V galeriji P74 se je v četrtek, 25. novembra, odprla razstava z naslovom Bosna in Hercegovina v iskanju izgubljene identitete. Problematika definiranja bosanske identitete in še posebej sodobne umetnosti je lahko občutljiva tema, a nas ne bi smela zapeljati v nekakšno obvezno politično korektnost. Že samo dejstvo, da so organizirali razstavo bosanske umetnosti v sLOVEniji, je bil v bistvu sociološki dogodek, ki nam je lahko o sodobni družbi povedal več, kot to lahko pove sama umetnina.
V galeriji P74 se je v četrtek, 25. novembra, odprla razstava z naslovom Bosna in Hercegovina v iskanju izgubljene identitete. Sodobna bosanska video umetnost je bila prikazana v izboru kustosinje Dunje Blažević iz sarajevskega centra za sodobno umetnost. Zaradi dokaj slabe postavitve in pomanjkanja informacij, so video dela ostala neopažena. Razstava ni opravičila obetavnega in lepo dizajniranega vabila. O zelo dobrem dokumentarnem filmu »Diagnoza SBH« bomo rekli več besed kasneje.
Problematika definiranja bosanske identitete in še posebej sodobne umetnosti je lahko občutljiva tema, a nas ne bi smela zapeljati v nekakšno obvezno politično korektnost. Že samo dejstvo, da so organizirali razstavo bosanske umetnosti v sLOVEniji, je bil v bistvu sociološki dogodek, ki nam je lahko o sodobni družbi povedal več, kot to lahko pove sama umetnina.
Razlog, zaradi katerega je razstava v galeriji P74 bolj zanimiva s sociološkega kot z umetnostnega aspekta je v tem, da je razstava simptom diskriminacije in ne krepitve nacionalne identitete. Ker je razstava simptom diskriminacije, je bolj pomembno opisati fenomen diskriminacije, kot razmišljati o umetniških praksah in njihovem morebitnem državotvornem potencialu. Vsak discipliniran in občutljiv razum bi moral biti zgrožen nad dejstvom, da se skoraj istočasno, le nekaj blokov stran, odvijata na eni strani parada elitne bosanske umetnosti in na drugi drama podrejenih članov istega naroda.
Problem diskriminacije Bosancev s strani Slovencev ni enostaven, ni enoznačen oziroma se ne dogaja samo na bazi nacionalnosti, ampak obstaja tudi diskriminacija na razrednem nivoju. Obstaja torej splošna diskriminacija, ki se kaže v tem, da je Bosanec postal tujec v deželi, ki mu je včasih tako rekoč pripadala. Za bivanje v Sloveniji se je prisiljen spoprijeti s celim kupom papiroloških problemov, katerih rešitve pogosto ne najde. Istočasno ima neki Nemec, katerega stari oče je mogoče celo ubijal po Deželi za časa druge svetovne vojne, enake pravice kot neki Slovenec. To dejstvo je vredno poudariti, in to ne zato, da bi koga obsojali, ampak da bi pokazali, kako je pozaba zgodovine selektivna, ko zadeva buržujske subjekte. Instrumenti te pozabe so nesmiselne norme elitistične Evropske unije in te norme obenem legalizirajo diskriminacijo.
Vendar niso vsi Bosanci diskriminirani na enak način. In sicer, slovenska politika ustvarja jaz v notranjosti imigracijskega telesa. Na eni strani so delavci, proletarci, izbrisani, vegradovci, ki jih sistem poskuša maksimalno izkoristi in potem čim prej odstraniti iz družbe, na drugi strani pa država licemerno omogoča dotok družbi »koristnih« ljudi, torej doktorjev, znanstvenikov in inženirjev. Skratka, Slovenija kot vse ostale države Evropske unije prakticira selektivno imigracijsko politiko.
Na prvi pogled bi lahko rekli, da je razstava bosanske umetnosti na Slovenskem del te selektivne imigracijske politike. A temu vendar ni tako. Umetniki so v bistvu onkraj problematike imigracijske politike. Glede na to, da umetnost ne proizvaja direktnega kapitala, ampak ga porablja, umetnostne prakse pogosto služijo le ideologiji kapitala.
Kustosinja Dunja Blaževic je v otvoritvenem govoru z melanholičnim tonom opisovala finančne težave sarajevskega centra za sodobno umetnost, ki tako rekoč životari od projekta do projekta. Hkrati velik del sredstev verjetno prihaja iz Evropske unije. Preden izplača denar, Evropska unija postavi pravila. V tej nepredvidljivi igri po predpisih kulturnih skladov je pomembno izbrati dobro karto. Tako sta v Evropski uniji dobri karti transkulturalnost in ekologija. Zaradi podobnih iger v Sloveniji letos mnogi umetniki odkrivajo, da obstaja – knjiga. V Bosni je očitno že dolgo časa najbolj sigurna karta – bosanska karta.
In tu pridemo do nekakšnega perverznega momenta, in sicer, Evropska unija daje denar za bosansko umetnost, večinoma pod pogojem, da vsiljujejo krepitev bosanske identitete – ki jo ta ista Evropa eksplicitno diskriminira. Takšen paradoks lahko ostane neopazen samo v možganih izpranih z ideologijo o obstoju sodobnega evropskega Ubermenscha (ibermenša). Da bi se bolj slikovito izrazili, bomo vulgarno parafrazirali Bourdieuja (burdjeja) – Bosanec ni Bosanec zato, ker je čevapčiče, ampak je Francoz Francoz zato, ker jih ne je.
Institucije, kot je sarajevski Center za sodobno umetnost, ki igrajo po teh umazanih pravilih, ne smemo dojemati kot nedolžne akterje. Bosanske kulturne institucije živijo od pridobivanja evropskega denarja in s tem samo ohranjajo nehuman elitni kulturni mehanizem, od katerega so na koncu same diskriminirane. Dejstvo, da nimajo alternative, ne zadošča, da bi njihovo dejanje opravičili ali celo hvalili. Na ta način samo sodelujejo v nadaljevanju zgodbe evropskega človeka, ki ne more razviti svoje identitete brez diskriminacije.
Podobne paradokse lahko opazimo v filmu z naslovom Diagnoza SBH, ki je prikazan na razstavi. Film opisuje nadrealistične momente v bosanskem jezikoslovju. V Bosni vsak vsakogar razume, a istočasno se vsi pretvarjajo, kot da se ne razumejo. Bosna je, kot včasih Jugoslavija, verjetno ena od redkih držav, kjer so uspeli priti do tega, da so dialekti proglašeni kot posebni jeziki. Politični procesi, ki poskušajo umetno razviti razlike znotraj enega jezika, niso potreba naroda, ampak instrument politikov za podpiranje sovraštva. Tudi vsiljevanje nacionalnosti ni nikoli potreba naroda, ampak vedno volja politikov. Toliko o iskanju izgubljene nacionalne identitete.
O državotvornem potencialu diskriminacije je razmišljal Andrej Pezelj
Re: O državotvornem potencialu diskriminacije
ajdinbasic [01/12/2010]
eh moji študentovci.
bojim se da je recenzent skoro u potpunosti fulio poantu izlozbe (kao i predstavljanje dunje blazevic na samom otvaranju).
ali, haj'mo od pocetka.
prvo, datum otvaranja nije izabran slucajno, 25. novembar je, naime dan drzavnosti BiH, drzavnosti koju svi tumace razlicito od dejtona naovamo. to je podtak koji nije zanemarljiv.
drugo, lijepo dizajnirano vabilo je umjetnicki rad damira niksica (prvi put predstavljen na drugoj godisnjoj izlozbi scca jos davne 1998 godine u sarajevu). u sklopu projekta, koji je predstavljen u galeriji P74, treba napomenuti da se radi o seriji kartica i plakata (njih dvanaest) koji su u vrijeme trajanja izlozbe postavljeni po javnim oglasnim povrsinama u ljubljani. vise informacija (koje je recenzent odlucio u potpunosti zanemariti) o ovom dijelu projekta kao i o filmskoj i video produkciji u sklopu projekta "u potrazi za izgubljenom identitetom" mozete naci na ovom linku: http://www.pro.ba/bosna-i-hercegovina-u-potrazi-za-izgubljenim-identitetom-bosnia-and-herzegovina-searching-for-lost-identity/. na plakatima se autorskim grafiskim intervencijama predstavljaju: Veso Sovilj, Gordana Andželić-Galić, Nebojša Šerić-Šoba, Maja Bajević, Damir Nikšić, Sandra Dukić, Leila Čmajčanin, Mladen Miljanović, Ibro Hasanović, Lala Raščić i Šejla Kamerić.
trece, izlozba nije bila posvecena predstavljanju savremene bh video produkcije, nego izboru iz video produkcije iz visegodisnjeg i evropskim novcem (jer drugog u bh nema) podrzanog projekta "u potrazi za ..." (link je iznad). kako god, scca i njen multimedialni centar pro.ba su i dalje glavna polazna tacka za bilo koga ko je zainteresiran za savremnu bosanskohercegovacku video produkciju. proguglajte.
cetvrto, ako se vec komentarise slaba postavka zbog kojih video radovi ne dolaze do izraza onda nije zgoreg napomenuti da je izlozba u potpunosti sastavljena iz video radova. zanima me, dakle, koji su to drugi radovi koje je recenzent vidio da su zasjencili tri video rada koji su predstavljeni.
takodjer, kad smo vec kod postavke, kakva je to recenzija koja ne navede ni imena radova, ni imena umjetnika tih radova? buduci da je nas pisac bio previse zabavljen vlastitom interpretacijom lokalnog pranja savjesti na temu radnika iz be-ha, cinicnim opaskama na temu bh kulturnih institucija (koje su to institucije koje kritikujes dragi recenzent?), te citiranjem francuskih filozofa dopustite meni da popravim taj dio recenzije u ovom komentaru. Dakle u galeriji su predstavljena tri filma, ito "Šta je znam?" (Šejla Kamerić, Timur Makarević), "Informativni razgovori" (Namik Kabil) i "Dijagnoza SBH" (Enes Zlatar) - ovaj rad je doduse spomentut jer se recenzentu ocito "svidja" ali je opet izostavljen autor. Radi se o tri izabrana filma/videa od dvanaest koji su inace napravljeni u sklopu projekta i producirani od strane scca/pro.ba.
Na kraju, zelim primjetiti da cinicna primjedba, o tome da je najbolja karta u bosni - bosanska karta, u sklopu recenzije zvuci neutemeljeno, cak zlobno. a koja druga karta bi to trebala biti? inace bih se slozio sa implikacijom te tvrdnje i opcenitim misljenjem mnogih (takodje u bih) kojima smeta visegodisnje slepanje na ratna iskustva i post-ratne-traume na kojima su neki umjetnici i kulturni radnici cak izgradili kariere. ali, budimo posteni, te stvari su se desile tim ljudima i oni apsolutno imaju svo legitimno pravo na to. ako su jos uspjesni - alal im vera. ali to nije poanta. ovaj projekat se ne bavi pitanjem evropskog odnosa do bih (za primjer rada koji se bavi bas tim pitanjem pogledajte oskarom nagradjen film danisa tanovica "nicija zemlja"). ne, ovaj projekat se bavi pitanjem redefinisanja odnosa do vlastite identitete u promjenljivom lokalnom i globalnom kontekstu i u (ratnim sukobom) promjenjenom drustvu, gdje se ta promjena kaze na bas svakom drustvenom nivou - od pisanja vlastite istorije, politike, nove etnicke i klasne strukture, preko sjecanja pa sve do jezika i kulture. bavi se politizacijom svih ovih promjena, njihovim trzenjem i posljedicama tih promjena na buducnost.
dakle, pitanje nije, sta to evropa misli o bih i bosancima? jer evropa ne diskriminira bosance ni priblizno toliko koliko bosanci diskriminiraju sami sebe. pravo pitanje koje ovaj projekat tezi da postavi jeste: da li postoji temelj za novu identitetu bosanaca i hercegovaca (onkraj sume, kamena i cevapcica)?
odgovori >>
Re: O državotvornem potencialu diskriminacije
anđelković [01/12/2010]
Eh moj Ajdin. Vseskoz govoriš o recenziji in recenzentu, čeprav je več kot očitno, da gre za komentar - v tem smislu tekst ni šel v eter kot recenzentska rubrike Fine umetnosti, ampak kot komentar Dlako z jezika. Poglavitni namen zgornjega teksta torej ni bil recenzirati razstave, ampak problematizirati njen geopolitični kontekst - v tem smislu bi bilo povsem nesmiselno navajati imena vseh sodelujočih, oblikovalcev itn. Določeni dogodek se seveda lahko komentira iz več perspektiv, in Andrejeva mi se res ne zdi napačna, prav nasprotno. Tvoj zaključek, da Bosanci več diskriminirajo sami sebe kot jih diskriminira Evropa je mogoče točen, vendar pozabljaš, da zgornji tekst ni namenjen Bosancem, za katere bi takšno sporočilo verjetno bilo koristno, ampak Slovencem. Ali ne bi takšna logika v aktualnem slovenskem kontekstu podrazumevala, da so nekdanji delavci Vegrada sami krivi za to kar se jim dogaja? Podatki, ki si jih navedel so seveda lahko koristni, vendar niso nujni, da bi se razumelo zelo jasno sporočilo komentarja..
odgovori >>
Re: O državotvornem potencialu diskriminacije
ajdinbasic [01/12/2010]
E moj Andjelkovicu (zaradi zabave ohranimo uvod komentara). Vidim, lovis me na sintaksu i programsku shemu radija. Al' nek ti bude ...
Dakle, autor gornjeg clanka kao nije pisao o izlozbi (iako jeste - cak je kritikovao postavku, otvaranje i radove) ali je zapravo palamudio o necem drugom, te je na kraju ispao niti suvisao komentar niti relevantna kritika izlozbe. Autor je tako napravio neki bosanski lonac - no - pizza burek (buduci da je namjenjen lokalnoj publici) koji nit' je jestiv nit' je hranljiv. Stovise, recenze ... komentator, je uzeo aktualni i popularni narativ/problematiku u svom lokalnom okruzenju te ga jednostavno i pojednostavljeno projicirao na blisku drzavu i nekada bratsku republiku, pri cemu je tu izlozba samo prikladan izgovor.
Da ti odgovorim za ove vegradove radnike, ta mitska bica, koje je slovenacka javnost otkrila prije par mjeseci. To da se bosanci diskriminiraju sami je cinjenica i ne moj zakljucak. Naime, u tekstu spomenuti njemacki radnik u sloveniji nece biti prinudjen svoja prava ganjati strajkom gladju jer njemacka drzava nudi zastitu i pomoc svojim drzavljanima ukljucujuci i radnike u inostranstvu. Eh, bosanska drzava, ne nudi takvu zastitu jer je sama drzava i njen ustroj u procesu uspostavljanja. Tako su svi bh drzavljani (kako fizikalci na bausteli tako i umjetnici) prepusteni na milost i nemilost lokalnih zakona, ureda i poslodavaca. A to je posljedica price koja je starija od svih nas koji sad laprdamo ovdje. To je prica koja ide unazad mnooogo godina, jos prije 'onog' rata. I to je prica kojom se jednim dijelom bavi projekat "U potrazi za ...". Nazalost, to je takodjer prica koju je autor teksta odlucio u potpunosti ne vidjeti. Vjerovatno kao vegradove radnike prije dvije godine.
Ako vec hocete pisati o diskriminaciji drugorazrednih evropljana onda evo: 17. decembra se ukidaju vizni rezimi za drzavljane bih i albanije pa pisite oko toga, a izlozbe ostavite redakciji za kulturu.
odgovori >>
Re: O državotvornem potencialu diskriminacije
alenka [01/12/2010]
tudi jaz ne morem ostati ravnodusna do vehementne pisarije, ki je postala vse prepogosto edini vir informacij o delu umetnikov, kustosov, institucij itd. Vedno znova se sprašujem, čemu ob razstavah pišemo informacije, tekste etc, saj jih očitno pisci"diagonalno" berete in polovične informacije podajate javnosti. Prav tako ne razumem kako si ne vzamete časa, da z ustvarjalcem razstave spregovorite - Dunja je bila v Ljubljani, in preverite informacije oziroma izpostavite svoje dileme, vprašanja in obče poglede na svet. Če za to nimate časa (na žalost pogost odgovor) potem svetujem, da raje ničesar ne napišete, saj s tem delate škodo na več ravneh. V tem primeru imam raje "lenoritni" copy-paste informacij o razstavi, pa naj se poslušalec, bralec, gledalec sam odloči kaj si misli.
no o tem bi se dalo govoriti na dolgo in široko pa vendar samo še nekaj komentarjev na neargumentirano zapisane izjave - Dragi Andrej, kaj denar od države (recimo RS) je bolj čist od denarja EU? Če misliš tako, potem ne vem čigavi možgani so sprani z ideologijo. Kot je bilo zapisano v prvem komentarju, je to edini možni denar, s kateirm se v BiH lahko ustvarja, podpira in prezentira sodobno umetniško produkcijo... in ne samo to, edini, ki omogoča da institucije ne životarijo v dobesednem pomenu besede. Če bi se nekoliko bolj intenzivno poglobil v vsebino projekta/razstave in pa predvsem zelo zelo slabo finančno situacijo te države, bi (upam) premislil predno bi govoril o melanholičnem govoru kustosinje... sicer pa, kaj pa si pričakoval - dramatičnost, pompoznost, spektakel?! Situacija v BiH je naravnost katastrofalna - kot primer naj ti povem, da Nacionalna galerija nima denarja niti za plačilo elektrike in gretja, tako da si stalno zbirko ogleduješ v temi.toliko o kulturni infrastrukturi te države in še mnogih drugih nekdanje Jugoslavije. Zatorej naj ti razstave ne služijo kot izgovor za izražanje tvojih stališč do nekih drugih zablod sodobne družbe... strinjam se, da je stanje katstrofalno, vendar prosim ne opletaj vsepoprek in ne tlači vse v en koš, brez fokusa, argumentov in predvsem dobrega poznavanja področja, ki ga izkoristiš za pisanje o drugih zelo problematičnih zgodbah sodobne družbe. in za konec naj izpostavim samo še en del pisarije... umetniki so elita in priviligirani??!!! kaj misliš, da umetniki BiH ne doživljajo poniževanja abasadorskih birokratčkov in prepotentnih policistov na mejah? kaj misliš, da se njih ne šikanira? kaj misliš da oni dobro živijo od umetnosti in ne potrebujejo početi vseh možnih del, prav tako podplačanih, da lahko plačajo račune? prosim te kje pa živiš?!... še pri nas temu ni tako, pa smo kar se infrastrukutre in državnih subvencij tiče, leta pred BiH. Povej slovenskemu umetniku, ki se bocka z statusi, cenzusi in prosjači za svoje honorarje, da pripada eliti. Prosim vas lepo! dovolj pisanja o stvareh, o katerih je potrebno vedeti veliko več kot tisto kar slišite na kavi! Res dovolj!!!!
odgovori >>
Re: O državotvornem potencialu diskriminacije
andrej [01/12/2010]
Kot je Bojan napisal, ja sam več govoril o Slovencih in ostalih "Ujedinjenih Evropljanih", kot o Bosancih. Hrvati so v slični poziciji - viza za delovno mesto papirologija, nerazumevanje, mislim meni je to nenaravna situacija in me zanimajo vzroki.
To da Bosanci sami sebe diskriminirajo je žalosno, mene je pa tu zanimala diskriminacija s strani Evrope.
To da bojo Bosanci končno po 20 let dobili moznost direktnega vstopa v schengen, ni dejstvo katero bi me zadovoljilo.
teorije o tem kako nacija poskrbi sama za sebe pa so malo sublimne.Teorije svetovnih sistemov pa dokazujejo, dokaj uspešno, da so takve hipoteze zelo meglene. Se pravi to da Nemec poskrbi za Nemca, Bosanec ne za Bosanca, niso teorijska orodja s katerimi bi jaz lahko karkoli konkretnega ugotovil.
fascinira me pa dejsvto da ne moreš govoriti v kontekstu umetnostne razstave, brez da bi obvezno nakladal o transcendencah umetniških del, občutkih, o umetninah.
Ampak razstava je bila res malo čudno organizirana... brez kakršne koli informacije, mogoče je to bil neki koncept, ampak jaz nisem šel dovolj globoko da bi ga razumel.
Alenka - mislim da je v članku zelo jasno naslednje: Denar RS = Denar EU.
odgovori >>
Re: O državotvornem potencialu diskriminacije
anđelković [01/12/2010]
Vedno znova se sprašujem, čemu se ne RŠ toliko trudimo, da bi ustrezno in raznovrtstno predstavili javnostii čim več dogodkov, če nas potem "diagonalno" berejo in poslušajo ter osebni sod o enem edinem tekstu - ki, kot rečeno, sploh ni recenzija, ampak komentar! - posplošijo do mere alarmantnega stanja v celotnem slovenskem medijsko-kritiškem prostoru.. Res dovolj!! Mimogrede, pričujoča razstava je na dan otvoritve bila na RŠ predstavljena tudi v kulturnih novicah, kjer je o njej govoril Tadej Pogačar http://www.radiostudent.si/articl e.php?sid=25669 in verjetno tudi v vmesnih obvestilih, kjer se informacije o dnevnih dogodkih ponavadi "lenoritno" copy-pastajo..
odgovori >>