THE FRICTIONS, 15.12.2010; Klub Gromka- Metelkova mesto, Ljubljana

* V sredo je v Gromkini intimni dvoranici nastopila zasedba The Frictions, ki v svoj objem spušča čutno estetiko, a hkrati uživa v zamazano plavajočem utripu bolj kletnih prostorov. V bendu se družijo Chris Eckman in člani domačih zasedb Hic Et Nunc ter Silence. Sestav izkušenih glasbenikov je obljubljal doživeto koncertno izkušnjo ter obenem tudi osvežitev nad delovanjem mlade a nikakor ne neizkušene zasedbe. V spominu še ostaja nastop zasedbe v Kinu Šiška, ko so bili v vlogi predvozačev Sub Pop legend Mudhoney. Tokrat so v zameno na blestečem odru nastopili v bistveno bolj skromnem okolju. Bližina nizkega odra je omogočila dober vpogled v odrsko sodelovanje med glasbeniki. Nastop, ki se je začel zadržano, je kasneje ponujal vedno pogostejše momente preskakovanj iskric med glasbeniki.

Zasedba se vrti okoli rockerske zapuščine, ki so jo ustvarili Crazy Horse ob sodelovanju z Neil Youngom. Gre za tisti počasnejši, a tudi prijetno distorzirani kitarski zvok, ki se naslanja na počasno grajenje pesmi, kjer vsaka v sebi nosi iskanje ravnovesja med nežnostjo in psihedeličnimi podvigi. The Frictions so ob tem rahlo zadržani in ne pustijo, da bi izraznost posameznika prenesli v očitno ospredje. Nad njimi vseskozi visi zavesa, ki ne pušča v ospredje prelahkih kitarskih podvigov. Takšen pristop bi zlahka omehčal strnjen zvok in raziskovanje distorziranih kitar. Kitarski dvojec Bernard Kogovšek in Chris Eckman se odlično dopolnjuje pri soustvarjanju glasbene slike. Chris Eckman ponuja mirnejše, intimnejše vložke, obenem pa ob močnejših delih pesmi proizvaja žareče glasbene solaže. Medtem pa Bernard Kogovšek skrbi za ostrejšo glasbeno sliko. Res je, da njegovi vložki niso tako solistični, a namesto tega skrbi za podlago, ki se, ko pesem prestopi v zvišano glasnost, spremeni v čvrsti zvočni zid. Krajša menjava vlog med glasbenikoma pa le še doda k večji odrski dinamiki.

Podobno je ritemski dvojec basista Tomija Popita in bobnarja Luke Šaleharja vpet v usklajeno zvočno podobo, kjer nihče od glasbenikov v osnovi bistveno ne izstopa od celote. S tem The Frictions izoblikujejo vtis, kot da se rahlo držijo na vajetih, nihče se ne prepusti nebrzdani nasladi hipnega navdiha. Ta zadržanost pa se kot celota skupini obrestuje, saj se s tem ustvari zvok, ki je prijetno topel in zamaščen. Kljub držanju na vajetih pa bend ohranja zadosti prostora za drobne energične izlete, ki pa nikakor ne ostanejo stvar posameznika, saj so vedno podprti s strani ostalih članov zasedbe. To prepletanje umirjenosti in prilagajanje na majhne spremembe znotraj pesmi se kot posledica kaže v vedno večji gradnji zvoka tekom koncerta. The Frictions so tako ponujali vedno močnejšo podobo, ki pa ni pozabila na krhkejše momente v pesmih. Pojavilo se je pravilo, da čeprav naj bo pesem še tako mila, v kasnejših momentih pokaže svoj ostrejši obraz in obratno. V hrupni počasni psihedeličnosti je zvok spomnil na The Warlocks, medtem ko se je kazalo tudi sodelovanje s Stevom Wynnom v momentih, ko je v ospredje začel prihajati močnejši kitarski drive.

Če je skupina začela z nastopom umirjeno, je proti konci zasluženo začela kazati vedno bolj igrivo in predvsem drzno podobo. Glasbeniki so si začeli ustvarjati vedno več prostora za svoje izražanje. Kitara Chrisa Eckamana je bila tako vedno bolj podvržena bolj grobim in strastnim prijemom, medtem ko je zvok Bernarda Kogovška postajal ostrejši. Tomi Popit je z basom razgibaval glasbeno podlago, ki jo je še najbolj umirjeno, a čvrsto držal na vajetih bobnar Luka Šalehar. Proti koncu je Chris Eckman kot piko na i izvrstno držal ton na svoji piskajoči kitari in ob tem spomnil na razgibanost, ki jo je na zadnjem koncertu ponudil Skip McDonald.

The Frictions sestavljajo glasbeniki, ki imajo dolgo zgodovino, a gre obenem za mlado zasedbo, ki publiki še predstavlja svojo zvočno podobo. Milejša in bolj čutna stran zasedbe odlično sovpada z močnejšim in bolj drznim rockerskim izrazom. Kljub temu da se naslanjajo na zapuščino preteklih let, The Frictions delujejo sveže. Njihov zvok žareče lebdi nad pesmimi, ki se raztezajo od milejših tonov, pa do močnejših in bolj drznih preigravanj. Ker kemija med glasbeniki več kot očitno deluje, je tudi sredin koncert ponudil igrivo in doživeto koncertno izkušnjo.

Pripravil Peter Recer