* Prvo eksplozijo garažnega rocka je sredi šestdesetih let povzročila britanska invazija, ki se je čez dobrih deset let prerodila v punkovski izbruh. Punk je bil od nekdaj soroden garažni miselnosti. V osemdesetih letih so za revival čiste garaže poskrbeli odlični bendi, kot so The Chesterfield Kings, The Fuzztones, The Lyres in mnogi drugi. Ob koncu osemdesetih let je eksplodiral garažni punk, ki so ga zaznamovali številni bendi pod okriljem odličnih založb, kot so na primer Get Hip, Bomp! in Estrus. V devetdesetih letih bi lahko govorili o že četrti revoluciji garažnega rocka. To je bil čas, ko je bilo tovrstnih bendov v svetovnem merilu kot listja in trave. Ta trend se je nadaljeval tudi v novem tisočletju, predvsem po zaslugi močne detroitske scene. V zadnjih letih je nepričakovano prišlo do precejšnje krize garažnorockovske scene, ki se vleče vse do danes. Garažni bendi se v zadnjem času nekako bolj zadržano odločajo za izdajanje novih albumov, njihove turneje so krajše in manj pogoste. Kriza se čuti na vseh ravneh in tu nastopijo zagrebški Heretiki, ki si drznejo napovedati peto rock'n'roll revolucijo. Odločno, brezkompromisno, samozavestno kričijo o rock'n'roll revoluciji številka 5 v uvodni skladbi njihovega drugega uradnega albuma. Ob svojem glasnem nagovoru so tako prepričljivi, da je očitno res napočil pravi čas.

Heretiki so bend, ki si upa, ima jajca in zelo dobro ve, kaj počne in zakaj. Spretno preoblikovanje slavnih garažnorockovskih ekspresij jim je prišlo v kri. Mednarodne hvalnice njihovega uradnega prvenca »Supersticky« izpred treh let so jih izstrelile v mednarodne rockovske odre. Mnogi so njihov prvenec v sferi balkanskih tovrstnih godb uvrstili na prvo mesto v zadnjem desetletju in ne brez razloga, kajti njihov »Supersticky« je bil nevaren, neposreden, eksploziven sonični derivat. Le še potrdil je njihovo koncertno slavo, ki so si jo praktično zagotovili že prej. Ni težko predvideti, kako težko je bendom upravičiti doseženo slavo po izidu prvenca. Drugi album je pogosto problematičen. Priča o tem, ali je bend iz pravega testa ali pa gre za muho enodnevnico.

Heretiki so s svojim drugim albumom odločno dokazali, da niso le bend trenutka, temveč horda divjih garažnih rockrejev, ki misli hudičevo resno. Njihov album »H Is For Heretics« je dobesedna rockovska eksplozija, ki se ne umiri niti za sekundo. V času, ko garažnemu rocku ne gre najbolje, vroči »Erotic« najbolj pristno demantirajo vse skeptike kitarskih godb. Še bolj razveseljivo pa je, da tu ne gre več za goli garažni rock. Tu ne gre več zgolj za združitev bluesa petdesetih in punka sedemdesetih, da bi tako dobili garažni rock. Ne, zgodba je postala veliko bolj dramatična. V njej se skrivajo močni elementi detroitskega »soničnega«, visokooktanskega rocka, ki močno zasenči kredibilnost pozabljenega skandinavskega rocka devetdesetih. Slednji je že zdavnaj razvodenel v materializaciji opojnosti, zasvojenosti od takšnih in drugačnih substanc ali pa kar ideologij. Vroči »Erotic« nimajo takšnih težav, kajti zvok njihovega albuma je tisti pravi. Produkcijska roka je bila tokrat umerjena in taktna, še veliko bolj kot na prvencu. Izvedba je odločna, če ne že kar perfektna. V primerjavi s prvencem je tudi veliko bolj samozavestna.

Izjemno mogočna ritmična zgradba je naoljena z igrivo basovsko zapeljivostjo, ki se preliva z naravnimi strunarskimi poslasticami dveh odločnih in definiranih kitar. Slednji se s svojo akcijo vedno znajdeta na pravem mestu in v pravem trenutku. Presežen instrumentalni napoj preči deroči revolucionarni glas, ki kliče k neposredni udeležbi in akciji. Podprt je z nesramežljivimi spremljevalnimi vokali, številnimi gosti, od katerih velja izpostaviti Remi iz zasedbe Elemental. Ta se presenetljivo dobro znajde v zvočni eksploziji ultra-garažnega rocka. Ko boste slišali tole stvar, vas bo močno pretreslo - tako v fizičnem kot tudi v psihičnem kontekstu. Vaše gibanje bo postalo impulzivno, okolica bo divje zaplesala skupaj z vami v ekspresivni, hedonistični, manični užitek, ki se bo razlil v brbotajočo repeticijo. To ni več zgolj garažni rock, ampak je nekaj več, je skupek rockovske tradicije, to je ultragaražni rock, ki se je prerodil v sodobno, prebojno rockovsko silo. Ta opozarja, se dere, kriči in hlepi po sprostitvi čiste, neoporečne energije. Tisti »pravi«, ideološko sporni rock se je z albumom »H Is For Heretics« ponovno prebudil in težko ga bo ustaviti. Okoliščine za rock'n'roll revolucijo številka 5 so dozorele. Razpravi o uporabi angleškega ali »domačega« jezika v kontekstu rockovskih godb bi se tudi tokrat odpovedal, ne glede na to, da se na albumu pojavi bonus skladba v hrvaškem jeziku. To razpravo prepuščam popularno-glasbenim ideologom, ki iščejo iglo v kopici sena. Prepričan sem, da si Heretiki česa takega ne zaslužijo. Definitvno pa si zaslužijo presežno oceno za »H Is For Heretics«.

pripravil Brane Škerjanc