Ponedeljek, 3. 1. 2011
david
Ravno v času, ko se začenja novi krog predlogov tolp za najboljše albume leta, predvajamo album, ki se sam po sebi upira tovrstnemu pristopu k vrednotenju glasbe in ki ga ne boste videli na listah najboljših albumov leta in to predvsem zato, ker ni dovolj kul. Še več, Jon Barba je nasprotje tega in je celo nekakšno proslavljanje drugačnosti. Je anti-kul. Jona Barbo je zelo težko uvrstiti v kakršno koli kategorijo, ker je navidezno poln nasprotij. (v celoti!)
* Ravno v času, ko se začenja nov krog predlogov tolp za najboljše albume leta, danes predvajamo album, ki se sam po sebi upira tovrstnemu pristopu k vrednotenju glasbe. Takoj na začetku recenzije je potrebno povedati, da album, ki ga poslušamo danes, ni album, ki ga boste videli na listah najboljših albumov leta, verjetno niti ni album, ki bil uvrščen med predloge.
Jon Barba tudi ni neko novo odkritje, ki bi zatreslo podtalne glasbene medije in to predvsem zato, ker ni dovolj kul. Še več, Jon Barba je nasprotje tega in je celo nekakšno proslavljanje drugačnosti. Je anti-kul. Zato lahko hitro zapademo v skušnjavo, da bi ga uvrstili v edino kategorijo za tovrstne umetnike, v t. i. „outsider“ umetnost. Vendar se moramo tudi tukaj vprašati, če je to povsem ustrezna in legitimna uvrstitev, ker z njo namreč zgolj utrjujemo pristop, ki izloča vse, kar odstopa od ustaljenih norm. Vanjo uvrstimo tako „genije“ kot „čudake“, to pa samo potrjuje, da so te kategorije zgolj družbeni konstrukti, ki služijo določenim ideološkim interesom.
Jona Barbo je zelo težko uvrstiti v kakršno koli kategorijo, ker je navidezno poln nasprotij. Jon Barba prihaja iz Južne Kalifornije, je predan fan Miley Cyrus, nastopa pod umetniškim imenom Nicole Kidman in je potomec staroselskih ameriških Indijancev, ki obenem nosi punk našitke, ustvarja fanzine, dve leti je organiziral underground koncerte v svoji sobi v hiši svojih staršev, za poklic pa si je izbral poklic tovornjakarja. Ob vsem tem piše pesmi, ustvarja glasbo, ki ni niti pop niti punk, in nastopa po underground klubih in hišnih koncertih. Amerika je zelo težaven kraj za odraščanje, še posebej če odstopaš od družbenih norm. Tekmovalnost med vrstniki je za nekatere zelo stresna in mnogokrat pelje do tragičnih rezultatov, pri čemer lahko kreativnost predstavlja odrešilni ventil.
Album All These Songs Are About Love odraža kompleksno življenjsko situacijo, v kateri se je znašel Jon Barba. Čeprav so seveda vse pesmi ljubezenske, kot pove naslov albuma, gre pri tem mnogokrat za ljubezen v širšem pomenu besede. Spekter obsega vse od nedolžnega dotika do fuka, od zmedenosti in dvoma pa do blaženih občutij ljubezni, vse od intimne ljubezni pa do prijateljstva in sprejetosti. Predvsem pa Jon Barba v svojih pesmih govori o samem sebi. V svojih pesmih se Jon spopada in sooča s svojimi problemi, travmami, slabostmi in s svojo drugačnostjo ter iz tega ustvarja krhke in pogosto neobrušene izpovedi, ki se sprehajajo po skrajnem robu iskrenosti in neposrednosti. Za nekatere bo to seveda preveč, kar ponovno potrjuje, da je ta meja povsem arbitrarna. Album ni zgolj odraz Jonovega soočanja s svetom, ampak je obenem tudi sam proces tega soočanja. Na njem Jon premaguje svoje slabosti in jih pretvarja v svoje prednosti. Okorni ljubezenski dialogi postanejo poezija, krhek, negotov in tresoč Jonov glas, ki sicer močno spominja na Daniela Johnstona, se pretvori v stilsko prepoznaven in čustveno izredno izrazen vokal. Jon je z leti pridobil na samozavesti in tako njegova glasba in pesmi ne zvenijo preveč plaho in okorno. Poleg tega Jon svojo nekonvencionalnost ter preprostost in iskrenost izraza spretno združi in podkrepi z indie, lo-fi in nojz estetiko, pri čemer mu pomagajo tudi njegovi predani prijatelji. Jon poleg svojega glasu, ki ga mnogokrat podvaja in opremi z efekti, igra na akustično kitaro in občasno presedla na poceni klaviature, njegovi kolegi pa tu in tam dodajo zvoke distorzirane kitare in bobnov. Premišljeni aranžmaji in produkcija primerno začinijo Jonovo glasbeno sporočilnost.
S tovrstnim pristopom Jon uspešno združi dva različna zvočna svetova, poleg tega pa tudi poglobi pomen svoje glasbene ustvarjalnosti. Nihanje med čistimi, akustičnimi zvoki in preprostimi melodijami ter zamazanostjo, hrupom, distorzijo in tehnološkostjo nam govori o Jonovem nihanju med čisto otroško nedolžnostjo in krutim svetom tam zunaj. Album All These Songs Are About Love je Jonovo lovljenje ravnotežja v svetu nasprotij in iskanje lastnega izraza oziroma samega sebe, tako v glasbenem kot življenjskem smislu. Je tudi iskanje topline in odpornosti v hladnem svetu odtujenosti in je tudi glas, ki uspešno premošča ta na videz nepremostljiva nasprotja. Jonova glasba je sama po sebi vredna poslušanja, poleg tega pa predstavlja manj znano plat ameriške mladinske kulture in ameriške vsakdanjosti ter nenazadnje tudi odpira vrata mnogim drugim neprilagojencem iz družbenega obrobja, ki iščejo stik in način za posredovanje svojih vsakodnevnih in glasbenih izkušenj.
pripravil David Verbuč
Komentarji
komentiraj >> Re: Jon Barba: All These Songs Are About Love (Your Warmth Records, 2010)
pina g [01/01/2011]
jon barba oz. kaj dobis, ce krizas cookie monster in joy division fane ...
odgovori >>
Re: Jon Barba: All These Songs Are About Love (Your Warmth Records, 2010)
sweety [03/01/2011]
http://www.youtube.c om/user/vogueitalia? v=5Bv04Z4M0xQ&featur e=pyv&ad=4517810902& kw=dior
odgovori >>