V Veliki Britaniji je bila v četrtek, 9. decembra, sprejeta šolska reforma, ki bo v naslednjih štirih letih za štirideset odstotkov zmanjšala vladno financiranje visokega šolstva in ki zato dviga zgornjo mejo univerzitetnih šolnin s sedanjih tri tisoč in še nekaj funtov na devet tisoč funtov na letnik. Gre seveda za tako imenovani krizni ukrep krepitve državne blagajne, ki breme skoraj polovice sedanjih državnih stroškov v visokem šolstvu prelaga na privatne žepe.

Tako se bodo v Angliji tisti, ki si bodo po novem drznili vstopiti v visoko šolstvo, po koncu študija samo iz naslova šolnin zadolžili za povprečno 30.000 funtov. Dolg državi, ki jim bo ob tem nudila študijske kredite pa bodo po podatkih, ki jih je objavil BBC ter ob predpostavki, da dobijo povprečno plačano redno službo, odplačevali še naslednjih 30 let.

Cinične so besede krizne demagogije, ki jih je ob tem izrekel Nick Clegg, vodja koalicijske Liberalno demokratske stranke, ki je, mimogrede, svojo predvolilno kampanjo gradila na nasprotovanju višanju univerzitetnih šolnin in zagovoru javnosti visokega šolstva, in sicer: »We are all in this together«. Te besede kot svetniška avreola in dokaz pravičnosti z vladne strani odzvanjajo nad procesom privatizacije visokega šolstva, krepitvijo razrednih razlik in študijskega zadolževanja šolajočih se generacij. Vendar pa nam samo naslavljanje protestov na akterje, kot so kraljevina, vojska in korporacije, ki se izogibajo milijardnemu plačevanju davkov, lahko pove, kako puhla je krizna retorika, ki zgolj maskira vrednote in preference političnega, gospodarskega in finančnega esteblišmenta.

Na dan, ko so v parlamentu izglasovali ukrep, je London preplavilo nekaj deset tisoč protestnikov, šlo pa je za tretji velik londonski protest proti vladnemu krčenju financiranja javnega šolstva v zadnjih dveh mesecih. Protesti proti vladnim reformam in zasedbe fakultet se po celem Združenem kraljestvu sicer dogajajo od srede jeseni. Če spremljamo dogajanje ter aktivistične glasove na internetu po straneh, kot so EduFactory, Anti-Cuts Protests, Counterfire, National Campaign against fees and cuts, pa lahko zaključimo, da četrtkov poraz novonastalega gibanja ne bo ustavil.

Protest se bo skozi spektakelsko obnašanje medijev zapisal v zgodovino s podobami vandalizma nekaterih protestnikov, ki je po vsem sodeč glavna tema vladnega diskurza in medijskih trobil ob soočanju s fenomenom politične mobilizacije mladine. Recimo z vandaliziranjem kipa Winstona Churchilla na Parlamentarnem trgu, ki so ga z irokezo duhovito anarhizirali, razbijanjem oken Državne zakladnice in Vrhovnega sodišča ter napadom na Rolls Roycea velškega princa.

Ob tem dodajmo, da lahko tudi v Angliji te dni s strani vlade in dela javnosti spremljamo komentarje ob uničevanju lastnine, ki zvenijo nekako v duhu obscene izjave, ki se je nekemu predstavniku esteblišmenta zarekla na Hrvaškem ob okupacijah fakultet leta 2008: »Ovo vrijedi više nego svi vi skupa«.

Na drugi strani se je poročalo o policijskem nasilju, ki predstavlja mnogo temnejšo stran protestnega cirkusa, kot je recimo tehnika tako imenovanega kotličkanja, s katero je policija obkolila in za cele ure izolirala otoke protestnikov, ter napad na invalida in razbitje glave študentu filozofije, ki je zaradi tega moral prestati možgansko operacijo.

Vendar pa je spektakelska fascinacija in fetišizacija nasilja, pri katerem je bila, cinično rečeno, vsaka stran konsistentna v napadu na svoje sovražnike - protestniki so namreč napadali lastnino, policija pa ljudi - samo način, kako se izogniti pravim vprašanjem novega civilno-družbenega vrenja in aktivističnega vala, ki mu lahko kot odgovor na krizne reforme Evropske unije sledimo tako rekoč skozi celo Evropo.

Od Rima, Pariza, Aten, Dublina, Londona, če omenimo samo glavna mesta, lahko vidimo, da gre v mladinskem in študentskem uporu za tako rekoč vseevropski dogodek, ki postavlja na glavo predstave o politični apatiji sodobne mladine. Za vladno in medijsko nevtralizacijo političnega momenta skozi osredotočanje na nasilje se namreč nasprotno skriva politično prebujanje apolitičnih generacij.

Manifestacije jeze in nezadovoljstva gotovo predstavljajo prebujajoči se politični, uporniški potencial mladine. Ob tem je pomemben uvid, da osrednji emancipatorni in politični potencial današnjih mladih generacij ni v njihovem položaju med šolanjem, ko jih večina na račun staršev prav dobro živi, ampak v njihovi prihodnosti, ko jih po koncu šolanja čaka na njihove kvalifikacije neodziven trg in realnost prekarnega dela.

Če vedno močnejše študentsko gibanje primerjamo s sorodnim dogajanjem v Evropi iz konca šestdesetih in sedemdesetih let, ravno na področju prekarnosti opazimo premik, ki določa nove boje. Kot je namreč problematiko, okoli katere so se odvijali takratni upori, razgrnil italijanski politični filozof Antonio Negri, so se takratni boji odvijali okoli kapitalističnega osvajanja življenja in vznika modela intelektualnega dela. Danes lahko k temu dodamo vznik modela prekarnega dela, ki določa zgodovinsko novo področje političnih bojev.

Nova študentska gibanja v Evropi se skozi internetno koordinacijo in komunikacijo globalno povezujejo ter ob zasedbah fakultet, protestih proti vladnim reformam naperjenim k ukinjanju javnega, političnih refleksijah in solidarnostnem povezovanju s širšimi upornimi družbenimi gibanji gradijo skupno. Povezujejo se v multitudo, ki ima vedno jasneje pred očmi alternativno socialno in krizno politiko drugačne Evrope, kot jo vidijo njeni tehnizirani, neoliberalni funkcionarji.

Politični upor domnevno apatične mladine je komentiral Goran.