* Izdaje atomskih Skandinavcev so v preteklosti že zavzemale enormno veliko prostora. Spomnimo, prejšnji album zasedbe je bil sestavljen iz treh ploščkov in bil podan v eni ogromni škatli, čista fantazija. Ravnokar sta bila ponovno izdana albuma Boom Boom in Bikini Tapes, slednji v izvoru prav tako sestavljen iz treh nosilcev zvoka, tokrat pa, glede na to, da gre za vinilno reizdajo, morda na še kakšnem nosilcu več. Zakaj torej za Theater Tilters dva fizično povsem ločena kosa?

Najprej je vsekakor potrebno poudariti, da z vidika poslušalca vse skupaj niti ni pomembno. Več materiala, več muzike in v primeru Atomic torej več užitkov. A ti užitki so sedaj že nekoliko enosmerno naravnani, saj se zdi, da strukture kompozicij in njih izvedba, nekako ostajajo na liniji, prepoznavni za skandinavski kvintet. Nobenih presenečenj torej, vendar pa od glasbenikov, ki se udejstvujejo v toliko raznorodnih kolektivih znotraj jazza in širše, tega niti ne gre pričakovati. Atomic peljejo nadvse kompaktno špuro znotraj duela free-jazza in post-bopa s pridihom "swingin' Swedes", kar tej kompaktnosti dodaja nekaj pozitivno naravnane svežine. Za primer lahko vzamemo kar Alberta Aylerja, njihovo očitno referenco. Če je pri njem denimo kljub veseli temi skoraj vedno moč čutiti neko subverzivno otožnost, se pri Atomic zadeva ravno obrne. Toliko bolj v skladbah, pod katere se podpiše švedski saksofonist Fredrik Ljungkvist, kar na drugem delu Theater Tilters velja za štiri od petih kompozicij. Tako celo eminentni glasbeni publicisti često pozabljajo, da bend v veliki večini sploh ne prihaja iz dežele Saabov in Volvov.

Atomici so s to ločeno dvojno izdajo, kot je ugotovila in s tem sprožila sledeči miselni tok že kolegica z glasbene redakcije Maja Matić, vsekakor sozvočni s samim naslovom obeh albumov. Ampak to sozvočje bi lahko razpotegnili kar čez celoten diskografski opus zasedbe, naj gre za žgečkanje v stopalih, butanje, kasete v dvodelni kopalni opravi, nova ušesa ali retrogradnost. In tudi pri drugem delu Theater Tilters za vsak naslov najdemo pasažo, ki ustreza posameznemu poimenovanju albumov v njihovi zbirki. Potrebno je le malo domišljije in predan posluh dramskemu trikotniku kvinteta, ki ga vedno znova spoznavamo skozi presežke. Ampak, kot je bilo iskreno rečeno že v uvodu, to smo pričakovali.

pripravil Tit Podobnik