V Sloveniji se je v zadnjem času znova razpasla nevarna praksa, ko državni organi novinarje kot po tekočem traku kličejo na zaslišanja in proti njim vlagajo obtožnice. Vodja okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani je namreč za Delo potrdila, da so na ljubljanskem tožilstvu vložili obtožbo zoper novinarja Dela Boruta Tavčarja. Julija lani je Okrožno sodišče v Ljubljani tožilcem kot predlog za pregon poslalo zasebno tožbo Zorana Jankovića in MOL, v kateri novinarju očitata kaznivo dejanje razžalitve. Župana namreč zelo boli, ker da ga je Tavčar menda primerjal z Josefom Fritzlom, enim najokrutnejših hudodelcev sodobnega časa. Novinarjev zagovornik Emil Zakonjšek je izpostavil, da Jankovićev občutek užaljenosti lahko izhaja le iz nerazumevanja teksta. Zorana Jankovića je namreč zmotil komentar v rubriki Termometer Delove priloge FT 15. junija 2009, kjer je Borut Tavčar županu prisodil minus in med drugim zapisal: »Vsi smo ena velika družina, je o odnosu med mestno upravo in Javnim holdingom Ljubljana, v katerega sklopu delujejo štiri javna podjetja, večkrat povedal ljubljanski župan Zoran Janković. V podjetjih se s tem ne strinjajo povsem, nekateri celo zlobno namigujejo, da je imel tudi Josef Fritzl veliko družino, a je vprašanje, ali je bil del nje v kleti srečen.« Užaljena je tudi Mestna občina Ljubljana (MOL), ker je novinar položaj podjetij javnega holdinga v razmerju do mestne uprave, občinskih organov menda primerjal s položajem tistega dela Fritzlove družine, ki je moral bivati v kleti.

Zunajrazpravni senat ljubljanskega okrožnega sodišča je s sklepom že zavrgel zasebno tožbo, ki sta jo Janković in MOL vložila zoper novinarja, saj se komentar novinarja nanaša na občinski organ in na uradno osebo - edini pristojni tožilec pa je tako državni tožilec. Toda sedaj naj bi novinarja čakal ne zasebni, pač pa kar državni pregon. Novinarjev zagovornik je sicer prepričan, da novinar s svojim komentarjem ni storil kaznivega dejanja. Vendar pa tožilka Manja Prezelj, ki je spisala obtožnico, meni, da sta bila novinarjev edini namen ponižanje in zaničevanje župana, ter da je komentar zaradi zaničljive primerjave žaljiv. Novinarju sicer obtožnica očita le razžalitev župana, ne pa tudi mestne občine, vendar so medtem na MOL že potrdili, da so iz proračunskih sredstev poravnali 1200 evrov odvetniških stroškov vložitve tožbe za očitno nepotrebno zastopanje občine.

To seveda ni edini takšen primer. V zadnjem času smo bili priče tudi policijskemu zaslišanju Silvestra Šurle, znanih pa je tudi več primerov obsodb novinarjev, ki so si na posoben način upali kritizirati javne funkcionarje. Že v preteklosti smo namreč lahko spremljali, kako je bil novinar Bojan Grom obsojen na takratnih 1,3 milijona tolarjev kazni zaradi žalitve, ki naj bi jo povzročil tožilki Barbari Brezigar in kako je bil v procesu, ki je na koncu zastaral, najprej obsojen komentator Mladine Bernard Nežmah - zaradi domnevne žalitve župana Rupla. Vse te tožbe zaradi domnevne prizadete "časti in dobrega imena" državnega organa so državljane in davkoplačevalce že stale na desettisoče evrov. Ti primeri vse bolj dokazujejo, da sta čast in dobro ime javnih funkcionarjev že postali vrednoti, v imenu katerih se kritikom natikajo nagobčniki, tudi v primerih, ko kritizirajo javno delovanje funkcionarjev ali pa se zgolj odzivajo na njihove provokativne izjave.
Sprejemanje obsodb novinarjev kot nekaj vsakdanjega je napačno. Še posebej tedaj, ko so na drugi strani javni funkcionarji in politiki, kajti v primerih, ko novinarji z žaljivimi in neresničnimi trditvami posegajo v čast in dobro ime drugih sodržavljanov novinarji seveda niso upravičeni do kakšne posebne zaščite. Prav nasprotno pa velja v primeru pregonov novinarjev zaradi njihove kritike javnih funkcionarjev. Takšni pregoni so najpogosteje jasen dokaz posegov države v svobodo medijev. To dokazujejo predvsem primeri iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice v Strassbourgu.

V ponazoritev tega, zakaj je praksa ljubljanskega župana Zorana Jankovića v primeru Boruta Tavčarja popolnoma zgrešena kaže že znani "primer Lingens." Glavni urednik Profila Peter Michael Lingens je namreč leta 1986 napisal dva ostra komentarja. V prvem je obtožil tedanjega avstrijskega kanclerja Bruna Kreiskega zaradi njegovega sodelovanja z nekdanjim nacistom obtožil za "najhujši oportunizem" v drugem pa je zatrdil, da je zapisal, da tega, "kar počne Kreisky, ni mogoče ovreči na racionalen način" temveč "samo na iracionalen način" ker je to, kar počne Kreisky "nemoralno" in nečastno." Kreisky je zaradi teh stavkov proti uredniku Profila vložil zasebno tožbo zaradi katere je moral novinar po zakonodaji, ki je zelo podobna slovenski, dokazovati resničnost domnevne "žaljive obdolžitve". Sodišče je seveda ugotovilo, da so besede "najhujši oportunizem", "nemoralno" in "nečastno" objektivno žaljive, in da zato o tem sploh ni potrebna nikakršna nadaljna razprava. Navedbe Lingensa, češ da so bile te besede njegove vrednostne sodbe, do katerih ima ustavno pravico, je sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da to ne drži, ker mu zakoni pač ne dopuščajo žaljivega izražanja, saj naj bi bila "prvenstvena naloga tiska zagotavljati informacije, vrednotenje in ocene nepristranskih dejstev pa prepustiti presoji bralca." Lingens je bil obsojen na 20 000 šilingov kazni. Vendar pa je Evropsko sodišče za človekove pravice v nasprotju z vsemi avstrijskimi sodišči podprlo novinarjevo pravico do svobode izražanja. "Jasno je, da so zaradi svojega javnega položaja politiki izpostavljeni večji stopnji javne kritike kot pa navadni državljani...Meje sprejemljive kritike so zato širše, ko gre za politika, kot pa kadar gre za privatno osebo", so zapisali sodniki. Sodišče je kritiziralo tudi avstrijske predpise, in ocenilo, da je "potrebno potegniti razliko med dejstvi in vrednostnimi ocenami" ker je "obstoj dejstev mogoče dokazati, medtem ko resničnost vrednostnih ocen ni podvržena preverjanju." Sodišče je istočasno nasprotovalo tudi mnenju avstrijskega sodišča, da naj novinarji mnenja "prepustijo bralcem" in poudarilo, da so mnenja in vrednostne sodbe v demokraciji enako pomembne kot dejstva. Vzporednica s "primerom Tavčar" je očitna - v obeh primerih gre za neupravičen pregon mnenja in vrednostne sodbe novinarja s strani javnega funkcionarja.

Lingens je na koncu svoj spor proti Avstriji dobil. Dobil ga bo tudi Tavčar oziroma Delo. Praj ali slej. Vendar to še ne pomeni, da takšne tožbe ne povzročajo škode. Analize medijskih strokovnjakov ugotavljajo, da tožbe sprožajo avtocenzuro, "učinek ohladitve" in da zanesljivo škodijo svobodi tiska tudi tedaj, ko so neuspešne. Dober primer je bil Peter Lingens sam. Ko sem se z njim po koncu procesa pogovarjal na Dunaju, mi je priznal, da je zaradi procesa izgubil službo, da živi od izdajanja knjig in da še zmeraj čaka, da bo avstrijsko tožilstvo morda prekvalificiralo obtožbo in zadevo znova poslalo v evropsko kolesje; to je bila torej precej grenka zmaga. Prav zato nima nobenega smisla škodljivo avstrijsko medijsko prakso, ki so jo obsodili vsi mediji v Evropi, prenašati še v Slovenijo. Župan Janković ima seveda vso pravico, da se brani pred očitki. Toda župan je župan. Zato bi se kot javni funkcionar, ki so mu na voljo tudi služba za stike z javnostjo in tiskovne konference, moral braniti predvsem z medijskimi natopi. Kazenski pregon novinarjev je neprimeren, predvsem zato, ker spominja na prakso iz socializma. In ne le zato. Ker sem bil sam tako v socializmu kot po osamosvojitvi večkrat kazensko preganjan zaradi nikoli dokazanih prekršov zoper čast in ugled države (s strani tožilstva v Mariboru in v Ljubljani) in njihovih uslužbencev pa lahko tudi osebno potrdim, da je državni pregon največkrat tudi neučinkovit in potraten, predvsem za državo. Njegova edina korist je začasno vnašanje sumov v upravičenosti kritike javnih uslužbencev, ker se s tožbami ustvarja kratkoročni vtis, da se tisti, ki toži, učinkovito brani pred domnevnimi "lažmi.". Za vzbujanje tega vtisa, ki se ponavadi konča z propadom tožb ali pa z zastaranjem procesov pa nato sodišča državi tedaj, ko javnost za razne afere izgubi zanimanje - izstavijo zelo visoke račune. Sprožanje takšnih postopkov je torej tudi neekonomično in dolgoročno zgrešeno iz čisto gospodarskega zornega kota, medijski madeži pa na koncu ostanejo na suknjičih tistih, ki so neuspešne tožbe sprožali. Župan, ki je opravičil zaupanje večine Ljubljančanov, bi se tega moral zavedati. Kdorkoli mu je svetoval, da naj sproži tožbe proti novinarjem mu je zato storil izjemno slabo uslugo. Novinarji so v tej državi za njeno svobodo in demokracijo naredil toliko, da bi bilo bolje, če bi župan v kakšnem od parkov v Ljubljani postavil Spomenik neznanemu novinarju kot pa da proti njim sproža tožbe, katerih učinek bo enak ničli oziroma mu bo kvečjemu škodil, če se bo po županskem mandatu podal v visoko politiko.

Terminal je spisal Igor Mekina.