Na WikiLeaksu objavljene diplomatske depeše, ki so se nanašale na Slovenijo, so vsebovale tudi navodilo ameriške državne sekretarke Hillary Clinton osebju ameriške ambasade v Sloveniji, naj zbira osebne podatke slovenskega političnega vrha, med katerimi je želela tudi številke kreditnih kartic, urnike njihovega delovnega časa in biometrične podatke, med katere spadajo tudi DNK zapisi. Skrbijo jo tudi zdravje in finančno stanje naše elite ter morebitni podatki, ki bi jo v očeh javnosti lahko naredili ranljivo.

Posebno pozornost pa je Clintonova namenila odnosom, ki jih slovenski poslovneži gojijo z ruskimi, predvsem na področju energetike in nakupov orožja. Izvzeli niso niti odnosov s Kitajsko in Iranom, ki sta v depeši omenjena kot državi, sovražni ameriškim interesom.

Ameriško državno sekretarko zanima tudi, na kakšen način želijo marginalna in radikalna gibanja izkoristiti pojav finančne krize. V tej luči je posebna pozornost namenjena našim odnosom z mednarodnimi bančnimi in finančnimi institucijami, med katerimi je ameriški politični vrh posebej zaščitniški do Pariškega Kluba in Mednarodnega denarnega sklada.

Uslužbenci ameriške ambasade v Ljubljani bi morali pridobivati tudi podrobne informacije o lokacijah vojaških objektov in o stanju morale v Slovenski vojski, kakor tudi o njeni filozofiji, stališčih in načrtih. Na področju obrambe so jih izrazito zanimala stališča javnosti in politike do dolgoročne namestitve NATO-vih in ameriških vojaških sil na ozemlju Republike Slovenije ter naši načrtovani izdatki za posodobitev vojaških kapacitet oziroma napori, ki jih slovenska vlada vlaga v prepričevanje javnosti, da se ti izdatki povečajo. Med drugim pa jih skrbi tudi zavzetost naše vlade pri varovanju zaupnih dokumentov NATA in Združenih držav.

V 358. členu kazenskega zakonika Republike Slovenije je jasno navedeno, da kdor služi tuji državi, tuji organizaciji ali njunemu agentu tako, da zbira zaupne vojaške, gospodarske ali uradne podatke oziroma dokumente, ali jim jih sporoči, izroči ali jim omogoči da pridejo do njih, dobi zaporno kazen od enega do osmih let.

Pri tem ne gre le za poseganje v državne tajnosti s strani države, ki je v mednarodnih organizacijah in pogodbah deklarirana kot partnerska. Gre tudi za poseganje v zasebnost in človekove pravice državnega vodstva, spet s strani države, ki se v mednarodnih odnosih imenuje za zaščitnika ravno teh pravic.

Namestnico informacijske pooblaščenke Rosano Lemut-Strle smo vprašali, ali je mogoče zbiranje številk kreditnih kartic na kakršen koli način označiti kot zakonito početje.



Kaj Slovenija sploh lahko stori glede te namere vohunjenja, smo vprašali tudi profesorja na katedri za mednarodne odnose Bojka Bučarja.



V javnosti sicer ni dokazov, da je osebje ameriške ambasade ta navodila tudi izvajalo. Zato smo Strletovo vprašali naslednje:



Bučarja smo vprašali, ali gre pri tem početju za kršenje slovenske zakonodaje.



Tema je trenutno zelo občutljiva, zato razumljivo nismo dobili sogovorcev niti na ministrstvu za zunanje niti na ministrstvu za notranje zadeve. Morda je zanimivo, da so si nas kot vroč kostanj med seboj podajali tudi številni pravniki, ki na to temo niso želeli podajati komentarjev.
Ministrstvo za zunanje zadeve nam je posredovalo le krajšo zvočno izjavo njihovega uradnega govorca Milana Balažica, ki je lepo zaokrožil spornost vprašanj, na katera smo iskali odgovore.



Na podlagi tega smo Bučarja vprašali, kakšne so naloge diplomatskih predstavništev.



Podobno vprašanje smo zastavili tudi Strletovi.



Ker so podobna vprašanja begala tudi nas, smo se obrnili na ameriško ambasado, kjer pa kljub obljubam ni bilo na voljo nobenega pristojnega predstavnika.

Za komentar smo ob današnjem dnevu človekovih pravic prosili tudi Amnesty International. Njena predstavnica Metka Naglič je takole komentirala navodila Clintonove:



Kontaktirali pa smo tudi nevladno organizacijo Human Rights Watch, ki nas je iz Ženeve usmerila V Berlin, ta pa je odgovornost naprtil Londonu, ki je strokovno ugotovil, da niso pristojni za vprašanja Slovenije. Če se osredotočimo zgolj na Slovenijo, tako ostaja nejasno, kdo je v primeru vohunjenja za državnimi predstavniki in njenimi institucijami sploh pristojen za kakršno koli ukrepanje proti vohunom. Kakšne odločnosti glede ukrepanja v primeru teh resnih očitkov ni bilo zaznati z nobene strani.

Depešo je mogoče prebrati na tem naslovu.

Kultivator sta pripravila Luka T. in Luka P.