* Zadnji dve leti sta prinesli nadvse pohvalno bero disco umotvorov, ki jih je vse po vrsti naplavilo z Norveške, kakopak. Tako je poleg Prinsa Thomasa, Lindstrøma, Blackbelt Andersena in drugih svojo stvaritev pritaknil še diskJokke, ki prav tako spada med osrednje figure scene, ki je nagnjena k očitno nezadržnemu bohotu. Plošča je tako kot njegov debut izšla pod okriljem v Oslu nastanjene in pogosto hvaljene založbe Smalltown Supersound, ki ima pod svojo streho imena, kot so na primer Bjørn Torske, Mental Overdrive in prej omenjeni Lindstrøm, če jih navedemo le nekaj. Založbina odvoda Smalltown Superjazzz in Smalltown Supernoise pa prav tako žanjeta hvalo s strani svoje ciljne publike, torej jazzerjev in nojzerjev.

diskJokke, s pravim imenom Joachim Dyrdahl, po izobrazbi matematik, je širšo globalno javnost opozoril nase z dolgometražnim prvencem 'Staying In' izpred treh let, lokalna skupnost pa ga pozna kot rezidenta razvpitih Sunnkissed dogodkov, ki jih organizirata G-Ha in Olanskii, torej še dve pomembni figuri te scene. Dyrdahl poleg matematičnih formul obvladuje tudi umetnost igranja violine; ta inštrument so mu v ročice dejansko potisnili že pri rosnih petih letih. Njegov interes za elektronsko glasbo pa je pri starosti petnajstih let vzbudila radijska oddaja norveške didžejevske legende Olleja Abstracta, vendar pa s tem spoštovanje klasične glasbe in zanimanje zanjo ni uplahnilo. Nase pa je opozoril tudi z remixi za druge ustvarjalce - na primer za Bloc Party ali Charlotte Gainsbourg, v lanskem letu pa tudi za skupino The xx.

Aktualni album 'En Fin Tid', kar lahko prevedemo kot 'dobri časi', je nastajal v nekoliko drugačnih okoliščinah kot prej omenjeni prvenec 'Staying In'. Dyrdahl je med tem obesil matematiko na klin in postal glasbenik s »polnim delovnim časom«, hkrati pa ga je doletela še ena služba »s polnim delovnim časom«, saj je namreč postal tudi oče. Krilatica »dobri časi« verjetno leti ravno na te radikalne spremembe. Sicer pa mu izvor navdiha še vedno pomenijo legende tipa Brian Eno, Arthur Russell, Tangerine Dream ali Canovec Holgar Czukay. Tako je prav vseh osem komadov na plošči daljših od šestih minut, naravnost krautrockovsko razvlečenih, nadvse elegantnih kompozicij in gladkega poteka, ki pa se k sreči ne nagiba h kakšnemu pretirano sentimentalnemu toku izlivanja svoje duše.

Dyrdahl se tako ponovno izkaže za mojstra spletanja sanjskih pokrajin in z aktualno ploščo vzorno nadaljuje pot, ki jo je začrtal s svojim prvencem. 'En Fin Tid' s prevešanjem v drugo polovico prinaša vse bolj zanimivo manevriranje in tako velja posebej izpostaviti komade 'Bastard Alliance', nato čarobno stopnjujoči se 'The Bund' in misteriozni poslovilni desetminutni komad 'Nattestid'. Plošča, primerna tako za dobre, kot tudi za malo manj dobre čase - tako tople kot hladne!

pripravila Pina Gabrijan