Četrtek, 13. 1. 2011
bruc
Motörhead se po 35. letih rock'n'rolla ne predajo. Tokrat se vračajo s svojim 20. studijskim albumom, ki ponuja več rock'n'rolla kot heavy metala in priča o tem, da angleška trojica še ni rekla zadnje besede … (v celoti!)
* Po 35. letih delovanja se Motörhead očitno ne nameravajo upokojiti. Danes predstavljamo njihov že 20. studijski album. Čeprav mnogi trdijo, da vse od sredine osemdesetih igrajo eno in isto zgodbo, se ne bi povsem strinjal s tako ostrimi in prehitrimi ocenami. Res je, da so z velikimi, starimi bendi kar težave. Vzorec toplo-hladno, je pogost problem njihovega delovanja. Kadar izide nov album velikega benda, se ga vedno lotevam z mešanimi občutki in to priznam brez ovinkarjenja. Tako pač je pri zasedbah, ki smo jih dolgo spremljali.
No, Motörhead so pravi rock'n'roll bend. V živo jih nisem videl v hladni izvedbi in to je tisto kar šteje. Sam sodim med tiste, ki Motörhead nikoli nisem prišteval k heavy metal bendom. V njihovih skladbah je bila od samih začetkov prisotna močna rockovska struktura, sicer v prodorni, pokončni in odločni izvedbi, vendar z neizbrisno rock'n'roll podzavestjo. Kombiniranje rock'n'rolla, punk rocka in heavy metala jim je šlo vedno dobro od rok in tako ostaja tudi danes.
Nikakor se ne morem strinjati s komentarji, da se Motörhead pretirano ponavljajo in da so »passé«. Zakaj bi bila njihova glasba neaktualna, če skozi desetletja ostaja zavezana določenemu izraznemu slogu? Takšno dojemanje je lahko le posledica določenega ideološkega zornega kota. Glasba sama na sebi pravzaprav nikoli ne more biti »passé«. Tudi znotraj določenega izraznega sloga se ustvarja dinamika in to dokazujejo zadnje plošče Lemmyja in njegove ekipe.
Album, ki ga bose poslušali nocoj, sodi med solidne izdelke Motörheadov zadnjega desetletja. Heavy Metal navdušenci morda sicer ne bodo tako zadovoljni kot vsi tisti, ki jim je bolj všeč rock'n'roll plat angleške trojice. Zasedba ostaja nespremenjena že vrsto let. Lemmyja še vedno spremljata odlična Phil Campbell in Mikkey Dee. Njihov zvok ostaja klasično »motörheadovski«, vendar so razlike v sami slogovni izvedbi in aranžmajih skladb. Še vedno se držijo svoje preizkušene formule, toda na zadnjem albumu je veliko skladb, ki močno smrdijo po rock'n'roll vzorcih. Seveda je tudi produkcija veliko bolj dovršena kot na ploščah iz konca sedemdesetih ali osemdesetih let. Kitarske linije so, za razliko od preteklosti, kristalno čiste, prav tako je z bobni in basom. Lemmyjev glas ostaja že klasično hripav, sicer nekoliko manj prodoren kot leta nazaj. Zavedati se je treba, da je gospod že v drugi polovici svojih šestdesetih in je, glede na svoja leta, v kar solidni kondiciji. Njihova glasba je prav tako v solidni formi. Nihče verjetno ne bo pretirano presenečen nad zadnjim albumom, ki prav gotovo ne sodi med vrhunske dosežke trojice. Gre pa za album, ki je povsem soliden in za moje pojme veliko bolj domiseln, od njihovega predzadnjega »Motörizer«, izpred dveh let.
Skladbe kot so na premer »I Know How to Die«, »Get Back In Line«, »Rock'n'roll« »Outlaw« ali pa ironična »Bye Bye Bitch Bye Bye« pričajo o močni rockovski in rock'n'roll začinjenosti. Seveda se na albumu znajde tudi kakšen komad, ki ga ne bi bilo treba. Takšna skladba je na primer več kot pet minutna temačna razvlečenka »Brotherhood of Man«.
Ja, Motörhead niso v taki studijski formi kot so bili šest let nazaj. Takrat so posneli verjetno njihov album zadnjega desetletja »Inferno«, kljub temu pa z »The World is Yours« dokazujejo, da gre za eno od najpomembnejših rockovskih zasedb, brez katere bi bila rockovska zgodovina in sodobnost veliko manj zanimiva in razgibana.
pripravil Brane Škerjanc
Komentarji
komentiraj >>