NOVICE - POLITIKA
KOLUMNA: Mihael Topolovec – recenzija romana Michala Witkowskega »Lubiewo«
NOVICE - KULTURA
INTERVJU: Suzana Tratnik z gledališkim režiserjem Alenom Jelenom o predstavi Družba na poti
INTERVJU: Nataša Sukič s Stanislavo Chrobakovo Repar o reviji Apokalipsa (vprašanja prispevala Zala Hriberšek)
INFO IN NAPOVEDNIK DOGODKOV NA LGBTIQ SCENI
Glasbena oprema: DJ Kamasutra in DJ Muza (Lezklektika)
Novice: Tatjana Greif
Oddajo povezuje: Nataša Sukič (urednica)
Oddaja v celoti!
Oddaja v celoti:
Michał Witkowski: Lubiewo
Izmišljanje realnosti ali »Vse osebe so narejene«
Roman Lubiewo, katerega slovenski prevod je lani izšel pri založbi Škuc, svoj niz ostrih in z moralno resnobnostjo neobremenjenih izsekov iz življenjskih zgodb tistih, ki svoje izrinjenosti na margino ne objokujejo, ampak jo ponosno živijo, začne z uvodno mislijo »Vse osebe so narejene«. Povedna preprostost tega stavka, ki je mlademu slovenskemu prevajalcu, Borisu Kernu, kljub siceršnji slengovski zapletenosti preostale večine knjige, povzročila največ zagat, razkriva širšo pomensko ambivalentnost, znotraj katere se giblje avtor Michał Witkowski.
Poljski pisatelj, ki se zna uspešno prodajat, čeprav je za njegova dela značilen prezir do kapitalistične sodobnosti ter nostalgičen pogled na komunistično preteklost Poljske, v romanu Lubiewo izpostavi maškarado, pretvarjanje ali napravljanje kot etično držo, ali celo več, kot edino možno obliko pristnosti. Popačeni in nikoli jasno izraženi avtobiografski elementi, ki avtorja postavljajo na mesto glavnega pripovedovalca, še dodatno kažejo na to, da Witkowskega ne zanima odnos med realnim in izmišljenim, ampak sam način izmišljanja realnosti kot življenjske in umetniške prakse svobode ...
recenzent: Mihael Topolovec
Gledališka predstava Družba na poti
Režija: Alen Jelen
Lepota zapletenih odnosov
Prefinjena Stella in paranoičen George v svojem odnosu prikrivata tisto vrsto zapletenosti, ki jo ob površnem ošvrku njunih pogovorov in situacij zlahka prezremo. Za nelagodno komunikacijo, ciničnim humorjem in celostno čudaško (dramsko) situacijo se spleta občutljiva mreža vzajemne preteklosti; njunega skupnega odraščanja, iskanja identitet in mladostne brezskrbnosti, ki so se po nekaj letih spreobrnili v popačeno, ne povsem razumljivo, vsekakor pa pretvarjajočo sedanjost. Hotelska soba v Blackpoolu je zatočišče dveh izgubljenih duš, ki sicer živita vsaka v svojem mentalnem vesolju in ki sta si kontradiktorni v svojih značajskih potezah, a ju skupaj vleče neka trdovratna sila, neka enigmatična energija, ki jo obožujeta in hkrati preklinjata. Njuno poznanstvo je neznosno, je naporno, a je tudi lepo in inspirativno. Je začaran krog, kjer se ljubezen in sovraštvo nenadzorovano prepletata in kjer odvisnost od mučne soprisotnosti vsakič znova premaga željo pobega.
Njuni »skrivni zmenki« so postali rutina, ki potrebuje nove dimenzije. To, da George vsakič »sleče hlače«, Stella pa se ga kljub temu ne sme nikoli dotakniti, postaja iztrošeno tudi skozi optiko absurda. Treba je torej podrezati nekam drugam; nekam, kjer bolj boli in kjer je reakcija neizbežna. Kaj lahko bolj prizadene kot namerni (in za namene osebnega razvedrila) podtaknjeni preizkusi zaupanja? Zaradi lastnih kompleksov, nerazčiščene preteklosti in pritajenega hrepenenja po kakršnem koli dogodku, sta Stella in George več kot pripravljena za manipulativne igrice. A začetna, še razmeroma nadzorovana veriga podtikanj, zasmehovanj (iz ljubezni, seveda) in potlačenega gneva, kmalu začne spreobračati svoj prvotni značaj. Funkcija žrtve se nenehno seli iz enega lika na drugega, situacijska dramatičnost narašča, a se vedno tik pred vrhuncem sesede sama vase. V slogu dogajalnega vrtenja tako vse postaja začasno, prehodno in utrudljivo v svoji neulovljivosti. Potreben je le hip ustreznih okoliščin, da se vse konča – zato da se lahko sploh začne. Da Stella in George pobegneta iz »prekletstva hotelske kletke« in se napotita nekam čim dlje stran. Nekam, kjer ne bo več nevzdržnega metanja kamnov v okno, nadležnih hotelskih slug in utesnjenosti skrivnih srečevanj. Pravzaprav je za spremembe vedno potrebno tako malo. A še zmeraj preveč …
Zala Dobovšek
Komentarji
komentiraj >>