* Ekscentrik, čudak in nenazadnje izjemni pevec Cee Lo Green je septembra na Youtube nabacil single Fuck You in z instantno hit formulo povzročil pravo norijo, dva milijona klikov v manj kot tednu. Jasno, šlo je za strategijo nove, njegove tretje samostojne plošče The Lady Killer, ki pa presenetljivo orje globoko v formo radijskega popa. Greenu je že uspelo na nič manj kot genialni način osvojiti mainstream s projektom Gnarls Barkley in ponoven, ekspliciten in neokusno generičen pohod na lestvice nima popolno nobenega smisla.

Cee Lo Green je nedvomno eden bolj posebnih hakeljcev med popularnimi vokalisti. V mladosti je menda redno mučil potepuške živali in žuželke, ropal in nadlegoval je neznance na ulici. Ko je puberteta popustila, je skupaj s kolegi v Atlanti ustanovil rap zasedbo Goodie Mob, ki je imela od sredine do konca devetdesetih let ključno vlogo pri razvoju "južnjaškega" ameriškega hiphopa, sploh prvi album Soul Food lahko navedemo kot prelomnico razvoja te scene. Cee Lo je bil s svojim markantnim, počenim glasom in povsem samosvojim načinom rapanja in petja najbolj izpostavljen član skupine in tako ni presenetilo, da ga je založba velikanka Artista zvabila, da je zasedbo zapustil in poizkusil s samostojno kariero. Kar pa najprej ni bilo videti kot najboljša poteza. Po dveh izdanih albumih nekje na začetku tisočletja ga je namreč založba brcnila na ulico. Zaradi slabe prodaje seveda. Oba ploščka - Cee Lo Green and his Perfect Imperfections in Cee Lo Green ... is the Soul Machine sicer nista bila neopažena, vsekakor pa nista izpolnila pričakovanj pogoltne inštitucije Artista. In potem je počasi prišel trenutek, ko je Cee Lo Green osvojil svetovne lestvice. Kar mu pa ni uspelo samemu, ampak s sijajnim producentom Danger Mousom, ki ga je spoznal na nekem nastopu že v devetdesetih. Danger Mouse je potem Greenu dal demo, če bi ga zanimalo sodelovanje. Vendar iz tega ni bilo nič. Spet sta se srečala šele, ko sta skupaj delala za druge projekte, recimo za projekt Dangerdoom. In takrat sta dobila idejo za tandem Gnarls Barkley. Formula je preprosta. Značilne Danger Mousove semplane podlage in Greenovo mijavkanje. Skupaj sta izdala dva nadvse uspešna albuma, trenutno pa je projekt na pavzi. Tako je imel Green čas, da je posnel tretji samostojni, komercialno izjemno ambiciozen album z naslovom The Lady Killer, ki so ga producirali razni "veliki igralci" glasbene industrije.

Večina številnih kritik plate The Lady Killer je izjemno pozitivnih, še več, plato opevajo, največkrat kot " motownovski zvok enaindvajsetega stoletja." Sam se s tem ne bi strinjal. Že ob pogledu na četico (ameriških in britanskih) producentov je jasno, da gre za poizkus "hit paketa", ki naj bi bil v celoti prijazen vse bolj enoumnemu mainstreamovskemu radijskemu mediju.
Produkcija je plastično popevkarska, na trenutke že prav obupna, recimo komad "Satisfied" je preprosto generičen izbljuvek popa in isto podlago bi lahko uporabila recimo pred kratkim na novo združena člana skupine Take That Robbie Williams in Gary Barlow. Pod produkcijo se je podpisal Fraser T. Smith, ki je sicer delal za imena, kot sta Taio Cruz, Kylie Minogue in tako je jasno, da z The Lady Killer najbrž niso hoteli poustvarjati zvoka "pravega" soula, ampak so skušali sestaviti komercialno zanimiv izdelek, ki bo primeren za razne svetovne lestvice. Edini, ki se približa zrnatosti in aranžmajski preprosti eleganci "pravega" soula, pa je Salaam Remi z dvema podlagama, ki nista nasičena aranžmajsko pretenciozna zvarka, ampak preprosta bita, kjer je dovolj prostora za Greenove vokalne podvige.

The Lady Killer je čuden album, ki nikakor ne prepriča. Slišati je posiljeno, umetno narejeno. Sicer ima tudi zanimive dele, ki pa jih zasenči preveliko število neokusno banalnih komadov z idiotsko popevkarskimi aranžmaji. Največji minus plošče pa je zvok, ki je dvodimenzionalen in sterilno "pravilen", kar pa je pri godbi, ki se oglašuje kot sodobni soul, samomor. Tako ekstremen skok v polje osladno poparske, instantne popevke je nenavaden vsaj zato, ker bi si Cee Lo Green po uspehu (prvega albuma) projekta Gnarls Barkley lahko privoščil veliko bolj pogumen, idejno izdelan, a vseeno legitimno mainstreamovski izdelek.
Sicer pa je Mark Ronson zelo podobno produkcijo, ki se sklicuje na avtentičnosti retro žanrov, delal že pred petimi leti. In to prekleto bolje.

pripravil Borja Močnik