Stopiti med 17. in 20. uro v Studio Osem pomeni vse do 29. decembra skupaj z videastom Nevenom Kordo v instalaciji „Klic divjine“ razreševati vprašanje „Kaj je video?“. Znajdemo se v virtualnem, umetnem prostoru, v samem jedru konstruktivističnega svetlobno-prostorskega modulatorja. Človeško gibljivo telo predstavlja motnjo v prostoru, s čimer soustvarja instalacijo. Kordi podobno kot avantgardistom uspe dekonstruirati stabilno točko, s čimer se znajde pred problemom vzpostavljanja nove resničnosti.
Stopiti med 17. in 20. uro v Studio Osem pomeni vse do 29. decembra skupaj z videastom Nevenom Kordo v instalaciji „Klic divjine“ razreševati vprašanje „Kaj je video?“. Znajdemo se v virtualnem, umetnem prostoru, v samem jedru konstruktivističnega svetlobno-prostorskega modulatorja. Človeško gibljivo telo predstavlja motnjo v prostoru, s čimer soustvarja instalacijo. Nenehno migetanje video podob nas meče iz ravnotežja in nas s tem opozarja na vselej obstoječ drugi zorni kot pogleda. Drugače zarisano tresočo podobo. Kordi podobno kot avantgardistom uspe dekonstruirati stabilno točko, s čimer se znajde pred problemom vzpostavljanja nove resničnosti.
Otvoritveni performans z naslovom: „Was ist Video?“ je potekal s postopnim razgaljenjem umetnika, ki je s sebe luščil pokrivala vse do točke prepoznavnosti, medtem ko je podrobno opisal in idejno fiksiral svojo instalacijo. Avtor na nov način razrešuje in preformulira vprašanje zastavljeno v performansu Raša Todosijevića iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja „Was ist Kunst, Marinela Koželj?“. Gre za poskus demistifikacije sodobne tehnološke umetnosti in vrnitve k prvinskemu značaju videa, s čimer se upira sodobnim trendom na tem področju. Raziskuje izrazne možnosti, ki predstavljajo odklon od običajno pojmovanega videa. Video sliko zamejujemo v dimenzije, ki se po formalnih značilnostih ne oddaljujejo od tradicionalnih medijev, na kar opozori spremni tekst k razstavi Ide Hiršenfelder.
Razstaviti video Kordi v instalaciji „Klic divjine“ pomeni razstaviti ga na prafaktorje, ga dekonstruirati in se s tem prebiti do njegovih pratemeljev. Hkrati se s tovrstnim raziskovanjem približa tudi samemu sebi s tem, ko na novo iz videoarhivov obudi pretekli jaz, ki se vseskozi vrača k samemu sebi v cikličnem ritmu. Zaman poskušamo zamrzniti podobo ali besedo. Ambient je zaznamovan z nenehnim krožnim gibanjem, ki ne dopusti, da bi misel v miru kontemplirala ob eni sami video sliki. Misel ni uokvirjena, zamejena, temveč pulzira in se širi v neskončnost. Razbremenjeni lastne teže lebdimo na svetlobnih valovih. Potopljeni v brezgravitacijskem virtualnem svetu se znajdemo pred svojo željo, ki skupaj s povnanjeno mislijo kroži okrog nas. Ostanemo le čuteče telo – želja in misel ostajata vselej do konca nedostopni.
Prostor nas pritegne h gibanju, potisne nas v kroženje okrog video objektov, s čimer avtor ohranja zavest na večno vračanje enakega. Krog se ujame v zaslon - kvadrat, ki se spremeni v slikarsko platno, na katerega se zaradi našega vdora v prostor projicira vsakič drugače izrisan avantgardni fotokolaž. V prostoru krožijo avtorjeve arhivirane podobe, ki se z igro zrcal razpršijo na stene. Na okenskih okvirjih zunaj in znotraj Studia Osem lovimo okruške besed današnje civilizacije, na steni rastó črke Kosovelovega zanesenjaštva, obenem smo priča živemu prenosu slike, ki predvaja kroženje vrtečega se objekta.
Prva krožeča podoba se projicira na steno, drugo opazujemo na televizijskem zaslonu. Tako se pogled ne ustavi na lastni podobi, lastni subjektivnosti, kot je zapisano v spremnem tekstu. Posameznik ni več v prvem planu, ni bistvena njegova pojavnost na zaslonu. Korda kamero po premisleku umakne od vsega človeškega in s tem poudari lepoto vrtečega se svetlobno-prostorskega objekta. V kotu na senzor delujoči vrteči objekt, ki predvaja rezane kvadrirane prizore njegovih preteklih videov, reagira na človeško telo in se posledično hitreje zavrti, kar zgosti podobe. Prepojeni s svetlobo iz projektorja, se zlijemo s projicirano podobo. Kot metaforično zapiše Korda sam, današnje podobe niso več vidne brez predvajalnikov. Postanemo električni okvir sveta, ki nas obkroža. Na steni ostajajo le temne sence, ki ustvarjajo vtis Moholy-Nagyevih [moholi-nadževih] fotogramov. Pred nami se zarišejo gibljive fotografije, ki jih konstruira projekcijska umetnost.
Neven Korda z nas strga sledi zunanjosti. Podvomi v vezi, ki nas zasužnjijo. Toda njegova instalacija ni eksplicitna kritika sodobnega družbeno-političnega dogajanja, temveč je prej neka vitalna sila, ki išče vir za ustvarjanje v samem stroju življenja, ki nas poganja in vselej prehiteva zavest. Gre za hommage [omaž] temu pogonu. Ponudi nekaj spontanega, subtilno lepega. To, kar se zdi v sodobni umetnosti svetoskrunsko, je tu brez zadržkov postavljeno na prvo mesto kot poklon življenju kot takemu. Ne ponudi rešitve iz dekonstrukcije, temveč nas pušča omamljene z virtualnimi elektronskimi podobami, kot to zlorabljajo razmnožene sodobne multimedijske naprave. Prav ta, sodobnemu človeku tako znan opojni učinek, Korda uporabi in izrabi, da skoči na drugo stran zasvojenosti.
Četudi je razstaviti zgolj nekaj lepega tvegano in dovzetno za različne zlorabe, se tokrat to doživeto občutje legitimira s tem, da Korda obiskovalca osvobodi, ko ga opozarja na relativnost zornega kota pogleda, ki tu ni statičen, temveč je vselej drugačen, begajoč. S tem, ko onemogoči fiksiranje pogleda na zgolj eno podobo, razbije enodimenzionalno mesto ideološko zaznamovanega pogleda. Z instalacijo generira vednost o mnogoterosti ideoloških diskurzov. Gre za poskus z virtualnim prostorom posegati v resničnost. Tako občutje spontano lepega, ki nas prevzame v gibljivem video ambientu ne ostane na banalni, nejasni in ideološko pogojeni ravni.
Zavrtelo se je Zori Žbontar.
Komentarji
komentiraj >>