te klavstrofobične škatle. Neprijetno dvigalo pa se po drugi strani lahko kaže kot rešitev iz še bolj neprijetnega podzemlja. Z banalnim občutkom utesnjenosti son:DA poudari absurdnost umetnih svetov tehnologije. S prenosom tega stanja na kožo vsakega obiskovalca, ga s tem vključi v svojo instalacijo. Hkrati ga poskuša z njegovim lastnim pobegom iz galerije, na izrazito preprost, minimalen način opomniti ter rešiti iz tega neznosnega tehnološkega utripanja.
Son:DA s svojimi deli razgali svetove, ki nas v realnosti obdajajo. Razkrinka Baudrillardov [bodrijarjov] popolni zločin s tem, ko pokaže na poti, po katerih se pretakajo informacije, na kratek stik, ki nastane z realnim življenjem. Kabli niso skriti, kot je to običajno na kulturnih prireditvah, so del instalacije in risb, so potrebni, da avdio-video predvajalnik deluje. Z odstiranjem dotoka informaciji son:DA osvobodi pogled s tem, ko mu ponudi drug zorni kot. Kabli v Kapsuli umanjkajo, Son:DA tokrat osvobodi čuteče telo, ki se z olajšanjem reši vsega tehnološkega. Zopet lucidno seže na področje odtujenosti sodobne tehnološke družbe napredka. Vrženemu iz vsakdanje rutine se posamezniku izriše transparentnost tehnologije, njegova ujetost v odvisnost od nje, kar bržkone razloži naše občutje osamljenosti, kljub zavedanju, da smo pripadniki globalne vasi.
Kar je zanimivo pri umetniških delih Son:DE je, da niso eksplicitna kritika družbenega stanja, oziroma niso agresivno politično angažirana. Toda niti za hip ne ostajajo družbeno apatična. Na videno in občuteno se son:DA obregne s satiro in njej lastnim humorjem. V posrečeni kombinaciji predstavlja zanimiv pojav na področju sodobne avdiovizualne umetnosti v Sloveniji in tujini.
Iz globalne vasi je bila tele-prisotna Zora Žbontar
Komentarji
komentiraj >>