Ko moški sreča tisto »tapravo«, se lahko zgodi vse mogoče. Tudi to, da stripar skoči iz svojih oblačkov na filmsko platno in njegove podobe oživijo. Nekako tako bi lahko opisali prihod Alexa Baladija na letošnjo Animateko, kjer ni le v vlogi žiranta, pač pa v KUD-u Franceta Prešerna predstavlja tudi razstavo z naslovom Frankenstein Encore.
Ko moški sreča tisto »tapravo«, se lahko zgodi vse mogoče. Tudi to, da stripar skoči iz svojih oblačkov na filmsko platno in njegove podobe oživijo. Nekako tako bi lahko opisali prihod Alexa Baladija na letošnjo Animateko, kjer ni le v vlogi žiranta, pač pa v KUD-u Franceta Prešerna predstavlja tudi razstavo z naslovom Frankenstein Encore.
Baladi slovenskim stripoljubcem ni popolnoma neznan, saj je pred desetletjem objavil svoj strip v Stripburgerju. Kljub temu pa ga bralci poznamo predvsem po stripovskem albumu Frankenstein: Now and Forever. Gre za album, ki ga lahko brez težav opišemo kot premalo cenjen, »underdog« izdelek devete umetnosti. V njem se avtor sooča s strahovi manjvrednosti in lastne odurnosti, ki jih doživljamo domala vsi. Ker je album iskren in se izogiba najstniškim manjvrednostnim kompleksom, kot jih srečamo denimo v delih Craiga Thompsona, je hkrati namenjen izključno zreli publiki.
Z animacijo Frankenstein Encore se avtor vrača na kraj zločina z istimi junaki, a drugačno zgodbo in s soavtorico. Isabelle Nouzha je filmska ustvarjalka, ki je v zgodbi iz stripa začutila možnost filmske nadgradnje. Kot že beseda encore nakazuje, gre za dodatek k stripu, nekakšno dodatno poglavje, ne pa nadaljevanje. V animaciji se poslužujeta različnih tehnik, večinoma pa gre za preplet igranih prizorov in zanimivih papirnatih zgibank, ki oživijo med odpiranjem. Zgibanke, slike, ozadja in igrače uporabljene pri snemanju so tiste, ki so razstavljene v prostorih KUD-a.
Obiskovalca najprej preseneti način postavitve razstave. Prav nič se ni skrivalo debelih lepilnih trakov, s katerimi so pritrjevali slike na golo steno, namesto črnega blaga pa s sten tokrat visijo črne vreče za smeti. Razstava tako deluje površno, morda celo odurno. Toda, ali ni bil oduren tudi Frankenstein? Po zunanjosti že, njegova vsebina pa je bila prijetnejša za naše čute. In tudi razstava ponuja kopico originalnih risb izpod čopiča Baladija, ki so mnogo bolj vešče od njegove predstavitve.
Pravi užitek se je zatopiti med miniaturne papirnate podrobnosti zgibank na mizah skritega kota galerije, ki so najzanimivejši del razstave. Obiskovalca kar nekako prevzamejo in zaželi si, da bi jih tako kot v filmu vsaj enkrat prepognil in Frankensteina spravil v gibanje. Škoda je, da so boljši deli razstave tako zelo skriti. Slike obešene pod strop bi si zaslužile prostor, kjer bi si jih obiskovalec lažje pogledal, prav tako drobne figurice v vitrini.
Nasploh se zdi, da avtor v čisto vsaki podrobnosti želi svojo razstavo predrugačiti v Frankensteina. Ne govorim le o postavitvi, ki v ospredje postavlja umetnine z dvomljivo umetniško vrednostjo, kot je ogromno gorato ozadje na eni izmed sten. V mislih imam tudi to, da za razumevanje razstave ni dovolj le ogled animacije, niti prebran strip. Avtor skorajda zahteva, da poznamo tudi vsaj delček njegovega življenja.
Pojavi se vprašanje, ali je obiskovalec dolžan opraviti vse te naloge? Toliko bolj to velja za slovenskega obiskovalca, ki ima izredno omejen dostop do njegovih del. Poleg tega dvomim v to dolžnost tudi po ozki formuli matere narave. Vložek za dojemanje njegove umetnosti bi moral biti manjši od končnega izplena. In treba je priznati, da niti strip niti animacija nista presežek na lastnih področjih. Po drugi strani pa ravno to daje dodaten srž ob raziskovanju del Baladija. Izrazi kot so »underdog« ali neodkriti dragulj, hočeš ali nočeš, imajo svojo vrednost. Občutek ob konzumiranju umetnosti, ki jo moraš odkriti, ki ni skomercializirana, ki ni piarovska in je noro iskrena, je meni več kot dober.
Razstava tako odpira tudi kopico vprašanj o dojemanju umetnosti. Predvsem pa je graja vsem umetnikom, ki svojo praznino skrivajo z lepo podobo, visokoproračunsko produkcijo ali oglaševanjem. Frankenstein strip bi bil lahko boljši, animacija tudi, prostora za izboljšavo razstave je polno, kot celota pa ta projekt deluje več kot odlično. Res je sicer, da se površnost da prikladno skriti pod frankensteinovsko metaforo, pa sem sam mnenja, da Baladijeva dela niso zgolj pretkano skrita površnost. Da sem sprejel to mnenje je bilo potrebno kar nekaj premisleka, branja in gledanja na platno. In ker je bil »cost« večji od »benefita«, dvomim, da bodo ostale recenzije te razstave tako pozitivne.
Baladijev skok v svet animacije, ki ga je spodbudila njegova partnerka ni bil le klasična predelava, pač pa dokaz, da se da lastno umetniško delo izkopati iz preteklosti in ga oplemenititi, mu dati novo vrednost. Zanimivo je to vrednost pridobiti s strani drugačne umetniške forme.
Nad odurnim Frankensteinom se je na razstavi zgražal Mimo.
Komentarji
komentiraj >>