Torek, 28. 12. 2010
Saška
'Kako smešno je, ko življenje vzameš resno in kako resno, ko ga vzameš smešno' je replika iz ust Neznanca, s katero se začne uprizoritev zgodbe o poti samospoznave. Med željo po ljubezni in njenim zavračanjem, med možnostjo pomiritve s svetom in večnim konfliktom s sredino; Neznanec Savel ne postane Pavel zaradi božje milosti - odrešenje se spogleduje s prevzemom odgovornosti za svoja dejanja.
Ta Baudelairov verz se prikrade v misli ob ogledu trilogije V Damask Augusta Strindberga. Na oder SNG Drama Ljubljana jo je postavil režiser Aleksander Popovski.
„Kako smešno je, ko življenje vzameš resno, in kako resno, ko ga vzameš smešno,“ je replika iz ust Neznanca, s katero se začne uprizoritev zgodbe o poti samospoznavanja. Med željo po ljubezni in njenim zavračanjem, med možnostjo pomiritve s svetom in večnim konfliktom s sredino; Neznanec Savel ne postane Pavel zaradi božje milosti - odrešenje se spogleduje s prevzemom odgovornosti za svoja dejanja.
Neznanec prehodi pot, ki jo je pred njim prehodil njegov stvaritelj. Uveljavljen kot avtor naturalistične drame Strindberg sredi 90ih let doživi hudo duševno krizo. Posveti se alkimiji in paraznanosti – poskuša iznajti zlato in s tem spremeniti ustroj sveta. Profesionalni neuspeh spremlja kriza v zasebnem življenju in umetniškem ustvarjanju. Konča se z nekajmesečno hospitalizacijo. Ko zapusti bolnišnico za duševno bolne, ustvari trilogijo V Damask. Formalno se opira na epsko dramo postaj, v dramaturgiji pa uvede popolnoma novo, sanjsko logiko. V Damask kot rekonstrukcija avtorjevega življenja tako postane prelomnica v njegovem umetniškem ustvarjanju. Strindberg sebe ne prilagaja več gledališču, nasprotno - dramatiko prilagodi sebi, svojemu notranjemu svetu. S tem poseže v zgodovino samega evropskega gledališča - V Damask postane predhodnik ekspresionizma, simbolizma in gledališča absurda.
Drama, ki pravila krši že samo s svojim obsegom – trilogija obsega skoraj štiristo strani -, je konglomerat občutij in referenc. Hipertekstovni labirint, skozi katerega nas vodi junak, ki je razcepljen, razmnožen, vsekakor predstavlja velik uprizoritveni izziv. Pa tudi poligon za igralsko virtuoznost. To režiser uspešno izkoristi. Sanjsko logiko v uprizoritev prevede skozi preigravanje različnih igralskih stilov in režijskih postopkov – od magičnega realizma preko koreografsko glasbenih vložkov do preboja četrte stene in nagovora občinstva.
Čas sicer teče linearno, a zdi se, da ločnice med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo ni. Prav tako ni meje med notranjim in zunanjim svetom. Je le pokrajina brezčasja, ki se odslikava v geometrični scenografiji gigantskih monumentov. Spominja na opus Casparja Davida Friedricha - nehote budi misel, kako majhen je človek v primerjavi s svetom in naravo, ki ga obdaja. In če v nekem trenutku scenografija asociira na morske čeri, ob katere nas bo raztreščil vihar, trenutek za tem že budi občutek varnosti in zaščite ravno pred njegovim besnenjem.
Scenografija, ki je prepričljiva kot statično okolje, izgubi svojo učinkovitost, ko jo začne režiser v iskanju mizanscenskih rešitev premikati. Čeprav se zaradi premikanja scenografskih elementov zdi, da podobe vznikajo iz sanj, v dramaturškem smislu premikanje scenografije ne prispeva k razvoju predstave. V kombinaciji z oblikovanjem svetlobe sicer razgiba likovno podobo predstave, a postopek ostaja na nivoju dekoracije. Dekorativnost pa gre na škodo ritma. Tako v primeru premikanja scenografije kot v primeru uprizoritve situacij, ki na pomenski ravni ničesar ne odpirajo. Sicer morda delujejo zabavno - recimo etuda, v kateri Neznanec odpelje Damo. Morda poskušajo vzpostaviti drugačen pretok časa, kot se recimo zgodi pri imitaciji potovanja s čolnom ali odvijanju vijakov iz scenografije. A učinek je nasproten – ponovno na škodo ritma.
Prav tako se zdi nepotreben vnos scenografskih elementov in rekvizitov, kot so miza, stol ali kovček. Transformacija prostora je bolj prepričljiva in učinkovita, ko gradi na igralski veščini. In če nam igralci skozi preprosto gesto uspejo v praznem prostoru prepričljivo pričarati reko in s tem popolnoma spremeniti prostor – kar deluje čarobno – bi si tovrstnih poetičnih rešitev želeli več. Tudi zato, ker nam tovrstne rešitve – s tem ko prostor dopisuje naša aktivna imaginacija – omogočajo participacijo.
Če bi dramo brali, vsekakor ne bi želeli preskočiti nič od napisanega, ob ogledu uprizoritve pa se kljub igralski virtuoznosti na trenutke budi želja po dodatnih dramaturških črtah, fokusu in kompaktnosti prikazanega.
„Ali gre morda le za pomanjkanje gledalske kondicije?“ se je spraševala Saška Rakef – drama je vsekakor več kot vredna ogleda.
Komentarji
komentiraj >>