Pri založbi Modrijan je izšla Filozofija Andya Warhola. Knjiga nam približa vsakdanja razmišljanja utemeljitelja pop arta, hkrati pa je še en v vrsti produktov blagovne znamke Warhol, zato jo moramo brati tudi v širšem okviru njegove umetniške produkcije.
V Velikem slovarju tujk lahko pod geslom filozofija najdemo štiri razlage tega pojma. Prva nam pove, da je filozofija ali »modroslovje veda, ki proučuje naravo sveta, njegov ustroj in položaj človeka v njem«. Ta definicija torej cilja na specifično vedo s svojo lastno stroko in pogosto pretirano samozavestjo o svoji pomembnosti. Četrta razlaga pa je razlaga tega pojma, kot ga uporabljamo v pogovornem jeziku in v tem pomenu filozofija predstavlja »niz vrednosti, idej in mišljenj posameznikov ali določene družbene skupine«. Gre torej za preplet idej, prepričanj in predstav, ki jih ima nekdo o sebi in svetu, ki ga obkroža. Na ta drugi način moramo tudi razumeti naslov pri založbi Modrijan nedavno izdane knjige Filozofija Andyja Warhola. Če vam je bližje prvi pomen, boste pri branju hudo razočarani.
Kot avtor svoje filozofije je sicer podpisan Warhol sam, vendar sta besedilo transkriptirala in uredila njegova bližnja sodelavca na podlagi njegovih telefonskih pogovorov, ki jih je umetnik ponavadi snemal. Knjiga nosi podnaslov »Od A do B in spet nazaj« in razdeljena na petnajst krajših tematskih poglavij, vsako od njih pokriva nek življenjski pojem, med njimi najdemo ljubezen, slavo, delo, umetnost in druge. Teme so obravnavane skozi dialog A-ja, ki predstavlja Andyja, in B-ja, ki enkrat predstavlja Warholovo prijateljico, drugič pa urednika, ali pa skozi Andyjevo prvoosebno pripovedovanje, ki na več mestih preide v zgolj navržbe, reke, lahko bi rekli warholovske aforizme.
V bistvu z branjem ne izvemo nič novega. Resnično gre zgolj za nekonsistentno in površno zbirko mnenj nekoga o nekih stvareh, ki se je, če ne prej pa sigurno ob dolgovezenju gospodične B o čiščenju svojega stanovanja, popolnoma naveličamo. Ne glede na to pa nam Warhol na trenutke vseeno postreže s kakšnim implicitnim humornim koščkom, ki vzpodbudi našo simpatijo do umetnika. Ampak vprašanje je seveda, kaj je Warholovo resnično delo? Zakaj je bil in še vedno je tako popularen? Kaj je tisto, kar ga dela edinstvenega v svetu umetnosti?
Najprej se lahko osredotočimo na njegovo umetniško produkcijo, predmete, ki jih je proizvedel. Res je, v svojem prostoru in času je njegova produkcija edinstvena. Odpovedal se je vsakršni umetniški ideologiji, ideologiji namreč, ki umetnike interpelira v smislu lastne neprimernosti času in posledične vzvišenosti, pa tudi kritični distanci, značilni za njegov čas. Warholova dela reprezentirajo samo reprezentacijo, kažejo zgolj videz, ki ničesar ne skriva in v svoji popolni plehkosti gledalcu pusti tako čisti estetski užitek blaga kot tudi pogosto nezavedno razmišljanje o svoji lastni plehkosti, ki šele omogoča ta estetski užitek.
Mogoče Warhol ne naredi nič več, kot da zgolj vpreže tisto Marxovo mizo, ki ni sama po sebi nič posebnega, pa vendar se takoj, ko vznikne kot blago, spremeni v nekaj transcendentnega in v svojih lesenih možganih razvije ideje bolj groteskno, kot če bi po svoji volji začela plesati. Warhol enostavno pokaže, da ne glede na vse prevratniške ideje v potrošništvu in kapitalizmu izjemno uživamo. V resnici ga imamo pač vsi radi. Vsi tukaj seveda pomeni tiste, ki imamo glas, ki si lahko privoščimo vsaj minimalni življenjski standard, kolikor več, toliko večji užitek.
Amerika je ob Andyju Warholu in njegovem delu orgazmirala. Bolj kot je bil tiho in bolj kot je z dejanji in besedami ves čas izpostavljal, da zadaj res ni ničesar, bolj je narod zganjal evforijo. Lev Kreft v spremni besedi pravi, da je Warholova gesta tista, ki v umetnosti naredi konec ideologijam. To postavi v razliko do Duchampa, ki jasno sledi ideologiji avantgarde, medtem ko Warhol nima nobenih večjih ambicij s svojo umetnostjo. In da, v tem je ena od kvalitet Warholove umetnosti - umetnost postane zgolj ena od strok, umetnik postane zgolj eden od delavcev. Vendar poskušajmo slediti misli dalje.
Za razliko od mnogih bomo mi Warholu verjeli, ko reče, da njegovo delo ne pomeni nič. V svoji filozofiji posebej izpostavi, da je najbolje misliti na nič in da ni sam z mišljenjem nikoli prišel daleč. Ta nič, za katerega navija, ta odsotnost misli je resnično pravi nič, a pazimo, to je vseeno nič, ki stoji na predpostavkah potrošniško-kapitalistične ideologije. Če ne mislimo, nam ne preostane nič drugega, kot da se popolnoma zlijemo z okoljem. In to je Warholova gesta: popolna identifikacija s sistemom, lahko bi rekli nadidentifikacija. V tem smislu je Warhol prelomil z modernizmom - angažirane umetnosti, ki sama sebi zgradi ideologijo, k umetnosti, ki nima lastne ideologije, ampak popolnoma nekritično sprejema vladajočo.
Nekaj podobnega je na začetku osemdesetih v neki avtoritarni državi storila neka glasbena skupina. Bil je čas velikih trenj v skupni državi več socialističnih republik in ta skupina je izvedla enako finto. Kot kolektiv so potencirali svojo identifikacijo z avtoritarno oblastjo, uporabljali so tovrstno simboliko, na tak način nastopali v javnosti in tako oblasti priredili hamletovsko predstavo, v kateri se je ta, ne da bi se tega zavedala, prepoznala in sprožila vse svoje avtoritarne prijeme, da bi prekinila vretje uporništva okoli skupine. Kaj se torej zgodi, ko se Laibach nadidentificirajo z avtoritarnim socialističnim jugoslovanskim sistemom? Šok, ogorčenje in povračilni ukrepi. Kaj se potemtakem zgodi, ko se Warhol nadidentificira z ameriškim potrošniško-kapitalističnim sistemom? Zgodi se ljubezen na prvi pogled, Warhol prejme navdušene ovacije potrošnikih množic, ki se bojijo misliti. Kako je to možno? Očitno kapitalistični sistem, kot še noben sistem prej, svoje drobovje daje vsem na oči, zato da se v njem naučimo uživati, dokler to drobovje ne postanemo mi sami.
Še nekaj je treba povedati. Če gremo še malo dlje v zgodovino, bomo ugotovili naslednje. Warhol pač ni prvi, ki ne bi imel svoje lastne ideologije in bi se identificiral le z vladajočo. V resnici bomo razen avantgardnih tokov 20. stoletja težko našli umetnost s svojo lastno ideologijo. Večina umetnosti je bila v zgodovini podrejena volji oblastnikov. Za renesančne umetnike, ki so delali po naročilu mecena ali vladarja, bi težko rekli, da imajo kakšno svojo lastno ideologijo, ki bi se ločila od vladarjeve. Bili so zgolj eni izmed obrtnikov na vladarski plačilni listi in tako kot je renesančni slikar naslikal portret svojega vladarja, tako tudi Warhol slika portret svojega vladarja, le da danes vladarjevega telesa ne predstavlja več zgolj eno fizično telo, ampak ga predstavlja splet vseh teles in želje, kot tiste, ki ta telesa kroti in definira. Če si torej drznemo celotno zgodbo Andyja Warhola, njegovega dela in popularnosti strniti v eno samo poved, bi lahko rekli: vladar je naredil avtoportret, zdaj pa pred njim masturbira.
Da vam ni treba, je knjigo prebral in tekst spisal Izidor Barši
Komentarji
komentiraj >>