V prvih treh tednih novega leta so se med osrednje teme svetovne politike ponovno uvrstile človekove pravice. Razlogi za to sicer segajo še v zadnje mesece, tedne in celo dneve preteklega leta. Prazna sedeža, kjer bi morala sedeti Nobelov nagrajenec za mir Liu Xiaobo in dobitnik nagrade Saharova za svobodo mišljenja Guillermo Fariñas sta bila zgolj še en dokaz tistega, na kar sta oba nesojena prejemnika omenjenih nagrad opozarjala – nedemokratičnosti in avtoritarnosti oblasti ter kršenja človekovih pravic na Kubi in Kitajskem.

Sledil je 19. december, datum predsedniških volitev v Belorusiji, ki niso dosegle mednarodnih standardov in katerih zmagovalec je bil znan že vnaprej. Aleksander Lukašenko je nov volilni triumf izkoristil tudi za vnovičen brutalen in krvav obračun z domačo opozicijo. Prav na predzadnji dan leta, 30. decembra, pa je rusko sodišče obsodilo nekdanjega lastnika naftnega giganta Jukos, Mihaila Hodorkovskega, na novo sedemletno zaporno kazen. Zahod je z obilo skeptičnosti spremljal že prvi proces proti Hodorkovskemu, saj je veliko indicev kazalo na politično motiviranost obtožb proti ruskemu tajkunu, ki je s finančno podporo opoziciji nedvomno prišel navzkriž z najmočnejšim človekom v državi, takratnim predsednikom in sedanjim premierom Vladimirjem Putinom. Vnovično sojenje Hodorkovskemu pa po mnenju zahodnih pravnih strokovnjakov predstavlja popolno farso, saj je bil ta še enkrat obsojen za isto kaznivo dejanje. Rusija je bila zaradi tega deležna številnih kritik iz tujine, najbolj ostre obsodbe na račun skorumpiranosti ruskega pravosodnega sistema je bilo slišati s strani Združenih držav Amerike in Nemčije.

Nezadovoljstvo z drugo obsodbo Hodorkovskega je za nove proteste izkoristila tudi ruska opozicija in številni njeni predstavniki so za krajši čas spet končali za zapahi. Ruska politična opozicija je sicer kronično šibka, notranje razdeljena in vključuje številne kontroverzne posameznike ter kot taka aktualni oblasti ne predstavlja resne grožnje. Precej večji ugled v očeh Zahoda uživajo ruski neodvisni novinarji in nevladne organizacije, ki konstantno opozarjajo na nedemokratičnost ruskih oblasti in številne kršitve človekovih pravic. Ena od teh organizacij je Moskovska helsinška skupina, ustanovljena že leta 1976, ki jo vodi nekdanja sovjetska disidentka in dolgoletna borka za človekove pravice Ljudmila Aleksejeva. Tudi ona je prepričana, da v ozadju procesa proti Hodorkovskemu stoji premier Vladimir Putin, ki v svojih rokah drži vse vzvode moči v državi:



Evropa se je od prvotnih kritik vse bolj začela nagibati v smeri sankcij zoper oblasti v Minsku in Kremlju. Medtem ko sankcije zoper Lukašenkov režim ne bi bile nič novega, so pozivi k ukrepom zaradi nespoštovanja človekovih pravic in demokratičnih standardov zoper ruske oblasti veliko bolj odločen in morda presenetljiv korak. Med prvimi, ki je pozvala k temu, je bila evroposlanka iz Estonije, Kristiina Ojuland, sicer tudi članica pododbora Evropskega parlamenta za človekove pravice:



Evropski parlament je nato v četrtek izglasoval resolucijo, v kateri so pozvali k sankcijam zoper Aleksandra Lukašenka in visoke predstavnike oblasti v njegovi vladi. Poleg široke palete sankcij, resolucija napoveduje tudi različne spodbude in podporo za beloruske nevladne organizacije, neodvisne medije in tiste študente, ki so bili zaradi sodelovanja na opozicijskih demonstracijah izključeni iz beloruskih univerz. Več o resoluciji in predvidenih sankcijah nam je povedala Ojulandova:



Seveda se pri vsem tem postavlja vprašanje, kako bi izgledali tovrstni ukrepi zoper visoke uradnike takšne svetovne sile kot je Rusija. Slednja je pomemben strateški in gospodarski partner Evropske Unije in ohladitev odnosov med obema subjektoma bi lahko imela nepredvidljive posledice. Poleg tega ima Vladimir Putin, ne glede na njegov nedemokratičen in avtoritaren politični pedigre, med voditelji Evropske Unije številne zaveznike, ki mu na nek način krijejo hrbet. Ali so sankcije zoper takšen režim s številnimi aduti v rokah sploh realne? O tem smo se pogovarjali z Grahamom Watsonom, tudi poslancem Evropskega parlamenta in članom pododbora za človekove pravice, ki se zavzema za načelno držo Evropske Unije pri vprašanjih človekovih pravic, ne glede na to, na katero državo se to nanaša:



Seveda je jasno, da si lahko Evropska Unija pridobi verodostojnost pri izpostavljanju splošnih standardov človekovih pravic in državljanskih svoboščin zgolj s konsistentnim in nepreračunljivim odnosom do vseh držav, ki teh standardov ne dosegajo. Belorusija je tako zgolj neke vrste preizkus za odločnejše obravnavanje Rusije, nadaljnji izzivi pa seveda vodijo še bolj na vzhod, do Kitajske. Ob tem ne gre pozabiti niti na situacijo znotraj lastnih meja oziroma na mejah unije, ki v marsičem zahteva drugačno obravnavanje. Največjo moralno verodostojnost je namreč mogoče doseči v prvi vrsti prav z doslednim odnosom pred lastnim pragom.

Zeitgeist je pripravil MatejŠ.

oddaja v celoti: