Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Art-area 161: Jaša / Lee Miller / Zmago Lenardič (5087 bralcev)
Sreda, 8. 12. 2010
IdaH



V oddaji Art-Area smo zadovoljni, da se je naša ekipa okrepila z novimi sodelavci Redakcije za kulturo in humanistične vede. Andrej Pezejl se je ob dnevu kulture odpravil v kletne prostore Moderne galerije, kjer je spremljal dogodke, ki so se vrteli okrog umetnika Jaše. Iza in Zora sta se odpravili prav tako v kletne prostore galerije Jakopič in se pogovarjali s kustosinjo razstave Lee Miller Marijo Skočir. Nazadnje se je Ida z Zmagom Lenardičem sprehodila po njegovi samostojni razstavi v Mestni galeriji Lj
Dobrodošli v oddaji Art-Area. Zadovoljni smo, da se je naša ekipa okrepila z novimi sodelavci Redakcije za kulturo in humanistične vede. Andrej Pezejl se je ob dnevu kulture odpravil v kletne prostore Moderne galerije, kjer je spremljal dogodke, ki so se vrteli okrog umetnika Jaše. Iza in Zora sta se odpravili prav tako v kletne prostore galerije Jakopič in se pogovarjali s kustosinjo razstave Lee Miller Marijo Skočir. Nazadnje se je Ida z Zmagom Lenardičem sprehodila po njegovi samostojni razstavi v Mestni galeriji Ljubljana.

Velika verjetnost je, da boste priča mnogim govoricam, preden boste sploh prišli v stik z delom ljubljanskega umetnika Jaše Mrevljeta. Govorice na ta ali oni način reflektirajo fanatično stanje kulturne scene, zajete v stanju, ki bi ga lahko imenovali Jašomanija. Jaša igralec, Jaša Yappie, Jaša in njegovi brki, Jaša kr'neki, Jaša ne ve, Jaša vedno najde pravi – Pristop, v Ljubljani ni več kulturnega dogodka brez Jaše in podobno.

Ker so govorice redko odraz realnosti, bomo izkoristili zadnjo Jašino razstavo, ki se je zgodila v petek, 3. decembra, v Ljubljanski Moderni galeriji, da razmislimo o tem fenomenu in poskušamo definirati, kaj takšen dogodek pomeni za sceno slovenske umetnosti.

Preden začnemo analizirati delo tega umetnika, moramo poudariti, da ne glede na to, da je razstava pod naslovom The Lovest uradno skupinska razstava, temu ni bilo tako. Odnose v skupini, v kateri popolnoma dominira Jaša, je zelo težko razumeti in takšna naloga bi presegala dimenzijo današnje emisije. Ena stvar je očitna na prvi pogled, in to je, da so vsi ostali umetniki v bolj ali manj podrejenem položaju v odnosu do Jaše. Podrejenost članov skupine se giba v razponu od popolne podrejenosti do delne emancipacije. In ker so avtorji vedno na nek način v poziciji podrejenosti v odnosu do glavnega igralca, njihovih del ni smiselno analizirati izolirano, saj kot avtonomne umetniške enote sploh ne obstajajo, ampak so podrejena konceptu glavnega umetnika. Tako nismo uspeli dobiti izjave Luke Uršiča, saj se le-ta ni upal uradno podati svojega videnja projekta The Lovest. Drugi se zavedajo, da je njihova vloga stranska in to odkrito povedo.

Prisluhnimo torej enemu od sodelujočih tujcev na razstavi:









Izjema je mogoče Mark Požlep, avtor enega od boljših videov na razstavi, ki nosi naslov »Ognjišče, Sekira in Bananin olupek«. To video delo ima potencial, da postane celo kultno in sigurno je eden od boljših slovenskih videov zadnjega desetletja. Vendar sodobne teorije, ki se ukvarjajo z avtorstvom, dokazujejo šibkost tega pojma. Kako se bo razvijala percepcija tega umetniškega dela, pa je odvisno od stopnje emancipacije, ki bo jo umetnik v prihodnosti ustvaril.

Če od zdaj naprej uporabljamo samo Jašino ime, to ni zaradi poenostavitve, ampak zato, ker na razstavi dejansko obstaja samo Jaša. Takšnega stanja ne smemo gledati kot nekaj negativnega in ne predstavlja dekandence slovenskega umetniškega prostora. Ravno nasprotno. Dejstvo, da je tako mlademu umetniku uspelo združiti celo armado asistentov, ki reagirajo že na njegovo minimalno gesto, je dokaz, da slovenska art scena nikoli ni bila bolj močna. Takšne prakse na Zahodu obstajajo že vsaj od druge polovice 19. stoletja in dejstvo, da se to dogaja tudi v Sloveniji, potrjuje, da je umetniški trg končno dovolj velik, da amortizira takšnega umetnika.

Če se vrnemo k Jaši, lahko rečemo, da sploh ni slab umetnik. Lahko bi rekli, da je celo nadpovprečen. Če ga primerjamo recimo z velikanom slovenskega slikarstva Rihardom Jakopičem, bomo hitro ugotovili, da je Jaša na mnogih nivojih veliko bolj sodoben, kot je bil v svojem času Jakopič.

Kar se tiče ustvarjalnosti je Jakopič namreč zamujal vsaj 50 let. Če bi hoteli biti sarkastični, bi lahko rekli, da je Jakopič odkril impresionizem, ko se je avantgarda že zaključevala. Kar se tiče recimo imidža pa je bil Jakopič popolnoma v nasprotju s takratnimi tendencami. Po stilu je bolj spominjal na kakšnega ruskega kneza kot na dandyja, kakšen je znal biti umetnik na začetku 20. stoletja.

Za Jašo pa lahko rečemo, da je več ali manj v trendu. Deset let zamude lahko ignoriramo. Na straneh ljubljanskega Rotary kluba je Jaša predstavljen kot »polistilističen, večplasten in multimedijski umetnik, ki se izraža v klasičnem slikarstvu in kiparstvu z uporabo drugih načinov umetniškega komuniciranja«. Problem je v tem, da nam pri resni analizi takšna teoretska orodja zelo malo pomagajo - kateremu umetniku namreč danes v življenjepisu ne piše, da je multimedijski ali večplasten? Zaradi nasičenosti sodobnih umetniških diskurzov s takšnimi pojmi se je le-teh treba izogibati in problem zajeti z drugačnim pristopom.

Potrebno je upoštevati dejstvo, da v svetu že dolga leta obstajajo umetniki, ki ustvarjajo na podoben način. Še več, pretiravanje v kombiniranju različnih umetniških praks in vztrajanje pri trash estetiki je v umetnosti močnih kapitalističnih držav ustvarilo točno določen tip umetnika, ki ima neko fascinantno hudičevo zmes, ki zahteva restrukturiranje celotnega načina bivanja. To je mešanica med stylingom angleške pop-rock zvezde, nonšalantnosti pariškega buržuj-boema in občutkom za PR denimo Damiena Hirsta. Jaša ima vse te lastnosti. Preden nadaljujemo, kratek glasbeni predah s francosko skupino Good Music.

Prej kot originalen je Jaša torej v trendu. Zato se ne moremo popolnoma strinjati s tezo Matjaža Brulca, ki zagovarja, da je Jašino delo nepredvidljivo. Tisto, na čemer Matjaž Brulc utemelji tezo o nepredvidljivosti, je Jašin odklon od akademskega načina ustvarjanja. Vendar njegovo delovanje lahko razumemo kot odklon od akademskega le, če ignoriramo dogajanje na internacionalni likovni sceni v zadnjih parih desetletjih. Nepredvidljivo ni toliko Jašino ustvarjanje, kot je nepredvidljiva situacija, kjer glavna državna institucija za sodobno umetnost nameni trimesečno pozornost mlademu umetniku.

Ker je takšna situacija na ljubljanski likovni sceni prej presedan kot običaj, se dogajajo različne družbene napetosti na umetniški sceni. Na tej točki se združujemo z mnenjem Brulca, ki pravi, da razstava »The Lovest vzpodbuja predvsem nepredvidljivo socialno dinamiko, kjer ima vsak odjemalec možnost doživetja bodisi specifične estetske bodisi družbene izkušnje«.

Jašina estetika in način ustvarjanja sta v določeni meri le kopiranje ustaljenih trendov v internacionalni umetniški sceni. Praktično ne moremo govoriti o Jašinem ustvarjanju, brez da bi referilali na nedavno preminulega ameriškega umetnika Jasona Rhoadesa. Včasih je podobnost tako velika, da izgleda, kot da sploh ni bilo želje po iskanju nekega minimalnega avtorskega značaja. Lahko bi rekli, da je eden od predhodnikov tega trenda v Evropi tudi Cyprien Gaillard [Siprijan Gajard], letošnji dobitnik nagrade Marcel Duchamp. Vendar pomanjkanja originalnosti pri Jaši ne smemo gledati kot nekaj fatalnega, kot nekaj, kaj bi lahko razbilo mit, ki si ga umetnik trdno gradi. Danes je malokdo lahko originalen, ni pa malokdo umetnik. Kaj Jaša zares je in kakšen je njegov domet na slovenski ali celo internacionalni sceni, ne moremo soditi po Jaši, temveč po trgu, na katerem deluje.

Znan je tisti Polibov izrek, da je » denar živčevje vojne«. Ne bi bilo preveč originalno, če bi rekli, da je denar tudi živčevje sodobne umetnosti. In ravno zato, ker se mora mit umetnika vedno vklopiti v svoje finančno okolje, je od velikosti ekonomske sfere odvisen tudi efekt, ki ga mit o umetniku povzroča. Delovanje mita ima vedno neke konkretne meje, izven katerih njegovi imanentini odnosi postanejo heterogeni. Pač ne delujejo več na način, da ustvarjajo mit. Po Barthesu je ena od lastnosti mita, da pomen lahko pretvori v formo. Ampak to pretvarjanje ima vedno svoje področje delovanja. Tako se Jašino delovanje v kontekstu lokalne scene z vsemi napetostmi, ki jih povzroča, bere in razume kot forma karizmatičnega umetnika. To je dobra novica za Jašo. Slaba pa je ta, da se mit o Jaši ustvarja v Ljubljani, z Ljubljano in za Ljubljano in bo v Ljubljani verjetno tudi ostal.

Če ga primerjamo s podobnimi umetniki, vidimo, da uporabljajo podobno trash estetiko, mešanico performanasov, videov, slikarij živih barv in neonskih luči. Nekateri ta sredstva uporabljajo na resen način, drugi se delajo norca iz samih sebe, tretji pa se delajo norca iz gledalcev. Jaša uporablja vsega po malo. Rhoades se je recimo norčeval iz hollywoodske estetike na tak način, da jo je potenciral do skrajnih megalomanskih razmer, Cyprien Gaillard pa v neki pomodni pariški galeriji redefinira ali rekonstruira nič manj kot celo vojno. Jaša pa v kleti Moderne galerije, spremenjene v kavarno, redefinira ali rekonstruira – kavarno. Te razlike ni treba gledati kot razlike v kvaliteti, ampak so to bolj razlike v efektih, ki jih določa trg. Torej velik premik v odnosu do Jakopiča, ampak še vedno premalo originalnosti, da bi presenetil tako občudovan Zahod.

Kakšna je torej kavarna Moderne galerije featuring Jaša? Ko stopite v monoton in zanemarjen prostor podzemlja Moderne galerije, imenovan kavarna, ugotovite, da ni Jaša tisti, ki potrebuje kavarno, ampak je kavarna tista, ki potrebuje Jašo.

Matjaž Brulc pravi, da je »The Lovest« razstava, ki je hkrati bar, ki je pravzaprav inštalacija, ki je pravzaprav laboratorij. Lahko se spet vprašamo, katera galerija se danes v določenih momentih ne imenuje laboratorij. Naloga zgodovinarjev umetnosti bi morala biti, da prepoznajo in definirajo kompleks umetnikov in kuratorjev do white cuba. V tem kontekstu bi morali tovrstne klišeje mogoče uporabljati z manj avtomatizma. Še posebej kar se tiče Jašinega primera. Umetnik, kot je Jaša, ne rabi svojega delovnega ali razstavnega mesta povezovati z laboratorijskimi praksami. To skoraj kvari rezultat ogromne energije, s katero Jaša komunicira in ustvarja.

Edina formalna pripomba bi bila lahko nekako bizarna raba lesenih gred, ki jih uporablja mogoče malo preveč manieristično. Možno je, da imajo lesene gredi pri Jaši že dimenzijo fetiša. Jaša je poskušal deformirati nehvaležno in monotono klet. Škoda, da ni imel še več poguma in ni ustvaril neke dejanske spremembe v tako ali tako neuporabnem prostoru. V bogato okrašenem in redefiniranem prostoru moti občutek, da je vse nekako provizorno nalimano in da na konformističen način hoče govoriti o nekonformizmu.

Ne glede na te minimalne pomanjkljivosti je Jaša definitivno obogatil podzemlje Moderne galerije. S tem se strinjajo tako profesionalci kot navadni obiskovalci. Nekatere smo prosili, da nam opišejo svoje vtise in lahko rečemo, da obstaja konsenz o uspešnosti razstave.









Jašina postavitev je solidna, koherentna in kljub navidezno nonšalantnem pristopu ohranja nekakšno minimalno strukturo, po kateri zaživita tako dominacija umetnika kot podrejenost asistentov in gledalcev. Namesto globokih premišljevanj se umetnik prepusti toku nepredvidljive vsakdanjosti. Sam je priznal, da po dolgih premišljevanjih ni ugotovil nič inteligentnega.









Očitno ga to niti najmanj ne skrbi. Pri vsem tem se blazno zabava - za razliko od svojih občudovalcev-asistentov - in uživa v popolni svobodi duha, ki jo izraža z znanimi, a vedno delujočimi klišeji, ki nam razlagajo, kaj je življenje v vsakdanjosti. Prisluhnimo še enkrat umetniku, ki nam konec koncev kot vsi ostali umetniki samo želi pomagati pri naših travmah:









Zadnja dva tedna nas iz malodane vseh časopisov gleda Anthony Penrose, vedno bolj slaven sin slavne Lee Miller. Ne le slavne, temveč legendarne Lee Miller, kot nam s svojim naslovom sporoča razstava, ki je do 9. 1. 2011 na ogled v Jakopičevi galeriji. Lee Miller je morda legendarna predvsem zaradi svoje življenjske zgodbe, vendar je tudi njen fotografski opus vreden pozornosti. Pred ukvarjanjem s fotografijo je bila vrhunski model, na drugo stran objektiva pa je stopila s šolanjem pri Manu Rayu, zvenečem imenu nadrealizma. Njegov vpliv je razločnejši v njenem zgodnejšem, bolj nadrealističnem opusu, vendar zaznamuje tudi njeno modno fotografijo. Slednja ni zgolj preprosto predstavljanje najnovejših modnih muh, temveč z mehko in hkrati kompleksno osvetlitvijo že posega v polje umetnosti. Prav tako nespregledljiva sta tudi umetničin prispevek k vojni reportaži in opozarjanje na ženska vprašanja. O fotografinji in razstavi njenih del smo se pogovarjali s kustosinjo Marijo Skočir.

















Več o specifičnem nadrealizmu v fotografiji Lee Miller si boste kmalu lahko poslušali v nadaljevanju pogovora z Marijo Skočir na spletni strani Radia Študent. Kljub vsemu povedanemu, moramo ob intervju pripeti še dopisniško pripombo redaktorja Art-aree Miha Colnerja, ki se nam je javil iz New Yorka. S svojo historično žilico omenja sledeče: „Lee Miller ni bila prva fotoreporterka na bojišču. Sodobna vojna reporterska fotografija se je razvila v Španiji med leti 1936 in 1939, ko sta tam med drugimi delovala Robert Capa in Gerda Taro. Slednja je bila tako drzna in je svoj objektiv toliko rinila v prve linije, da jo je leta 1937 na fronti povozil tank. S tem je postala ikona reporterske fotografije. Pri omenjenih dveh se vedno zastavlja vprašanje avtentičnosti podob, saj sta določene stvari režirala. Pri Lee Miller se zaradi drugačne narave njenih del, o tem ni nihče prav veliko spraševal, bi se pa morda moral.“ Konec citata.

V Mestni galeriji Ljubljana se predstavlja Zmago Lenárdič na samostojni razstavi Shuffle / Podrsavanje. Razstavlja instalacije, ki jih je razvil po letu 2000. Sestavljajo jih slike, risbe, grafike, objekte in video projekcije, a njegovo temeljno izhodišče ostaja slika. Lenárdič je bil rojen leta 1959, pripada starejši generaciji slikarjev, ki jih opredeljuje izraziti likovni pogled na slikarstvo. Mlajša publika težje bere ali razume njegova dela, zato smo se odločili, da nam jih interpretira kar avtor sam. Lenárdič je sicer dokončal študij filozofije in sociologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani in študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer tudi že vrsto let poučuje.









Preostanek pogovora z Zmagom Lenárdič si boste kmalu lahko poslušali na spletu, hkrati pa bi radi opozorili tudi na predstavitev monografije ob razstavi v sredo 15. decembra ob 19. uri. Toliko za danes v oddaji Art-Area. Naslednja edicija se bo zgodila v sredo, 22. decembra, ob isti uri na isti frekvenci Radia Študent. Tokratno oddajo so vsebinsko pripravili Andrej Pezelj, Iza Pevec, Zora Žbontar, Ida Hiršenfelder in Miha Colner. Tehnično jo je obdelal Linč, brala pa sta Rok in Jaka.


Komentarji
komentiraj >>