* Chicaška raperska scena je v zadnjih letih navrgla kar nekaj zanimivih imen. Med njimi gre izpostaviti tudi dvojec odličnega producenta Makerja ter raperja Qwela. Dvojec se je letos znova zašel v studiu in pri njuni stalni založbi Galapagos4 posnel svojo tretjo skupno ploščo imenovano Owl.

V primerjavi z lansko ploščo »So Be It« sta fanta na tem albumu vsekakor naredila masiven korak naprej. Indie hiphop formo mešata s klasičnim vpogledom na hiphop, odločno mikrofonsko prezenco preteklosti pa glavni vokalist Qwel nadgradi z bolj igrivo, umirjeno vokalno potjo sedanjika. Rime so veliko bolj dovršene in premišljene, kljub temu da sta za kompleten album fanta porabila le dva tedna časa. Glavna tematika je zelo oseben vpogled v življenje govorca, v polaganju nasvetov mladim in soočanju z lastno realnostjo in percepcijo življenja. Qwelovo poglabljanje in odločno brskanje po kompleksnem verbalnem in lirikalnem sprehodu po najrazličnejših tematskih sklopih, vezanih tako na klasične, družbeno-kritične hiphoperske teme kot tudi na bolj indie poetsko izročilo pa uspešno nadgrajuje Makerjeve dinamične podlage. Besedila so pametna, poglobljena in v veliki meri figurativna ter večplastna, njihova glavna prednost pa je močna refleksivnost povedanega. Najbolj zanimiva je močno popravljena estetika in flow, naštudiran ob kompleksnih rimljivih sklopih Qwela.

V kolikor je Qwel na vokalnem nivoju globoko nadgradil svoj dosedanji material, pa je producent Maker, ki deluje tako na polju inštrumentalnega hiphopa kot znotraj bolj klasičnega hiphoperskega podlaganja, tokrat vse skupaj začinil z nekakšno mešanico obeh svetov. Med močne in udarne bobne tako zlahka pritaji mehko vzorčasto osnovo bazirano na starošolskem soulu, s čimer prijetno zmehča svoje močne inštrumentalne kose s solističnih projektov. Veliko gradi na sami atmosferi in se topi z vokalnimi linijami raperja, ki dobiva dovolj prostora za postavljanje svojih vokalnih linij, a na način, da glasba še vedno ostaja glavna zvočna podlaga albuma. Nekajkrat sicer svoj zvok popestri z manj soulovskimi in nekaj bolj udarnimi, umazanimi funk ritmi, a le toliko, da se album ne izlije sam vase.

Album »Owl« je pristopsko svež, sodoben in ostaja v stiku s sodobno hiphopersko podobo današnjega podtalja. Njegova poglavitna značilnost je v tem, da se vokal in podlage vklapljajo v pestro, skupno celoto, kljub temu da so v osnovi zastavljene povsem drugače in so se v bistvu nasprotujoče. Gre za njun najmočnejši izdelek doslej, ki se od prejšnjih dveh pridelkov razlikuje predvsem po bolj umirjeni noti albuma, mestoma prehajajoči v res občasne dolgočasne dele, a se hitro vrača v všečno ustaljeno in konkretno osnovo. Vsekakor album, ki letos najbolj zaznamuje močno neodvisno chicaško rapersko sceno in ki obema prinaša veliko novih poslušalcev.

pripravil Jizah