En vidnejših predstavnikov newyorškega techna je z 'The Blunted Boy Wonder' povil enega zanimivejših minimalističnih techno albumov, za katerega so konec devetdesetih našli posluh tako zapriseženi clubberji, kot tudi publika, ki se s technom prej morda sploh ni srečala...
* Technu na valovih Radia Študent z izjemo specializiranih elektronskih oddaj v zadnjih letih namenjamo bore malo pozornosti. Tu ne gre za kakšno zamero proti tej vplivni glasbeni smernici, pač pa se razlog preprosto skriva v dejstvu, da techno produkcija v zadnjem desetletju ni prinesla kakšnih vidnejših dosežkov. Še takrat, ko se pojavi presežek, gre običajno za ploščo katerega od uveljavljenih starejših producentov, zaslužnega za to, da so devetdeseta obveljala za zlato obdobje techno glasbe. Kje tiči vzrok za prej kot ne bledo sodobno produkcijo, lahko le ugibamo. Morda je temu botrovala menjava klubske generacije, toda množična mnenja, da je sodobni techno v dobršni meri izgubil sled za svojimi izvornimi izročili, ne govorijo ravno v prid tej tezi.
Sicer je res, da sodobna produkcija ne more tekmovati s časom, ko se je techno šele oblikoval in ponujal povsem sveže vsebine. Toda po drugi strani se tudi danes priložnostno še pojavijo producenti, ki uspešno posodabljajo razburljivost starošolskega techna. V to smo se denimo nazadnje lahko prepričali ob nedavnem gostovanju berlinskega dvojca Ancient Methods na serialki Elements. Ima pa pomanjkanje zanimivih novih techno plošč vsaj eno prednost – priložnost za spoznavanje posnetkov, ki smo jih v obsežni techno produkciji devetdesetih morda spregledali. In eden tistih, ki si zasluži tako spominsko poslušanje, je tudi plošček 'The Blunted Boy Wonder' newyorškega producenta Stevea Stolla.
Prva izstopajoča opazka je že samo poreklo avtorja. Techno bi pač prej kot v New Yorku iskali v Detroitu, Chicagu, nekoliko pozneje pa še v Berlinu in na britanskem otoku, v kolikor prezremo Afriko Bambaato, ki je s svojimi electro-funkovskimi inovacijami močno inspiriral techno pionirje. Sicer je res, da se je v New Yorku - ob Chicagu in Detroitu - izoblikovala ena najmočnejših techno scen, toda z izjemo ikon rejva Joeya Beltrama in Steva Stolla New York ni ponudil kreativcev, ki bi sodili v tisti najožji krog čislanih techno producentov. V tamkajšnjem plodnem techno podtalju sicer praktično že vse od začetkov nastaja zanimiva glasba, vendar je praviloma omejena le na tisto ožje techno dogajanje, ki se od sredine devetdesetih vrti tudi okoli Stollove založbe Proper N.Y.C.
Stollu je preboj med vidnejše techno producente sicer uspel že leta 1992, ko ga je k svoji založbi Probe Records povabil Richie Hawtin alias Plastikman. Prav zgodnejša Hawtinova faza je ob Beltramu najbolj zaznamovala Stollovo prepoznavno estetiko, ki ji je ostal zvest praktično vse do danes. Njegovi vplivi pa sežejo tudi izven techno domen. Najprej skozi njegovo izkušnjo bobnarja v industrial bendih, pa skozi njegovo obsežno poznavanje disco in funk glasbe, pogosto pa se izpostavlja tudi njegov interes za jazzovsko glasbo. Vse te vplive je Stollu uspelo mojstrsko povezati v izrazito starošolsko techno izraznost, v kateri pa je vselej našel prostor za svežo zvočno podobo. To mu je ne nazadnje prineslo tudi ljubkovalni naziv »producent producentov«.
Plošča 'The Blunted Boy Wonder' velja za vrhunec Stollove kariere. Dobršen del skladb z nje je sicer že pred tem ugledal luč dneva na 12-inčnicah, toda širšo publiko je Stoll dosegel šele po objavi albuma. Bržkone tudi zavoljo dejstva, da so mu plošček založili pri Novamute Records, podzaložbi čislanega založnika Mute Records, ki je z glasbo zalagal tudi neelektronsko orientirano publiko. Skoraj nepredstavljivo se zdi, da bi skozi prizmo forme tako rigidna plošča, kot je 'The Blunted Boy Wonder', danes lahko dosegla širšo publiko, kar le še dodatno potrjuje uspešnost Stollove techno formule. Opredelili bi jo lahko kot nekakšno najbolj čisto, linearno obliko klasičnega techna brez vsakršnih nepotrebnih pritiklin in kompliciranja. Forma je zreducirana na zazankano, intenzivno repeticijo, ki ji Stoll skozi subtilno manipulacijo z detajli odpre praktično neskončen časovni okvir. Mehkobnost mojstrsko kreiranega analognega zvočnega nabora pa kljub izogibanju melodičnim linijam doseže tudi poslušalca, ki mu rigiden techno format običajno ne nudi dovolj opore. Seveda pa glasba svoj največji potencial najde v izjemnem gruvu, ki ga danes na klubskih plesiščih slišimo le še izjemoma.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >> Re: STEVE STOLL: The Blunted Boy Wonder (Mute, 1998)
BB [03/01/2011]
http://www.youtube.com/watch?v=R4x3u8nA2_g&feature=related
odgovori >>