Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Teater obstrancev in odpisanih (3765 bralcev)
Ponedeljek, 6. 12. 2010
Pia



Današnji teritorij teatra združuje dve skrajni meji svojega prostranstva. V prvi vrsti nas bo zanimala predstava Compangnie Pippa Delbona Vojna. Ta teater v svojo odrsko poetiko vključuje telesa tako imenovanih »obstancev«, ki s svojo deviantnostjo zarisujejo kiparsko ekspresivni moment v časovno strukturo predstave. Na drugo stran bomo postavili gledališko skupino OdPISANI, ki pod amatersko produkcijo združuje zelo različne profile ljudi, tudi brezdomce in ki daje prednost samemu integracijskemu procesu.
Današnji teritorij teatra združuje dve skrajni meji svojega prostranstva. V prvi vrsti nas bo zanimalo gostovanje Compangnie Pippa Delbona v Cankarjevem domu, ki je pred dobrim tednom odigrala svojo predstavo Vojna. Gre za teater, ki v svojo odrsko poetiko vključuje telesa tako imenovanih »obstrancev«, ki s svojo deviantnostjo zarisujejo kiparsko ekspresivni moment v časovni strukturi gledališkega dogajanja. Njihova integracija v gledališko predstavo ima čisto formalne posledice. Te pojave v vsakokratnem kontekstu pomagajo intenzivirati gledališko izkušnjo in jo delajo bolj živo.

Na drugo stran današnjega teritorija bomo postavili slovensko gledališko skupino Odpisani, ki pod amatersko produkcijo združuje zelo različne profile ljudi, tudi brezdomce. Poleg produkta je pri njihovem ustvarjanju pomembna tudi socialno integracijska funkcija skupine, katere glavni derivat je ustvarjalno skupinsko preživljanje časa. Obstranci in Odpisani si niso niti v svoji nameri niti v funkciji podobni, a gre pri obeh projektih za neke vrste integracijski moment sicer na različne načine iz družbe izključenih posameznikov, čeprav prinaša vsak od obeh projektov popolnoma različne posledice.

A preden se analitično poglobimo v razlike, začnimo raje poetično. Poslušali bomo zvočni insert iz dokumentarnega filma Guerra, ki ga je Pippo Delbono posnel med gostovanjem predstave Guerra/Vojna v Izraelu in Palestini in smo si ga lahko ogledali tudi pred ponovitvijo predstave v Cankarjevem domu.

Odlomek, ki ga bomo poslušali, je identičen kot uvodni nagovor režiserja Delbone v gledališki predstavi Vojna; s to razliko, da v predstavi temu predhodi še nekaj režiserjevih avtoreferencialnih pripomb glede lastne obleke in čevljev ter naslova predstave. To pa ni prvi in zadnji tak preskok. Delbono je ves čas z eno nogo v predstavi, z drugo pa zunaj nje. Nenazadnje sledeči tekst na rampi bere z lista, kar razkriva znotrajgledališki element tekstovne predloge, po drugi strani pa gre za tako doživeto interpretacijo, da nas pri priči postavi v samo sredino, v vsebinsko bistvo predstave.









Vsem neitalijansko govorečim poslušalcem dolgujemo povzetek povedanega. Delbono v slišanem odlomku opisuje svoje srečanje z mladim fantom iz Sarajeva, s katerim se je spoprijateljil. Njun pogovor je opisovanje verige grozodejstev, ki sta jih videla, pri čemer je mladi Sarajevčan prepričan, da je doživel in videl najhujše stvari, saj je zrasel v vojnih razmerah. Delbono mu zoperstavlja druga grozodejstva, ki so po svoji intenzivnosti prav tako srhljiva, a niso del vojnega stanja. Potem se Delbono noče več pogovarjati o vojni in opiše sliko iz časopisa, na kateri je bila Hirošima vsa oblečena v cvetje. S tem se Delbonov tekst konča in na po odru počasi in z zbranostjo ob opori palice stopa Bobo, 70-letni gluhonemi pritlikavec z mikrocefalijo, ki je 45 let svojega življenja preživel v psihiatrični ustanovi.

Delbono očitno ne želi govoriti o vojni, čeprav je naslov njegove predstave ravno Vojna. Zanimajo pa ga tisti elementi v življenju vsakega, ki imajo intenzivnost vojne, zanima ga vojno stanje pod na videz mirno gladino življenja. Figure, kot je Bobo, pri tej eksplikaciji igrajo pomembno vlogo. Poleg Boba so zvezde njegovega teatra še Gianluca z Downovim sindromom, Armando Cozzuto, ki ga je prizadela otroška paraliza in le s težavo hodi samo ob pomoči bergel ter koščeni bivši brezdomec Nelson Laricca.

Da ne bo pomote, ti ljudje niso zgolj del enkratnega Delbonovega teatrskega projekta. So stalni člani njegovega ansambla že od prve skupne predstave Barboni (Klateži) iz leta 1997. Takrat je Delbono spoznal Boba v prostorih psihiatrične ustanove, kjer je vodil delavnico, in Bobo jih je pri delu večkrat opazoval. Delbono se ga iz njunih prvih srečanjih spominja kot nekoga, s komer je bilo težko biti v istem prostoru, saj je tako strašno zaudarjal. A v njem je zaznal neko poetiko, način neverbalne komunikacije, ki jo je izražal skozi svojo pojavo, zato ga je vključil v svojo predstavo. Tudi druge ljudi je srečal skoraj povsem naključno in jih povabil k sodelovanju. Čeprav so vsi ti unikatni ljudje naturščki, pa lahko s svojimi raznolikimi telesi, na katera ni vpisana le hiba, ampak tudi specifičen način komunikacije in neka njim lastna nežnost in hkrati moč, ujamejo pristno igro, ki ne more lagati.

Na tem mestu bi seveda lahko razprli polemiko o etičnih dilemah Delbonovih metod, saj bi mu lahko očitali, da te unikatne posameznike izrabi za potenciranje intenzivnosti svojih predstav. Za marsikaterega člana je namreč težko trditi, da se je bil zmožen avtonomno odločiti za sodelovanje pri njegovih projektih.

Po drugi strani pa ti posamezniki najbrž prvič v življenju nastopajo kot avtonomna bitja z vso svojo celostjo, saj vsak s svojo specifično gestikulacijo in prezenco na odru preko gledališča kot reprezentacijskega mehanizma govori – in to zelo jasno in artikulirano. Njihova nezmožnost igranja po načinih profesionalnih gledaliških tehnik jim daje avtonomnost in živost, ki je trenirano in osveščeno telo ne more doseči. Delbono jih s tem, ko v njih prepozna izrazno moč in jih postavi v gledališki stroj, šele naredi emancipirane posameznike, ki zunaj odra to zaradi ustroja družbe sploh ne morejo biti. Na odru ti ljudje zares postanejo umetniki.

Namen Delbonovega projekta ni nek socialni projekt, ki bi vključeval obstrance zaradi integracije same. Končni smoter vseeno ostaja neka vizija teatra, ki vsrka tudi te ljudi, ker pač imajo določene lastnosti in ima njihova odrska prezenca določen efekt. Njihova emancipacija ali v primeru obstrancev bolje – integracija, je tako pač zgolj nek stranski produkt. Drugačnost in hiba postaneta v specifični situaciji teatra privilegij.

Po drugi strani pa Gledališče Odpisani deluje na čisto drugačen način, saj nad seboj nima nobene višje avtoritete, kakršno gotovo predstavlja Delbono v svojem ansamblu in v katerem je produkt rezultat njegove vizije, pa čeprav jo izražajo avtonomni elementi. Vse funkcije – od igralske, scenaristične do režijske – v Gledališču Odpisani opravljajo vsi člani. Predstave nastajajo v procesu, ki vključuje ogromno brainstorminga in improvizacijskih vaj.

Gledališče OdPISANI se je razvilo iz Gledališke skupine Kraljev ulice, ki je nastala leta 2008. Sčasoma se je oblikovala pisana skupina entuziastov, ki vključuje različne profile. Na nek način pa so vsi povezani z ulico, so brezdomni ali pa bivši brezdomci, a tudi glasbeniki, študentke socialne pedagogike, prostovoljci.

Četudi produkti pri tem projektu ne pretendirajo na profesionalno raven, pa je v njih razvidna ogromna mera ustvarjalnosti tako na idejni kot na režijski ravni. Značilna je popolna redukcija vsakršnih kostumografskih ali kompleksnejših scenskih elementov in osredotočenost na vsebino, ki je največkrat aktualna in reflektira sodobno življenje.

Povsem različno in celo nasprotno kot pri Pippu Delboni je v ospredju ustvarjanja skupine Odpisani proces. Skozi srečevanja, ki potekajo enkrat tedensko, lahko člani, ki jih povezuje isti interes, čeprav so med seboj zelo različni, izmenjujejo ideje in se kvalitetno družijo ter povezujejo. Ta integracijski aspekt je izredno pomemben, saj tako lahko posamezniki, ki so bili s strani družbe zares že potisnjeni na stranski tir, ponovno razvijejo socialne veščine in samozavest. Gledališče pa ni le poligon, vadba za ponovno vključitev v svet, ampak je tudi odlična izkušnja za vse, ki nimajo izkušnje ulice. Vsi člani skozi gledališko ustvarjanje reflektirajo svet, v katerem živijo, delo v pisani skupini pa jim lahko tudi pomaga, da se znebijo morebitnih predsodkov.

Seveda pa tudi produkti gledališča Odpisani niso zanemarljivi, čeprav ne presegajo amaterstva in niso spektakelske narave, ki bi lahko privabila širše množice. Vsekakor pa pustijo vtis na tisti peščici, ki izdelke vidi. Po lanskoletni predstavi o tabujih Tisto nekaj na nebu je zdaj že izoblikovana in uigrana skupina v prejšnjem tednu premierno predstavila svojo novo predstavo Cirkus negotovosti. Gre za sklop krajših prizorov, ki so jim ustvarjalci nadeli krovni pojem »ravnotežje«. V prizorih člani preigravajo teme odtujenosti v sodobnem načinu tehnološke komunikacije, družinske razprtije, probleme nemožnosti komunikacije z domnevno najbližjimi, dvoličnosti, praznosti vsebin vsakdanjih pogovorov, egoizma itd.

Poleg prizorov, strukturiranih v krajše točke, kjer je tematsko zasidran temelj dopolnjevala improvizacija, so presenečale tudi druge zvrsti, vključene v predstavo. Predvsem to velja za zanimive in dovršene filme, ki so dopolnjevali dogajanje na odru, vsi delo članov skupine. Zanimivi so bili tudi gibalni elementi, s katerimi so igralci sicer zelo ilustrativno, a izredno subtilno, prikazali pojem ravnotežja. Dramaturško razbito strukturo je povezal rdeč šal, ki se je pojavljal v vseh prizorih, zelo inovativne rešitve pa so se izkazale tudi pri preprostih, a učinkovitih prostorskih rešitvah.

Iz predstave Cirkus negotovosti, ki smo si jo ogledali kot spremljevalni dogodek razstave O brezdomstvu na Slovenskem v Slovenskem etnografskem muzeju, je razvidna kipeča ustvarjalnost in medsebojna povezanost nastopajočih. Za eno od vlog je poskrbel celo črn kužek. Energije očitno še ni zmanjkalo in to je tisto, kar je pri tovrstnih socialno integracijskih projektih najbolj pomembno.

Preden se poslovimo, pa sledi še krajši pogovoru z dvema članoma
Odpisanih, Barbaro Balan in Primožem Časlom:









Oddajo je pripravila Pia Brezavšček, pri intervjuju vskočil Jernej Kaluža.


Komentarji
komentiraj >>