V času finančne krize smo že navajeni, da osrednje politične teme po celem svetu krojijo gospodarska vprašanja. Različne teorije ekonomskih strokovnjakov so se v tem času na nek način še bolj polarizirale, nobena stran pa ne more ponuditi celovitega odgovora niti na vprašanje, kaj je aktualno krizo povzročilo, kaj šele, kako izplavati iz nje. Zaradi te splošne dezorientiranosti tako ni čudno, da mora v večini primerov odgovornost za izbiro med več slabimi možnostmi prevzeti politika.

Znotraj političnega vrha Evropske unije je trenutno najbolj aktualna debata glede ustanovitve skupnih državnih obveznic za članice evroobmočja in Evropske dolžniške agencije, ki bi s temi obveznicami upravljala. Ideja sicer ni nova, ponovno pa sta se zanjo zavzela predvsem predsednik evrske skupine Jean Claude Juncker in italijanski finančni minister Giulio Tremonti. Vnovični predlog za izdajanje skupnih evropskih obveznic je nedvomno posledica zadnjih dogajanj, povezanih z reševanjem Grčije in Irske, predvsem pa strahu, da bodo v vrsto za pomoč kmalu stopile tudi nekatere druge evropske države s hudo bolnimi gospodarstvi. V tem primeru bi se namreč trenutni, 750 milijard evrov vredni reševalni paket, kaj kmalu lahko izkazal za premajhnega.

Izdajanje obveznic državnega dolga je ključni mehanizem, s katerim si države izposojajo denar. Donosi v tovrstne vrednostne papirje so stabilni na dolgi rok, investitorji pa so izpostavljeni manjšim tveganjem za izgubo posojila, saj država pač ne more propasti. Predvsem to zadnje je prepričanje, ki morda kmalu ne bo več tako samoumevno. Glavni problem pri Grčiji, Irski in vseh državah v hudih dolžniških krizah je ta, da so zaradi velike zadolženosti obresti na njihove obveznice tako visoke, da z izposojenim denarjem težko servisirajo svoj dolg in istočasno še obresti na posojila. Skratka, izposojanje denarja za njih postane predrago.

V ta začarani krog bi posegle skupne državne obveznice evroskupine, saj bi na širšem trgu več držav jamčilo za posojila. S tem bi se omejilo nihanje obrestnih mer, ki je posledica tega, da se posojilodajalci zavedajo, da s posojilom nekaterim državam pač tvegajo več. Skupne obveznice bi pomenile tudi močnejšo kohezijo znotraj evroskupine in odločnejšo zavezo za ohranitev in krepitev evra. V času hude krize in velikih razlik med državami z evrom ni več nedotakljiva niti skupna valuta in v javnosti se pojavlja vse več špekulacij glede morebitnih izstopov iz evrske skupine.

Mehanizem evropskih obveznic pa bi vplival tudi na vlogo in pristojnosti Evropske centralne banke. Le-ta bi namreč z monetarnimi intervencijami širšega spektra lahko zagotavljala likvidnost v državah članicah. To bi seveda dosegla s finančnimi injekcijami preko odkupa evroobveznic, pri čemer ji ne bi bilo več potrebno jamčiti za vsako članico posebej. S tem bi se močno približala politiki in delovanju Ameriške centralne banke, kakršnemu smo bili nedavno priča ob vnovičnem tiskanju velike količine denarja za oživitev ameriškega gospodarstva.

Že odkar so se pojavile prve ideje o skupnih obveznicah tovrstnim predlogom najbolj odločno nasprotuje Nemčija, ki ne spreminja svojega mnenja niti v sedanjih kriznih razmerah znotraj evroobmočja. Nemčija kot največja in gospodarsko najmočnejša članica Evropske unije je prevzela največje breme vplačevanja v skupne protikrizne fonde za reševanje članic v težavah. Prispevanje sredstev za reševanje drugih držav je Nemčija kljub izrazitemu nasprotovanju domače javnosti korektno izpeljala, na vlade teh držav pa je usmerila precej ostrih kritik zaradi njihovega negospodarnega in neodgovornega ravnanja.

Tako se Nemčija v predlogu izdajanja skupnih evropskih obveznic brez temeljitejših strukturnih reform boji predvsem tega, da se bo ta mehanizem izrodil v dajanje potuhe tem istim neodgovornim in špekulantskim vladam, ki se na veliko zadolžujejo. Če je Nemčija z enkratnim ali pač večkratnimi izdatki pripravljena gasiti požare v posameznih članicah evroobmočja, to počne zato, ker ima od skupne valute kljub vsemu več koristi. Noče pa pristati na nevarnost nihanja vrednosti te valute zaradi politike nekaterih držav, na katere sama nima nikakršnega vpliva.

Temeljite institucionalne reforme, s katerimi Nemčija pogojuje podporo mehanizmu skupnih evroobveznic, vsebujejo predvsem pozive k večji fiskalni centralizaciji znotraj celotne Evropske unije. V tem primeru bi dobili mehanizem za nadzor in vplivanje na proračunske politike vseh držav članic. S tem pa smo se že povsem približali občutljivemu političnemu vprašanju.

Državni proračun je eno od področij, preko katerega države izvajajo lastno suverenost. Tudi v nadnacionalni zvezi, kakršna je Evropska unija, kjer so države članice prenesle precejšen del lastnih pristojnosti na skupne institucije, upravljanje z lastnim proračunom ostaja suverena pravica držav članic. Fiskalna centralizacija je zato toliko bolj ultra občutljivo vprašanje, saj nacionalnim državam odvzema še dodatne pristojnosti in v končni fazi postavlja pod vprašaj celo smisel njihovega nadaljnjega obstoja.

Po drugi strani pa so tudi ostale možnosti vse prej kot atraktivne. Enkratne finančne pomoči državam v težavah še niso povzročile zanesljivih znakov okrevanja. Prosilcev za pomoč utegne biti vedno več, hkrati pa seveda tudi tistih, ki bodo vse glasneje negodovali nad tem, da se morajo še globlje zadolževati za pomoč drugim. Če bi katera od držav uresničila špekulacije o izstopu iz območja skupne valute, bi to za obe strani pomenilo skok v neznano. Nihče pa si tudi ne upa predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi neko državo pustili brez pomoči. Veliko slabih možnosti torej; čakamo na odločitev.

Komentar podpisuje MatejŠ.