LUKE ABBOTT: Holkham Drones (Border Community, 2010) (ponovitev 11. 1. 2011 ob 00.30) (1959 bralcev)
Torek, 4. 1. 2011
Pina Gabrijan
Torek, 4. 1. 2011
Pina Gabrijan
Prvi torek novega leta si bomo ozaljšali z dolgometražnim prvencem mladega britanskega elektrončkarja Lukea Abbotta. Album, naslovljen 'Holkham Drones', je izdal pri založbi Border Community, ki jo krmari James Holden, pod njegovim okriljem pa se poleg Abbotta nahajajo tudi Ripperton, Nathan Fake, Lazy Fat People idr. (v celoti!)
* Leto, ki se je pravkar izteklo, je prineslo kar nekaj pohvale vrednih albumov, katerih eden izmed glavnih označevalcev je, da bi bilo njihovo striktno slogovno umeščanje precej naivno, pa tudi po nepotrebnem grobo početje. Lahko bi dejali, da jih je pomembneje kot vprašanje 'kaj?' določalo vprašanje 'kako?'. In mednje sodi tudi debitantski album Angleža Lukea Abbotta, naslovljen Holkham Drones. Naj torej tale »drones« iz naslova ne zapelje preveč enosmerno, saj je bliže opisovanju ravnanja z zvočno materijo, kot pa označevanju materije same. Če pa smo že pri naslovu albuma, pa povejmo še, da je Holkham vasica na vzhodu Anglije, v okrožju Norfolk, kjer domuje naš današnji obravnavani ustvarjalec.
Luke Abbott je na svojo ustvarjalno pot krenil pod okriljem Output Recordings, kjer so luč dneva ugledale tudi nekatere izdaje LCD Soundsystem, Four Tet in Uwa Schmidta pod enim izmed njegovih mnogih alter egov, če navedemo le nekaj najbolj zvenečih imen. In ko se je ravno v letu 2006 - torej v letu, ko je Abbott pričel izdajati svoje stvaritve - zgodba Output Recordings končala, ga je na svojo barko potegnil James Holden in tako je postal varovanec njegove založbe Border Community.
Album Holkham Drones nosi v sebi nekaj lahno nadrealističnega, tudi v principu spontanega sprotnega ustvarjanja, nenadzorovanega zasledovanja toka ustvarjalnih sil. Uspeva mu dosegati paradoksalno oziroma oksimoronsko nežno grobost prek nepolikanosti, ki je na delu tako na oblikovni kot vsebinski ravni. Abbott nepretenciozno, skorajda naivno niza neurejene misli, nepredelane emocije … In ravno ta nepretencioznost odpira vrata za vzklitje odkritosrčnega in skrajno pristnega umotvora. Plošča prinaša obilno mero kontemplativnih trenutkov, vendar se k sreči Abbott nadvse uspešno ogne kakšnemu razkazovanju ideje o lastnih predpostavljenih nerazumljivih in kompleksnih globočinah.
Uvodni komad '2nd 5th Heavy' smiselno povede v in napove Abbottovo več kot eno uro trajajočo lo-fi izkušnjo. Večina komadov pluje od zemeljske melanholije pa vse do izletov v kosmische in nazaj. Občasno vzbuja idejo, da se nahajamo v fantazijskem svetu starodavnih otroških mehaničnih igrač, kar se razvija vse do učinka mantričnosti. Nadalje velja izpostaviti še naslovni komad 'Holkham Drones', nato še nadvse lični 'Trans Forest Alignment' in nežno tehnažni 'Whitebox'. Komad 'Soft Attacks' pa je prej omenjeni James Holden uporabil kot otvoritvenega za svojo izdajo 'DJ Kicks'.
Predajanje 'Holkham Drones' omogoča prefinjeno intimno subtilno izkušnjo, za katero nam je kaj hitro jasno, da zanjo stoji nadarjena glavca in spretne ročice. Tale dolgometražni prvenec daje torej slutiti, da gre po vsej verjetnosti poleg njegovih par predhodnih izdaj za pohvalno čvrsto položene začetne tlakovce poti, na kateri ga bomo – vsaj upamo, - lahko še z zanimanjem spremljali. Luštno in obetajoče.
pripravilka Pina Gabrijan
Komentarji
komentiraj >>