Nikoli ne smeš zakričati »Ogenj!« v polnem kinu. Panika, ki bi jo s tem izzval, bi namreč naredila več škode kot koristi. John Kampfner, izvršni direktor britanske organizacije Indeks o cenzuri - angleško Index on censorship - pravi, da takoj, ko to trditev sprejmemo za veljavno, pristanemo na to, da omejitve glede svobode govora obstajajo. Vendar moramo paziti. Ključna tukaj ni beseda ogenj, ampak beseda polno. Če obstaja resnična nevarnost za človeška življenja, smo dolžni omejiti svobodo govora. Pomemben je torej kontekst.

Ko je v nedeljo spletna stran WikiLeaks objavila goro diplomatskih depeš Združenih držav Amerike, se je na spletno stran in njenega urednika Juliana Assanga po pričakovanjih vsula gora očitkov. Najglasnejši so bili ravno v Združenih državah, kjer so Assanga označili kar za mednarodnega terorista, razmišljajo pa tudi o sodnem pregonu. Z objavo zaupnih podatkov naj bi namreč ogrozil mnoga življenja. Mnenja so deljena in čeprav v vrhu Združenih držav Assangovo dejanje obsojajo, pa javnost in nekateri novinarji to pozdravljajo.

Podatki, ki so prišli v javnost so raznovrstni in imajo po mnenju nekaterih strokovnjakov tudi večjo pomembnost kot podatki o Afganistanu, ki so na splet prikapljali poleti. Tako naj bi Iran od Severne Koreje kupil 19 jedrskih projektilov, ki lahko dosežejo tudi Zahodno Evropo, arabski voditelji s savdskim kraljem Abdullahom na čelu pa naj bi Združene države in Izrael pozvali k čimprejšnjemu napadu na Iran. Po njihovem mnenju je namreč potrebno kači odsekati glavo, preden zastrupi celotno regijo, a ameriški minister za obrambo Robert Gates do tega predloga ostaja skeptičen. Dalje naj bi vlada v Jemnu prikrivala ameriško protiteroristično vojno, ki se je tam odvila in kjer je bilo poleg nekaj domnevnih teroristov ubitih tudi več civilistov.

V depešah pa se pojavljajo tudi bolj opravljivi podatki, ki zadevajo celo našo majhno republiko. Premier Borut Pahor naj bi namreč ponudil slovenske zapore za premestitev nekaterih zapornikov iz Guantanama pod pogojem, da bi se lahko za 20 minut sestal z ameriškim predsednikom Barackom Obamo. Kitajska je čedalje bolj nezadovoljna z otročjim obnašanjem Severne Koreje, obogateni uran v pakistanski jedrski elektrarni pa bi lahko padel v neprave roke. Ameriški diplomati so morali po ukazu državne sekretarke Hillary Clinton vohuniti za tujimi uradniki, v njihovi diplomaciji pa so bili radodarni tudi z ne ravno laskavimi nazivi za tuje voditelje držav.

Legitimna pravica vsake suverene države je, da vzdržuje nacionalno varnost in ta pravica se posledično odraža tudi v podatkih, ki so zaprti za javnost. Oznaka zaupno ni brezpomenska, vendar je zaskrbljujoče, da zaupni dokumenti očitno ne branijo toliko državne varnosti kot ugled visokih politikov. Če neka država pobija civiliste, mora javnost to izvedeti. Če muči vojne ujetnike, mora javnost to izvedeti. Državljani imajo pravico, da jih vlada obvesti o dejanskem mnenju, ki ga ima do tujih politikov in da ta mnenja ustrezno argumentira. Če država deluje neskladno s svojimi poročanji, mora javnost to izvedeti. WikiLeaks ni v bistvu nič drugega kot balon, napolnjen z informacijami, do katerih ima javnost pravico. Potencialno nevarni dokumenti, ki zaradi tega v javnost ne bi smeli pricurljati, so tukaj kolateralna škoda. Ironično je, da na škodo zaradi objave najbolj opozarja ameriška administracija, ki je hkrati najbolj brezbrižna do tako imenovane stranske škode, ki jo povzroča s svojimi posredovanji po svetu.

Italijanski zunanji minister Franco Frattini je dejal, da je WikiLeaks s tem razkritjem postal enajsti september za svet diplomacije, kajti kar je bilo nekoč sprejeto za normalno, se je zdaj spremenilo. Verjetno ni treba poudarjati, da sta v Italiji netransparentnost in korupcija norma že nekaj časa. V kolikor se bo to zdaj res spremenilo, je Julian Assange dosegel veliko zmago. Vendar bo najverjetneje rezultat ravno obraten. Ko se bo živ-žav pomiril, bodo marsikje uvedli zakonodajo, ki bo objavo takšnega materiala še dodatno otežila.

Ali je objava podatkov resnično neodgovorno in nevarno dejanje, bo pokazal čas, zaenkrat pa se zdi, da Ameriko najbolj skrbi izguba zaupanja, ki bo sledila tem razkritjem, kakor je v izjavi dejal tudi predstavnik ministrstva za zunanje zadeve Philip J. Crowley. Vendar naloga medijev ni, da bi politike varovali pred javnim osramočenjem. Ravno nasprotno. Naloga medijev je, da javnost obveščajo o tistem, kar je pomembno in kot pravi Kampfner, bi morali dobri novinarji in uredniki prepoznati razliko med nerodnim in potencialno nevarnim. In le drugo bi moralo ostati pod oznako zaupno.

Komentar je v javnost izpustil Božidar.