V torek so poslanci v Državnem zboru z 49imi glasovi za in 35imi glasovi proti sprejeli Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Poslanci koalicijske stranke DeSUS zakona niso podprli, so pa zanj glasovali v opozicijski SLS, kjer pravijo, da reforma ni idealna, vendar drugih možnosti, kot da zaostrujemo pogoje upokojevanja, nimamo. Ta zaostrovanja pogojev za upokojitev pa bodo po novem zakonu sledeča: Namesto 62 let dejanske upokojitvene starosti bo za polno pokojnino potrebna starost 65 let oziroma 43 let delovne dobe za moške in 41 let za ženske namesto zdajšnjih 40 let za oba spola. Tem zaostrovanjem že leto in pol nasprotujejo sindikati in tako je bilo tudi v torek ob sprejemanju reforme. Sindikati so se hitro odzvali in že v sredo oddali 22.100 podpisov volivcev, čeprav jih za razpis roka, v katerem morajo sindikati zbrati 40.000 podpisov za referendum, potrebnih le 2500. Vlada je že napovedala, da bo zaradi po njenem mnenju morebitnih neustavnih posledic referenduma, le-tega poskušala prepovedati preko ustavnega sodišča. Po mnenju vlade bi namreč morebitna neuveljavitev zakona v kratkem pripeljala pokojninsko blagajno v nevzdržen položaj. V tem primeru pa bi bila država, ki ne bi zmogla zagotoviti pokojnin, v nasprotju z ustavo.

Zadnjo reformo pokojninskega sistema je Slovenija izvedla leta 1996. Mimogrede, tega leta se je v slovenski pokojninski blagajni tudi prvič pojavil primanjkljaj, v namene poživljanja gospodarstva pa so se zmanjšali stroški dela - prispevna stopnja za delodajalce se je namreč znižala s 15,5 na 8,85 odstotka. Reforma je sicer zagotavljala enakomerno rast pokojnin v primerjavi s plačami do leta 2000, od takrat naprej pa rast pokojnin za rastjo plač zaostaja. Zato so se tako v vladi kot v sindikatih strinjali, da je sprejem nekakšne pokojninske reforme nujen. Zakaj je bilo treba reformo sprejeti že letos, smo vprašali očeta sveže reforme in direktorja Direktorata za delovna razmerja in pravice iz dela na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, Petra Pogačarja:



Zanimalo nas je, kako Pogačar odgovarja na očitke, da so s sprejemom reforme v tem letu hiteli zgolj zato, da se Sloveniji ne bi poslabšala bonitetna ocena.



Sekretar Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Milan Utroša nam je pojasnil, kaj je po mnenju sindikatov največja napaka te reforme:



Utrošo smo vprašali, kakšni so bili neupoštevani sindikalni predlogi, ko se je razpravljalo o pokojninski reformi?



Na sindikalne predloge o potrebnih 40-ih letih delovne dobe nam je odgovoril Peter Pogačar z Ministrstva za delo:



Profesorja na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in sodelavca pri pisanju reforme Tineta Stanovnika smo vprašali, ali bo pokojninska reforma res zaustavila povečevanje razlik med rastjo plač in pokojnin?



Stanovnika smo vprašali, kakšne možnosti za obstoj sploh ima solidarnostni pokojninski sistem, če padanja rasti pokojnin ni mogoče zaustaviti?



Obstajajo pa tudi ekonomisti, ki trdijo, da je sprejeta reforma premalo korenita in da bo že čez nekaj let potrebna nova reforma. Zanimalo nas je, kako Stanovnik gleda na te trditve?



Profesorja ustavnega prava na Pravni fakulteti v Ljubljani, Igorja Kaučiča smo vprašali, kakšne so možnosti, da ustavno sodišče prepove referendum o pokojninski reformi?



Zakaj naj bi prišlo v primeru zavrnitve zakona na referendumu do neustavnosti, če že sedaj veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju zavarovancem nudi pravice, ki so z zakonom predvidene. Kaučiča smo opozorili na to dejstvo:



Peter Pogačar nam je povedal, kaj se bo zgodilo, če pokojninska reforma na referendumu pade?



V vsej zgodbi se zdi bizarno, da celo sindikati kot edini možen način zagotavljanja vzdržnosti pokojninske blagajne vidijo višanje upokojitvene starosti. Tudi te namreč država ob staranju prebivalstva ne bo mogla zviševati v nedogled. Vprašajmo se samo, zakaj bi kolateralno pokojninsko škodo staranja prebivalstva morali kriti ravno delavci, ki bodo v skladu s sedanjo logiko vedno večji del svojih življenj preživeli na delovnih mestih, ko lahko pokojninsko blagajno polnimo tudi drugače. Z višanjem stroškov dela recimo, ali pa tako, da bi bila vlada z vedno večjimi prilivi v pokojninsko blagajno zvesta ustavi in se s prestrukturiranjem proračunskih prioritet jasno opredelila kot socialna država.