* Ingrid Laubrock, ki se je po selitvi iz rodne Nemčije v London lotila igranja saksofona na lastno pest in se urila z igranjem na londonski podzemni železnici, se je že zelo kmalu izkazala kot zelo fleksibilna saksofonistka, ki se udejanja predvsem kot sopran saksofonistka, in to tako v vodah mainstreamovskega jazza kot v povsem improvizirani godbi. Prejela je angleško in nemško nagrado, štipendijo za kompozicijo, in se nasploh utrdila v londonski sceni. Vendar pa je slednja za vsestransko saksofonistko postala pretesna in Ingrid se je leta 2008 preselila v New York.

Njena nova plošča Anti-house tako priča predvsem o spremembi ustvarjalnega okolja in novih sodelavcih. Sama pravi, da je, odkar je prišla v New York, našla krog glasbenikov, ki se ravno tako dobro počutijo v svobodni improvizaciji kot v igranju znotraj predpisane harmonske strukture, medtem ko so se londonski glasbeniki v večini posvečali izključno enemu ali drugemu. Novo glasbeniško okolje tako ponuja nove skladateljske in improvizacijske možnosti; newyorški glasbeniki so tako ne samo vsestranski inštrumentalisti, ampak tudi med improvizacijo močni sprotni komponisti.

Ob pogledu na zasedbo nas slednje niti ne preseneti, saj je Ingrid v svoj kvartet združila newyorške muzičarje, ki so močno prepoznavni tudi na tej strani oceana. Ena takih je kitaristka Mary Halvorson, ki smo jo kak mesec nazaj poslušali v kvartetu Marca Ribota in ki se tudi drugače pojavlja na vseh koncih. Bobnarja Toma Raineya poznamo že s plošče Sleepthief, morda pa nam je manj znan basist John Hebert [hejber], ki pa ima ravno tako že pisano zgodovino; igral je denimo z Leejem Konitzom, Paulom Bleyem, Paulom Motianom, Fredom Herschem in drugimi. Na plošči se kot gostja pojavi še pianistka Kris Davis, kar naredi zasedbo z vidika spolne uravnoteženosti za pravo redkost v pretežno moškem jazzovsko - improvizacijskem svetu.

Laubrockova tako skupaj zbere štiri izrazite glasbenike, ki vsak po svoje izstopajo s svojimi močnimi individualnimi izrazi. Skupna slika zasedbe Anti-house je tako seštevek petih povsem raznolikih jezikov, ki jih je povečini skoraj težko razumeti v homogeni sliki, to pa tudi zaradi ritmično variirajočih načinov, s katerimi jih skladateljica sestavlja v skupno zgodbo. Laubrockova tako niti ni vodja zasedbe v pravem pomenu besede, saj enako ali še močneje pridejo do izraza drugi inštrumentalisti. V začetku tako denimo Halvorsonova s svojim borbenim distorziranim ruženjem skoraj povozi saksofonistko, rockovski prizvok pa precej preseneti, saj ga pri Laubrockovi niti nismo vajeni, sama pa mu tudi težko sledi.

Tako je slišno, da Ingrid ob prihodu v New York obdrži svoj jezik, kompozicijo pa razširi do te mere, kot ji dopuščajo somuzičisti. Ravno tako vzdržuje komunikacijo na svojih egalitarnih principih in se ne postavlja v nesporno vodjo, kot to počne denimo Ribot v svojih newyorških projektih. Komunikacija tako poteka v vseh smereh in tokovi se preusmerjajo z bliskovito hitrostjo, z iskrivostjo močne newyorške zasedbe.

Komadi so tako pričevanje ob odličnem prepletanju kompozicije z improvizacijo, in to ne v sosledju, ampak v sprotnem raziskovanju izraznih možnosti inštrumentov v kompoziciji in v bistrem sprotnem komponiranju improvizatorjev. Muzičarji se izražajo na neobičajne načine; tako recimo slišimo bobnarja kako igra na glockenspiel, pianistka preparira klavir, kitaristka pa iz kitare izvablja čudaške zvoke. Anti-house je izredno pisana plošča, ki niha od baladnega do rockovskega značaja in se giblje pretežno znotraj atonalnih razsežnosti muzike. Občasne izlete v harmonska področja pa vselej začini s protestniškimi komentarji izven harmonije. Povsem nov jezik je tako odlika pričujočega albuma, ravno tako pa ga lahko razumemo kot pričevanje o razliki med Londonom in New Yorkom, pa četudi na ravni ene same glasbenice.

pripravila Maja Matić