Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Blagodejni učinki tržne tekme (2517 bralcev)
Torek, 28. 12. 2010
tadej meserko



Številni so se spopadli z iskanjem logike znotraj ekonomije, enega prvih večjih poizkusov pa je pred skoraj 250imi leti opravil velikan ekonomije, sicer pa v svojem času znan še kot filozof, to je Adam Smith. V pričujoči oddaji bomo s pomočjo Bernarda Brščiča, profesorja na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, raziskali Smithovo delo Bogastvo narodov, ki je nedavno izšlo v slovenskem prevodu.

klik do oddaje -->

Oddaja v celoti:




Tekst oddaje:

Imamo matematične, fizikalne, kemijske in številne druge naravne zakone. To so tisti pravi zakoni, torej zakoni, ki se jih ne da kršiti. Zakoni, ki ne potrebujejo sankcij, zato da bi jih kdo dejansko upošteval. Torej niso kot tisti čudni pravni zakoni, ki si jih izmisli skupinica ljudi, zato da bi nekaj uredila po svoje. Seveda se je potrebno zavedati, da tudi ta skupinica ljudi piše zakone z namenom, oziroma naj bi jih pisala s tem namenom, da bi se kar najbolje približala naravnim zakonom na tem področju. A očitno so znotraj humanističnih in družboslovnih znanosti zakoni veliko težje zajezljivi kot v naravoslovju. In katere zakone iz družboslovja najbolj pogrešamo?

Gotovo je to zakon, ki bi urejal pravičnost. In še bolj specifično, mnoge zanima, kaj veleva zakon, ki ureja ekonomsko pravičnost, morda bi bilo bolje reči ekonomsko realnost. Zakaj takšen zakon bi marsikomu olajšal vsakodnevne skrbi o tem, zakaj je v obstoječem gmotnem položaju in ne drugačnem. Številni so se spopadli z iskanjem neke logike znotraj ekonomije, enega prvih večjih poizkusov pa je pred skoraj 250imi leti opravil velikan ekonomije, sicer pa v svojem času znan še kot filozof, to je Adam Smith. V pričujoči oddaji bomo s pomočjo Bernarda Brščiča, profesorja na ekonomski fakulteti v Ljubljani, raziskali Smithovo delo Bogastvo narodov, ki je nedavno izšlo v slovenskem prevodu.

Seveda je Smith najbolj znan po sintagmi nevidna roka in tudi slednji pojav bomo v nadaljevanju raziskali, še prej pa pojdimo lepo po vrsti. Namreč, kljub tej razvpiti besedni zvezi se Smithova prava invencija prične nekje drugje. Do tedaj so namreč prevladovale različne teorije o tem, kje se pravzaprav skriva bogastvo naroda. Nekateri so trdili, da v zalogah zlata in srebra, ki jih premore država, drugi, da v sami zemlji in njeni obdelavi, spet tretji so bogastvo pozicionirali v vojaško osvajanje in plenjenje drugih narodov. Smith preseka s temi neposrednimi in še kar evidentnimi načini bogatenja naroda in postavi pravo bogastvo naroda v menjavo, ki je vezana na specializacijo dela.

V menjavo? V specializacijo dela? Vendar kako? Seveda, bodo rekli nekateri, gre za bogatenje peščice, medtem ko izkoriščani sloj tega bogatenja ne bo občutil in bo še naprej živel v revščini. A temu ni tako, kot bomo pokazali v nadaljevanju. Smith na začetku dela ugotavlja sledeče:
»Kakor z dogovorom, menjavo in nakupom drug od drugega dobivamo večino vzajemnih storitev, ki jih nujno potrebujemo, tako to isto nagnjenje k menjavi spodbuja prvotno delitev dela. V lovskem ali pastirskem plemenu nekdo izdeluje loke in puščice, na primer, prizadevneje in spretneje od kogar koli drugega. S tovariši jih večkrat zamenja za govedo ali divjad; naposled odkrije, da tako lahko dobi več goveda in divjadi, kakor če bi se sam ukvarjal s pastirstvom ali lovstvom. V svojo korist sklene, da se bo ukvarjal predvsem z izdelavo lokov in puščic; tako postane plemenski orožar.«
Smith nadaljuje, da se vsakdo v plemenu pač z nečim odlikuje in tako pride do specializacije dela. Logika za vsem skupaj je v tem, da gledano v celoti pleme na ta način proizvede več, kot bi proizvedli, če bi se vsakdo ukvarjal z vsem.

Isto logiko se lahko na specifičen način prenese na manufakturo oziroma današnjo industrijsko produkcijo, z razliko, da tu ne rabiš biti nadarjen za določeno delo, ampak je funkcija tako poenostavljena, da jo tako ali tako lahko opravlja vsak približno enako dobro. Smith poda primer proizvajalcev bucik:
»Tistih deset ljudi je torej moglo v enem dnevu izdelati čez oseminštirideset tisoč bucik. Potemtakem jih je vsak izmed njih, če je prispeval vsako deseto, naredil štiri tisoč osemsto. Če pa bi delali ločeno, samostojno, in bi ne bili izučeni iglarji, bi nobeden nikakor ne mogel izdelati dvajsetih bucik na dan, morda pa nobene; se pravi gotovo ne destoštiridesetine in morda niti štiritisočosemstotine tistega ne, kolikor so zmožni s primerno delitvijo dela in povezanostjo različnih postopkov narediti zdaj.«
A eden delavec seveda nima kaj početi s tolikimi bucikami, zato je naslednji ključni moment trgovanje. Ali kot v spremni besedi poudari Brščič:
»Menjava širi materialne dobrobiti delitve dela, je dejavnost, ki ob vzpostavljeni prostovoljnosti zagotavlja vzajemne koristi. V menjavi obe vpleteni strani pridobita dobrine z manj truda, kot bi ga sami morali vložiti v proizvodnjo. Z drugimi besedami, bogastvo ni fiksno, ampak se ustvarja s trgovanjem.«

Torej pravo bogastvo naroda se skriva v trgovanju. Ampak če bi ostalo zgolj pri tem, bi se tudi današnji delavec lahko vprašal, kaj ima on od tega bizarnega utilitarnega računa, če ima peščica vse in je izjemno srečna, medtem ko večina trpi pomanjkanje. Smith seveda ne ostaja zgolj pri bogatenju naroda na račun trgovanja in delitve dela ampak se osredotoči tudi na samo distribucijo dobrin znotraj posameznega naroda. Preden stopimo na to področje, se malenkost ustavimo še pri delitvi dela. Namreč večina je slišala za Marxovo kritiko odtujenega dela, a le redko kdo ve, da je tematiko obdelal že Smith in da se je na tej točki Marx oprl na njegove misli ter jih izpeljal v svoji smeri. Zavoljo tega smo Brščiča vprašali, ali je v okvirih Smithove teorije za delavca res bolje trpeti alienacijo in imeti nekaj več dobrin, kot živeti v pomanjkanju in biti rešen vsakodnevne enoličnosti:

////////////////////
T: Brščič - Izjava 1.mp3 (4:24)
////////////////////

Kot vidimo, naj bi bile dobrobiti delitve dela in trgovanja večje, kot so negativne strani odtujenega dela. A tu je potrebno poudariti, da je navaden delavec deležen teh dobrobiti samo v določenem primeru. Kot poudari Brščič, Smith zagovarja proceduralno pravičnost, torej pravičnost enakih možnosti pred zakonom in ob pogoju, da so sami zakoni napisani pravično. In ravno preko te točke se lahko dotaknemo druge velike teme, ki jo obravnava Smith, to je zloglasna nevidna roka. Nevidna roka je verjetno eden najbolj politično zlorabljenih konceptov, katerega si je vsakdo razlagal malo po svoje in seveda v lastno prid. Poleg tega pa Smith tej sintagmi sploh ni namenjal posebne pozornosti, saj jo v obravnavanem delu omeni zgolj enkrat, v celotnem opusu pa vse skupaj le trikrat.

Kako torej povezati nevidno roko, proceduralno pravičnost in dobrobiti na začetku obravnavane menjave. Smith zagovarja, da lahko menjava poteka zgolj po pravilih nevidne roke, kar pomeni, da se država ne sme pretirano vmešavati v tržno gospodarstvo poleg tega pa mora veljati enakost pred zakonom. Samo v tem primeru bodo dobrobiti delitve dela res dobrobiti za vse, medtem ko se v nasprotnem primeru celotna situacija izrodi v nekaj, kar bi ličilo trenutnemu divjemu kapitalizmu, plenjenu državnega premoženja, izogibanju plačevanju davkov ter različnih koruptivnih in monopolnih situacij.

Ob tem je potrebno poudariti, da je povsem napačna interpretacija Smitha kot zagovornika laissez faire države. Smith nikakor ne zagovarja v celoti odsotne države oziroma države, ki bi bila reducirana ne nek skrajni minimum, kot so predlagali nekateri. Ne, Smith zahteva močen pravni okvir, ki skrbi, da ne prihaja do odstopanj od zakona. Poleg tega Smith zagovarja pozicijo, da morajo deli infrastrukture ter nekatere institucije, kot so šolstvo in sodstvo, ostati v rokah države. Torej, vloga države je še kako pomembna, če želimo, da bo delovala nevidna roka, kajti v nasprotnem primeru se kaj kmalu lahko pričnejo dogajati različne goljufije, ki porušijo sistem in pričnejo odpravljati njegove dobrohotne posledice.

Seveda se ob tem pojavi vprašanje, do kje naj bo država aktivna, kar seveda predstavlja poseben problem. O tem določanju meje smo povprašali tudi Brščiča:

////////////////////
T: Brščič - Izjava 2.mp3 (4:36)
////////////////////

Kljub temu pa ne smemo zapasti v drugo skrajnost in neutemeljeno trditi, da Smith v celoti predvidi vmešavanje države v vsako poro družbenega aspekta. Nikakor. Smith da jasno vedeti, kateri tedanji posegi države v družbo so škodljivi. Med prvimi izpostavi cehe, torej združenja ki povzročajo monopolno situacijo, kajti cehi pripeljejo do občutno višjih cen kot bi bile naravno. Takole pravi Smith: »Monopolne prednosti cehov, statuti vajeništva in vsi tisti zakoni, ki v nekaterih poklicih omejujejo konkurenco na manjše število članov od tistega, ki bi ga sicer lahko sprejeli, imajo isto težnjo, čeprav v manjši meri. To so nekakšni razširjeni monopoli in pogosto lahko dolga stoletja skupaj, v celi vrsti poklicev, držijo tržno ceno nekaterih dobrin nad naravno ceno ter ohranjajo tako plače kakor dobičke od vloženih sredstev precej nad naravno mero.«

Ko v prvi knjigi razlaga nastanek cene oziroma določitev plače in dobička, pride tudi do razlage neenakosti med plačami. Te neenakosti razdeli na naravne in tiste, ki izhajajo iz politike Evrope. Naravne neenakosti pri plačah za določene poklice izhajajo iz težavnosti dela, časa šolanja, verjetnosti uspeha, stalnosti zaposlitve in tako dalje. Te neenakosti so naravne in zatorej na pravilen način oblikujejo plače, cene in dobičke. Na drugi strani so tiste omejitve, ki imajo nenaraven izvor. Smith pravi:
»Vendar politika Evrope s tem, da ne dopušča polne prostosti, povzroča še druge, veliko pomembnejše neenakosti. To počenja predvsem na tri načine. Prvič, v nekaterih zaposlitvah z omejevanjem števila tekmecev, ki bi sicer bili pripravljeni sodelovati; drugič, v drugih zaposlitvah z večanjem njihovega števila čez mero, ki bi še bila naravna; in tretjič, z oviranjem prostega pretoka dela in kapitala, tako iz zaposlitve v zaposlitev kakor iz kraja v kraj.«

Nadalje ni dobro če se omejuje trgovanje z neko državo, zato ker je menjalna bilanca s to državo negativna. Takole pravi Smith:
» … četudi bi se v primeru proste trgovine med Francijo in Anglijo, na primer, bilanca zanesljivo nagnila v korist Francije, od tod nikakor ne sledi, da bi takšna trgovina škodovala Angliji ali, da bi se ji zaradi tega obrnila na slabše skupna bilanca vse trgovine. Če so francoska vina boljša in cenejša od portugalskih in je francosko perilo prav takšno v primeri z nemškim, bi bilo za Veliko Britanijo ugodnejše, če bi tuje vino namesto od Portugalske in Nemčije kupovala od Francije.«

Seveda je primerov negativnega vmešavanja države v gospodarstvo veliko, kot zadnjega lahko omenimo zgolj še omejitve uvoza takšnih dobrin, ki jih lahko naredimo doma, a predvidoma težje in dražje. Smith poda primer pridelovanja vina na Škotskem. Pravi, da bi bila neumnost pridelovati vino na Škotskem v raznih rastlinjakih in s pomočjo različnih ostalih pomagal, ko pa je veliko bolje posvetiti svojo energijo v neko bolj produktivno panogo, vino pa kupiti v tujini, kjer ga pridelajo lažje. Ali povedano s Smithom:
»Kar je preudarno pri ravnanju vsake družine, pač ne more biti neumno pri ravnanju velikega kraljestva. Če nas tuja dežela lahko oskrbi s kakim blagom ceneje, kakor da bi ga delali sami, je boljše, da ga kupimo od nje z delom produkcije naše delavnosti, ki naj bo zaposlena tako, da bomo imeli kakšno korist.«

Kot vidimo je vmešavanje države v področje trgovanja škodljivo, a to nikakor ne pomeni, kot so želeli prikazati nekateri, da je Smith zagovornik laissez faire države. Smith je bil naposled pravi liberalist. Sicer ni predvidel socialne pravičnosti, kot mu pripisujejo nekateri, a njegova misel nikakor ne podpira drugega ekstrema, to je prekomernega bogatenja. Takole pravi o pretiranih dobičkih:
»Naši trgovci in manufakturisti radi tožijo nad škodljivimi učinki visokih plač, češ da dvigajo cene in s tem manjšajo prodajo njihovih dobrin tako doma kot na tujem. Ničesar pa ne rečejo o škodljivih učinkih velikih dobičkov. Kar zadeva pogubne učinke njihovih lastnih zaslužkov molčijo. Godrnjajo samo čez zaslužke drugih.«
Smithova nevidna roka ob pomoči pravne države skrbi ravno za to, da bogati nimajo preveč in revni ne premalo. Čeprav razlike obstajajo in so nujne, pa naj bi rezultat tržne tekme prinesel nekaj dobrega vsakemu sloju.

Pri branju Smitha dobimo občutek, da mu je kot filozofu naposled vedno šlo le za absolutno resnico. Ni se bal grajati tako enih kot drugih, bogatih, revnih, trgovcev, vladarjev, skratka vsakogar, ki bi s svojimi zahtevami omejeval naravno gibanje cene, plač in dobičkov. Bilo bi krivično obravnavati ga iz kakšne druge moderne pozicije, a rečemo lahko, da je znotraj lastne teorije konsistenten in nedvomno prepričljiv. In ker se Smithov liberalni sitem zdi zanimiv in verjeten, smo Brščiča vprašali o njegovi realizaciji :

////////////////////
T: Brščič - Izjava 3.mp3 (2:25)
////////////////////

Kot vidimo obstaja med idejo in njeno realizacijo vedno še kar velik prepad in prevečkrat se v resničnosti pojavijo številna majhna odstopanja od ideje, ki sicer sama po sebi niso usodna, a skupaj neko teorijo popolnoma popačijo. Za konec se poizkusimo dotakniti še enega zelo aktualnega vprašanja. Smith je namreč velik nasprotnik javnega zadolževanja. Ker ga številni današnji ekonomisti jemljejo tudi za očeta neoliberalizma, smo poizkusili o problemu zadolženosti držav danes razmišljati z njegovo pomočjo:

////////////////////
T: Brščič - Izjava 4.mp3 (4:51)
////////////////////

Kot vidimo, nas ne čaka nič kaj svetla prihodnost. Ob analizi Smitha pa je tudi današnjim neoliberalnim politikom in ekonomistom potrebno jasno povedati, da nas njegova teorija nikakor ne bi pripeljala do točke, kjer se trenutno nahajamo. Kljub splošnemu prepričanju je Smith veliko bolj človeški, če lahko temu tako rečemo, in zato njegova misel ne podpira nekakšnih ekstremnih ekonomskih akrobacij, ki bi pahnile ljudstvo v revščino. Če pogledamo samo naslov, govori Smith o bogastvu narodov oziroma naroda in ne o bogastvu peščice v nekem narodu. V okviru današnje vsesplošne polarizacije bi lahko rekli, da Smith dejansko ni na nikogaršnjem področju, in se spretno giblje po sredini ekstremov, kar daje njegovi teoriji toliko večjo prepričljivost. Vsekakor je dobro, da smo v Sloveniji naposled le dobili prevod tako kardinalnega ekonomskega dela, in morda bo tudi ta knjiga vzpodbuda za razmislek o svetlejši prihodnosti.

Ali nam Adam Kovač kuje zlato prihodnost, je pretresal Tadej Meserko.



Komentarji
komentiraj >>