Peter Recer recenzira ponovno gostovanje nizozemskega elektro rock psihedelično plesnega dvojca zZz v Sloveniji. Tokrat sta nastopila v Gala Hali ... (v celoti!)
zZz, 30.11.2010; Gala Hala- Metelkova mesto, Ljubljana
* V torek je Gala Hala gostila nizozemsko skupino zZz. Gre za dvojec, ki s seboj nosi praktično zgolj dva inštrumenta: boben in orgle. Takšna glasbena postava vzbudi marsikatero vprašanje, kakšen je output, ki ga dvojec ponudi. Že poslušanje obeh plošč poslušalca pusti v negotovosti, saj je razkorak med studijskima ploščkoma precej širok. Na prvem zZz ponudita precejšnjo mero garažno trasherskega odloma, medtem ko je njuna druga plošča obarvana s plesnimi klubskimi nalezljivimi ritmi, podanimi skozi temačnejše vzdušje. Prav tako oba albuma ponudita dobršno mero psihedeličnih izletov. Razlogov za obisk torkovega koncerta je bilo torej kar zadosti, a se publika ni odzvala v večjem številu. Res je sicer, da je tisti dan Kino Šiška pokal po šivih, a ni verjetno, da bi si skupini White Lies in zZz odžirali publiko. Verjetno razlog za bolj skromen obisk tiči pač v tem, da nizozemski dvojec pri slovenski publiki ne uživa širše prepoznavnosti, kljub temu da sta pred leti nastopila na Rock Otočcu.
Koncert, ki sta ga začela s kar precejšnjo zamudo, sta odprla s pesmijo House of Sin in s tem odprla vrata v vrtinčast in plavajoč svet psihadelije. Björn Ottenheim, s svojimi bobni postavljen na sredino odra, prevzame pozornost poslušalca. Njegovi udarci se raztezajo od odločnega in trdnega podajanja ritma do bolj mehkobnih in ritmičnih igranj po činelah. Prav tako je Björn Ottenheim zadolžen za vokal, ki s svojim globokim glasom potencira psihedelični učinek. Na drugi strani Daan Schinkel na orglah podaja zamaščeno basovsko podlago, na katero preigrava ritmične vzorce, ki spomnijo na igranje Raya Manzareka. Nasploh so The Doors zaradi zvoka orgel in predvsem zaradi hipnotično šamanskega vokala asociacija, ki se hitro prikrade ob poslušanju dvojca zZz. Nadaljevanje njunega nastopa se je odvijal v tistih bolj diskoidnih ritmih, ki jih slišimo na drugi plošči Running With The Beast. Tako je dobršen del prvega dela koncerta ponujal psihedelično plesno zmes, bazirajočo na čvrstih ritmih in debelih basih. Občasno je Daan Schinkel ponudil kakšen razigran vložek z orglami, a se je prvi del koncerta opiral na grajenje čvrstega plesnega zvoka.
Nekje v drugi polovici koncerta je v njun čisti zvok začelo prihajati vedno več umazanije. Ob tem se je ohranjala ponavljajoča se psihedeličnost, ki pa jo je predvsem s strani Daana Schinkela na orglah začela napadati norost tipa Quintron. Obenem se je organski zvok mešal z raznimi elektro vplivi, kjer v goste k The Doors pride Alan Vega s svojim močnejšim vokalom in močno ponavljajočo se ritmično podlago. Tako sta zZz podajala glasbeno sliko, ki je postajala vedno bolj izmuzljiva in težje definirana. Njuna temačna psihadelija je lahko recimo spomnila tudi na prvo ploščo kitarskih psihadelikov The Black Angels, ki prav tako ponujajo valovit vokal ob temačnejši glasbeni podlagi. Psihedeličen trash, humorna lucidnost in plesni vzorci so na trenutke dali svoj prostor tudi raznim punkovskim vplivom ob preprosti in ponavljajoči se spevni melodiji. Ob vsem tem mešanju glasbenih vplivov pa njuna kompaktnost v zvoku ni utrpela nikakršne škode. Še vedno sta namreč ob všečno naviti glasnosti ponujala zgoščeno in ritmično osredotočeno glasbeno gmoto. Obenem to mešanje glasbene zgodovine izgleda kot karikatura, ki pa se ne osredotoča na lepljenje različnih zvočnih izsekov. Potrebno je poudariti, da zZz ob tem mešanju vplivov ne ponujata glasbenega kolaža, temveč negujeta svoj homogeni zvok.
Glasbeni miš maš, lucidnost, psihadelija, komičnost, destrukcija, nalezljiva plesnost, rock, elektro in še bi se našlo asociacij, ki sta jih zZz ponudila v eno uro trajajočem nastopu. Različnost njunih studijskih izdaj sta na nastopu uspela združiti v simbiozo med naslado trdnega plesnega zvoka in histerijo razkroja. Dvojec zZz po eni strani ponuja neko resnobno držo, obenem pa sta polna glasbeno komičnih preobratov. Barvitost psihadelije obenem združujeta z darkeskimi plesnimi ritmi in s tem ustvarjata paleto barv od temačnih do tistih bolj utripajoče žarečih.
Pripravil Peter Recer
Komentarji
komentiraj >>