Z začetkom letošnjega leta naj bi slovenska študentska populacija izgubila spletno televizijo Šouvizija, ki je bila z uredbo o delovanju, ki jo je podpisal bivši predsednik Študentske organizacije Univerze v Ljubljani Jernej Štromajer, ustanovljena 29. marca 2009. Na prvi povolilni redni seji ŠOU v Ljubljani, osmega decembra preteklo leto, je bil za novega predsednika izvoljen član Neodvisne alternativne študentske iniciative, NAŠI, Marko Hozjan, ki je po dobrih dveh tednih mandata vodji spletne televizije Martu D. Buhu in njegovemu pomočniku Petru Jenku sporočil, da se televizija ukinja. Vodstvo Šouvizije in petdeset njenih sodelavcev je nato Šouvizijo protestno zapustilo. Izkazalo se je, da razpustitev televizije ni bila uradna in da vodstvo ŠOU Ljubljana televizije za zdaj nima namena razpustiti. Predsednik Marko Hozjan je nadalje na pogovor povabil sodelavce Šouvizije, kjer so se pogovarjali o novem vodstvu, saj je staro na čelu z Martom D. Buhom odstopilo. Novo vodstvo sicer imenuje predsedstvo ŠOU.

Možnost ukinitve in klestenja proračuna je po Hozjanovih besedah ekonomske narave, saj naj bi ŠOU Ljubljana v prihajajočem proračunu, ki bo predvidoma sprejet februarja, ciljala na varčnost in ekonomičnost. Šouvizija sicer spada pod stalne dejavnosti ŠOU Ljubljana in tako lahko o njeni ukinitvi s statutom odloča zgolj študentski zbor. Po drugi strani je odstoplo vodstvo Šouvizije trdilo, da so razlogi za ukinitev izključno politični in da naj bi obstajali močni pritiski s strani nekaterih posameznikov, da se Šouvizija ukine. To se, kot se je izkazalo, ni zgodilo. Nadalje naj bi moral medij, v kolikor bi bil ukinjen pred petim oktobrom letos, plačati penale oziroma poravnati pogodbene kazni zunanjim partnerjem. V vodstvu so še izračunali, da naj bi z ukinitvijo Šouvizije prihranili dobrih 2000 evrov.

Okleščen predlog proračuna Šouvizije za leto 2011, ki ga je pripravilo vodstvo televizije, je znašal 43.580 evrov, njena ukinitev pa naj bi organizacijo stala 41.200 evrov. V finančnem načrtu za preteklo leto, torej 2010, je bilo Šouviziji namenjenih 156.200 evrov, od tega, za primerjavo, 42.000 evrov samo za honorar tehnikov. Po besedah Hozjana, ki je ob izvolitvi zagotavljal upravljanje, temelječe na vrednotah poštenosti, ustvarjalnosti, znanja in razvoja, naj bi bila Šouvizija dejavnost, ki je manj blizu poslanstvu ŠOU. Za trenutek se je zdelo, da postaja ukinjanje medijev v pristojnosti ŠOU nekakšen modus operandi vseh novoizvoljenih študentskih oblastnikov. Tako je bila za primer pred dvema letoma s prihodom takratnih oblastnikov, očetov Šouvizije in Tribune, ki kot kaže zaenkrat ostajata, ukinjena študentska revija Element.

Seveda s preteklim delovanjem Šouvizije marsikdo ni bil zadovoljen - tako v smislu kvalitete kot v smislu porabe sredstev. Krožile so zgodbe o norih zabavah, ki so jih prirejali za študentski denar, pa o nakupu dragih Applovih računalnikov, ki naj bi bili nepotrebni, vendar je pri govoricah tudi ostalo. Tudi z zadnjim prispevkom na temo ukinitve Šouvizije si njeni ustvarjalci bržkone niso naredili usluge, saj namesto konkretnih argumentov videoposnetek rezultira v seriji vulgarizmov in neokusnosti.

Toda vse to v resnici niso prava vprašanja, ko se govori o ukinjanju študentskih medijev. Vprašanje je, ali ŠOU Ljubljana ob vsem nezaupanju, ki ga zbuja pri ljudeh in ob vseh škandalih, ki so jo pretresali, premore kanček razsodnosti, ki je potreben za razumevanje, da je ena in edina stvar, ki jo v tem trenutku ŠOU Ljubljana potrebuje, ravno ogledalo lastnega delovanja. Tisto, kar je bistveno in ključno za pridobitev zaupanja študentske populacije je medij, ki je sposoben delovanje Študentske organizacije približati študentom, hkrati pa nuditi kritično perspektivo povsod tam, kjer ta v prevladujočem slovenskem medijskem diskurzu umanjka. Slednje je v zadnjem času v veliki meri in navkljub bolj znanstvenemu jeziku dobro uspevalo mesečniku Tribuna, katerega urednik je prejel zagotovila, da se novo vodstvo ŠOU ne bo vmešavalo v njeno delovanje, tako vsebinsko kot finančno.

Celotna drama v zvezi z ukinitvijo Šouvizije je posledica dejstva, da je novo vodstvo ŠOU Ljubljana v fazi reorganizacije, racionalizacije in varčevanja, s katerim želijo ŠOU Ljubljana oprati grehov preteklosti, ko smo se soočali s konstantimi finančnimi mahinacijami, kupčkanjem in podobnim. Uradno ni Šouvizije zaenkrat ukinil nihče in to mora biti jasno, drži pa, da je predsednik ŠOU Marko Hozjan omenjal klestenje sredstev, kar se morda ne zdi ravno najboljši razlog za odstope in razpustitev, ki jo je kolektiv Šouvizije izvedel. Vodstvo Šouvizije določa predsedstvo ŠOU Ljubljana, ki so mu vodje Šouvizije s svojim odstopom nedvomno naredili medvedjo uslugo.
Na torkov sestanek naj bi bil po besedah predstavnikov ŠOU Ljubljana sicer vabljen tudi Mart D. Buh, vendar le ta vabila sploh ni prejel. Prav tako ne njegova pomočnika Peter Jenko in Jana Juvan.

Uredniška politika bo tako še naprej v rokah oblastnikov, kar seveda ni najbolje, vendar se na tem še vedno lahko gradi. Poglaviten je v prvi vrsti obstoj samega medija, vse ostalo pa je predmet rasti, kulture in znanja, ki so v ta medij prinešeni. Cilj in želja ŠOU Ljubljana bi morala biti vzpostavitev in vzdrževanje medija, ki bi bil v svojem delovanju in odločanju avtonomen. V luči preteklih škandalov, ki so pretresali ŠOU Ljubljana, bi bilo zares težko razumeti, da se varčevalni ukrepi in racionalizacija, katerih cilj je to organizacijo izboljšati in približati študentom, uperijo ravno v medije, ki predstavljajo to organizacijo navzven in so njeno ogledalo.

Vprašanje kvalitete dela na Šouviziji je treba ločiti od vprašanja o njenem obstoju. Kvaliteta ja stvar tradicije in kulture, vprašanje obstoja pa je žal vezano na vsakokratne politične odločitve. Šele ko bo študentska politika premogla distanco, ki je potrebna za avtonomen obstoj enega od njenih medijev, bo temu mediju omogočen nemoten razvoj in rast v načinu dela in izražanja. Če ŠOU Ljubljana v tem trenutku kaj potrebuje, potem je to avtorefleksija. Najboljšo v naši kulturi ponujajo mediji, ki pa žal z močjo refleksije, ki jo posedujejo, nosijo tudi moč ustvarjanja in s tem politično moč. Tako so v vsakem političnem diskurzu faktor moči in s tem predmet boja političnih opcij. Neodvisnost medijev je tako paralelna rasti politične kulture in demokratičnega diskurza ter hkrati pokazatelj le-tega.

Praksa, ki se nakazuje s celotno dramo okoli Šouvizije, vsekakor ne prinaša dobrih obetov, saj dober, avtonomen medij za svoje delovanje potrebuje predvsem in v prvi vrsti stabilnost in proste roke pri ukvarjanju z bistvenimi tematikami, ki jih pokriva. Vse to pa seveda ni možno, v kolikor morajo ljudje, ki na tem mediju delujejo, živeti v strahu pred odstrelom in vmešavanjem. Kot že neštetokrat smo trčili ob vprašanje avtonomije in vprašanje medijske zakonodaje, ki, kot vemo, tudi državnim oblastnikom ne gre najbolje od rok. Poglavitno pri vsej zgodbi je, da Šouvizija ostaja, vse ostalo je vprašanje bojev, ki še prihajajo.

Nihče ni pričakoval, da bo Šouvizija čez noč postala neodvisen, strokoven medij, ali da bo nemudoma pritegnila ogromno gledalcev. Kljub temu pa je medij, ki je študentom odprl svoja vrata in jim ponudil priložnost, ter medij, ki nosi potencial za prihodnost. Da lahko študentski politiki še kako koristi v prihajajočem obdobju, sploh v okviru referenduma o malem delu, če in ko do njega pride, ni potrebno posebej poudarjati. Prav tako tudi ne dejstva, da lahko študentom, ki se jih vse prepogosto označuje za politično apatične, približa delovanje slovenske študentske politike na razumljiv način in s tem celotno študentsko populacijo, apatično ali pač ne, pritegne v ustvarjanje lastne družbene realnosti in sodelovanje pri stvareh, ki se tičejo vseh.

Šouvizija lahko predstavlja branik vsakokratni študentski oblasti, v kolikor so njeni nameni čisti, in kritiko, v kolikor se ta oblast poigrava s sredstvi. Za rast medija bodo potrebni čas in napori posameznikov, naloga študentskih oblastnikov pa mora biti v prvi vrsti zagotavljanje avtonomije in v drugi potrebnih sredstev. Navsezdanje je najbolj transparentno delovanje tisto, ki je na očeh vseh, kar izdelki in produkti medijev nedvomno so. To mora biti vizija in projekt ne samo študetske politike, ampak vseh, ki si želijo, da bi ta politika postala korektiv in smernica državi, ne pa njena preslikava in odraz.

Zdrahe na Kersnikovi je komentiral Anže