Z Goncourtom nagrajeni roman Sojenice počloveči akterje druge svetovne vojne. Sledi izvorom in mehanizmom represije ter genocida, ki sta presegla mejo misljivega in korenito posegla v odnos skupnost–narod-zgodovina. Obenem šele vzpostavi relacijo krinke zakona do posameznikovega notranjega moralnega čuta in ponudi novodobni razlog za Levijev vzklik: Ja, to je človek.
Poslušaj ali beri
Posnetek oddaje:
Sojenice živijo in umirajo po svoje
Eden od zavidljivih dosežkov z Goncourtom nagrajenega monumentalnega romana Sojenice je zagotovo v tem, da počloveči akterje druge svetovne vojne in privzame vidik judeoboljševiških rabljev, pripadnikov oziroma zaveznikov velikega nemškega reicha. Sledi izvorom in mehanizmom represije ter genocida, ki sta presegla mejo misljivega in korenito posegla v odnos skupnost–narod-zgodovina. To stori na način, ki ga dovoljuje edino ambivalentnost literarne naracije: ne vzpostavlja hipotez krivde in odgovornosti, ne izpisuje koherence velikega heglovskega načrta zgodovine, ne trpi monomanije, ki bi jo lahko povrgla dobra meščanska morala, vselej vpeta v dvodimenzionalen model življenja. Ne, roman noče pripovedovati o opoziciji krvnikov in žrtev, pač pa se osredotoča na posameznika, ki v svojo zgodbo – kot bi učinkovalo naključje - pritegne zgodbo zgodovine.
Ta zgodba pa, potem ko se prebijemo skozi 898 strani gostega besedila, izkaže nenavadno strukturo, ki pretrese bolj kot domneva o vsebinski surovosti in nesmiselnosti vojne.
Razgrne se postavka o banalnosti zla in njegovih virtualnih nosilcev, ki jo je na dejanskem zgodovinskem primeru Karla Adolfa Eichmanna, nemškega SS Obersturmbannführerja, ki ga srečamo tudi v romanu, oblikovala nemška politična teoretičarka in filozofinja Hannah Arendt:
»Preganjanje skupin, ki nimajo nobene moči ali pa jo izgubljajo, ni prav prijeten prizor, vendar ne izvira zgolj iz človeške zlobe,«
zapiše Arendtova v Izvorih totalitarizma in se stakne z Littellovimi Sojenicami. Tu je še posebej tehtna in pomenljiva izbira besede »zgolj«, ki je v iskanju vzroka poboja in zadevnega zločinskega dejanja temeljitejša. Razklepa idejo o Zlu kot absolutu, ki se manifestira tako masovno kot Dobro. Delno – ne v celoti, kajti Arendtova ne zanemarja celokupnosti nravstvenih idej o človeku – se obrača zoper mitično, skorajda mitološko pojmovanje Zlega, ki ga je v nasprotju z Dobrim homogeniziralo in objektiviziralo judovsko-krščansko izročilo.
Zlo v tej tradiciji ni zgolj protislovje Dobrega, temveč njegov dialekt v polnem pomenu – je njegov izraz, opravičilo in stranski produkt, ki pa vendarle afirmira ključno razliko. Zlo je v judaizmu in krščanstvu substancialno, v Sojenicah pa pogosto zgolj zastrašujoč formalizem. Izvemo namreč, da obstaja geografija položajev, ki se v Zlo zgolj uverižijo, izjemno težko pa je poiskati njihovo uvedbo.
»Človeški faktor« Zla je v Sojenicah zveden na imenovalec vsakdanje objestnosti. Nikakor ni mogoče govoriti o brezmadežnem spočetju zločina onstran subjektivnih vzgibov in osebne motivacije, toda obenem se lahko – kot se na nek način trudi pokazati tudi Hannah Arendt – v primeru razsežnega aparata druge svetovne vojne naslanjamo le na krilatico objektivne odgovornosti, ne da bi upoštevali dejansko krivdo zavezancev. Glavni junak, prejkone antijunak dr. Maximillien Aue, višji častnik Sicherheitsdienst pri nemški SS, skupaj s svojimi vojnimi spremljevalci, ki so njegovi ljubimci, podrejeni in nadrejeni, izpolnjuje voljo nedosegljivih, kot sta Reichsführer Himmler in Führer Hitler.
Ukazov ne izvršuje kot slepec ali norec, kakopak, svojih dejanj in njihovih posledic se zaveda. Inteligenten, analitičen, pronicljiv in izobražen človek je, ki pa – tako kot vsi drugi – vzdržuje lastno pozicijo v vojaški hierarhiji, kamor se ni namenil, temveč zašel. Na neki točki, še preden se v celoti poistoveti z lastnim določujočim statusom, pravi takole:
»Če zagrešimo krivico, je treba razmisliti o njej, ugotoviti, ali je bila nujna in neizogibna ali pa samo posledica lagodnosti, lenobe, nepremišljenosti. Za doslednost mi je šlo. Vedel sem, da takšne odločitve sprejemajo na veliko višji ravni; a vseeno, saj vendar nismo avtomati, ukazov ne kaže samo ubogati, ampak tudi stati za njimi – jaz pa sem dvomil, in to mi ni dalo miru.«
Ko pa je dr. Aue v strukturo dokončno vpet, lastnega mesta v njej ne more razrešiti, napetosti z drugimi strukturnimi mesti ne more preprosto ukiniti, saj natanko na tem temelji njegova identiteta. Njegov poglavitni predikat je vojna, saj ga totalizira. Vojna mu pomeni izgotovljeni smisel, predestinacijo, ki kljub svoji intenzivnosti osvobaja pred tesnobo zgolj-bivanja, golega, brezpredmetnega, praznega obstoja. Razklepa se tesnobi smrti ali, še bolje, obljube smrti, ki je totalnejša od vsakršnega življenja. Zdi se, kot bi nam Littell želel namigniti, da je Auejeva rešitev boljša rešitev, četudi neprimerno bolj kruta.
Posameznikov notranji svet in njegove zakrite mehanizme ter pogoje, ki so lubricirali njegove odločitve, velika slika, the bigger picture, zabriše in odstavi. Vojna je sistem, ki kolektivizira odgovornost, saj se uresničuje šele v kolektivu. Upoštevajoč celokupnost dogodkov in nepregledno verigo soodvisnih vzročnosti se temelji individualne krivde, kolikor bi jo bilo mogoče objektivizirati, zopet zabrišejo.
Arendtova nam ob podrobni inšpekciji primera Eichmann pokaže, da ta prvotno ni bil hladnokrven morilec, temveč člen verige, aktivist birokratskega tipa, ki je presnovljeno Zlo distribuiral s podpisovanjem in pošiljanjem dokumentov. Njegovo Zlo potemtakem nikoli ni bilo individuirano, ampak le posredovano. Eruptiralo je v die Aktion ali končni rešitvi, zadnji etapi velikega nemškega načrta, ki je vojno vključeval ravno zato, da se je, kot pravi Aujev častniški prijatelj Thomas, uresničil »trenutek absolutne socializacije kolektivnega bivanja ljudstva, naroda«.
Banalnost, skorajda trivialnost zla je prav v tem, da samo na sebi ne potrebuje mogočnih sredstev in orodij, da se aktualizira. Zlo je predmet vmesnikov, zločin se utegne poroditi v kateri koli situaciji, ki zaseda razmerja moči ali omogoča identifikacijo z njimi. Njegove dimenzije so odvisne od števila akterjev koalicijskih sil Zla in navsezadnje od števila opozicijskih članov, v našem primeru Judov.
Nadaljnja nedoumljiva banalnost zla, ki jo še posebej boleče razdirajo Sojenice, je, da njegova eksekucija ni oropana humanizma; Sojenice nizajo prizore, v katerih morilci trudoma ohranjajo že zdavnaj uničeno dostojanstvo lastnih žrtev, ko uboj postane milostni strel, ko se želijo morilci v vrtoglavem dogodku vojne ponovno učlovečiti, kot da bi bilo mogoče kadar koli pozabiti ali odpustiti. Sojenice razpolagajo z na videz absurdnim predlogom, naj svojo etiko in moralo raztegnemo čez silo obsodbe in kriterija in v Maximillienu Aueju odčitamo krutost, ki je bistvena človeška krutost, krutost položaja in preživetja, potencialna krutost našega bivanja. Aue pred začetkom izpovedi zapove:
»Živim, počnem, kar pač morem, tako kot vsi drugi, človek sem, kot vsi drugi, človek kot vi. O, pač, če vam rečem: tak sem kot vi.« Poziva nas, naj se ne slepimo o obstoju absolutov, kot so Človek, Dobro in Zlo.
Tu je kleč veličine romana Sojenice: Človek ni koncept, ampak čista disperzija, ki se lahko javlja na vse predstavljive in nepredstavljive načine. Človek je možnost, nikoli zaključena, vselej suspendirana enota, njegova skrivnost ni smisel zagotavljajoča izbira, temveč dejstvo, da lahko vsakršni izbiri ali določenosti navkljub funkcionira. Roman obelodani, da ne veljajo statistike o tem, kdo postane kakšen, naj bo zločinec, homoseksualec, akademik, atlet ali goljuf. Vsak zaokroža in ponavlja svoj individualni mit na konsistenten, a nepredvidljiv način.
Človek je dejanski, poganjajo ga vplivi, ki se izmikajo prognozi, tako kot se je ključni prognozi izmaknil rezultat druge svetovne vojne. Na koncu, po vojni, je dr. Aue in z njim množica vojakov »to«, nekakšna luknjičasta tvorba, ki ji je spomin pridal pozabo, utajitev in potlačitev. V osnovi isto velja za vsakogar, nanos grozot pa variira od posameznika do posameznika. V hermenevtični dikciji bi veljalo, »da je človek najbolj pri sebi, ko je najbolj iz sebe«, ko se razlije v praznini, v tesnobi pričakovanja popolnega izbrisa, smrti. Sojenice stopajo po robu te tesnobe in jo simultano prevajajo v izpoved, ki Primu Leviju šestdeset let kasneje odgovarja:
»Ja, to je človek.«
***
Naj ponovimo in posplošimo citat Hanne Arendt o tem, da ne gre zgolj za zlobo, in tokrat poudarek pustimo povsod okoli besede »zgolj«. Kar ostane, sta v grobem kultura in slaba mentalna higiena. Ampak najprej literarnozgodovinski intermezzo: Sojenic nima smisla brati v luči zgodovinskega dogajanja, tudi če je bralec toliko podkovan v zgodovini, da lahko sodi o verodostojnosti zapisanih podatkov. Kritike knjig po metodi »ampak to v resnici sploh ni bilo tako« je treba seveda zavrniti z vehementnim pakajem kot navadno literarno nazadnjaštvo.
Roman Sojenice je osebno pričevanje in tudi če pripovedovalec trdi, da so Nemcem pomagali mali zeleni in da so boljševiki Stalina oblačili v roza – roman ni zato nič manj verodostojen. Vsa recepcija Sojenic - v tem trenutku so prevedene v petindvajset jezikov - je zato še toliko bolj groteskna, saj je odziv črno-bel glede na to, ali je bila država receptorka članica zaveznikov ali sil osi. Grozna krivda sili v ospredje in zato vsi toliko glasneje kričimo, da nismo krivi. Oziroma, če smo mi krivi, kako ste šele vi. Zato zdajle mirno nekaj o tem, kar ostane, ko lahko sproščeno pogledamo še okoli »zgolj« zlobe in zla. O kulturi in mentalni nehigieni povprečno zblojenega zahodnjaka, ki se znajde v vojni. Mimogrede, kaj to piše na majci, ki jo imam gor? Švicfabrika? Ups ...
Sojenice so strukturirane kot baročna plesna glasba, ki z oznakami različnih particij poznavalcem verjetno pove veliko tudi o naraciji, celo povprečnim recenzentom pa je jasno, da gre za mentalni tempo in prežitek kulturnih por, ki jih razpira pripovedovalec v svojem osebnem angažmaju, v interpretaciji kultur zavojevalcev in njihovih recipientov. Če govorimo o kulturi v romanu, mora biti jasno, da je nivelirana z zlom, da je torej stvar pripovedovalca in ne zgodovine, in da fascinira kot narativni objekt. Na najširšem nivoju se demonstrira kot spoj nemškega strahu in nepotrpežljivosti, ki poganja iztrebljevalno mašinerijo, z mitologijo življenja in preživetja kavkaških in krimskih ljudstev.
Nemci so tu barbari v grškem pomenu besede, torej tisti, ki ne znajo govoriti in so nemi. Kavkazijci in Krimci so ljudje neskončnega nabora jezikov, zgodovine, običajev in premešanih navad, s tem pa diskreditirajo nemški čut za red, disciplino in poštenost. Nemi ljudje so prisiljeni priklicati pikolovske strokovnjake iz daljne očetnjave, da določijo izvor generacij, s tem židovstvo in s tem smrt. To pravico si Nemci jemljejo kot tisti, ki so večvredni, večvredni v svojih očeh pa morajo biti zato, ker čutijo neizmerno bogastvo mitoloških stoletnikov z zgodovino na obrazu in to jim gre na živce. Zavidajo živost, Lermontova, Puškina in njuno strast, ki zna živeti in umreti po svoje.
Ne da je vse, kar prinesejo v te kraje Nemci, slabo. S plenjenjem muzejev in selitvijo zbirk v Nemčijo te dobivajo objektivne vrednosti, ki so bile šele v dvajsetih letih opismenjenim ljudstvom zgolj v lokalni ponos. Če je ruska strukturno horizontalna invazija v jezikoslovju z zapisovanjem jezikom podelila knjižnost, jih je namenska raznorodnost pisav toliko oddaljila enega od drugih, da je bilo združevanje na drugih nivojih, kulturnih in političnih, otežkočeno. Nemci so se lotili vertikalnega vstopa: spet so združili narode na funkcionalnem nivoju, prilastili pa so si njihovo pismenost. Vse dogodke v Sojenicah je torej vredno brati v luči perspektiv zgodovine, hotenj, želja in frustracij, ki segajo vse tja do dedov, in sicer na stran Slovanov in na stran Nemcev.
Kulturne indoktrine se manifestirajo in najlepše vzporejajo v nekaterih likih: vrli starec, ki k Aueju pride srečat lastno smrt, ali pa ruski strankarski funkcionar, ki ga ujamejo v Stalingradu, sta pač vzhodnjaška paradigma pronicljivemu in pokončnemu nemškemu grofu, ki je poročen z Auejevo sestro, ali pa zdravniku, ki poskuša naciste cepiti s kančkom zdrave pameti, ali pa, najbolje, strastnemu jezikoslovcu, Auejevemu prijatelju, strokovnjaku za kavkaške jezike. V teh karakterjih se spajata boljševiška in nacionalsocialistična kultura, ker se spajajo osebnostne veličine, ki znajo umerjati tisti duhovnozgodovinski tok, ki odnaša mentalno zdravje sodobnikov. Obe kulturi se spajata tudi v Eichmannu, brutalnih paznikih v taboriščih in rdečearmejcih, ki med prodiranjem proti Berlinu posiljujejo desetletne deklice in pribijajo njihove očete na vhodna vrata domačij; tu se spajajo fragmenti strahu, nezaupanja, maščevanja, moči in nemišljenega.
Pripovedovalec večkrat samoreflektivno izpostavi, da so se redki ljudje sposobni odločati sami zase. Potrebujejo zakon, da to stori namesto njih. Kako naj bo navadnemu človeku jasno, da je danes nekaj prav, jutri pa narobe? Ljudje potrebujejo mnenje, ker je pretežko ustvariti svojega. Kar beremo v romanu Sojenice, je osebni pogled na vojno in dojemanje nekega obdobja v življenju častnika SS Maxa Aueja, načrtovalca genocida, ubijalca in zaverovanega ideologa nacionalsocializma. Trditi, da je bil Aue nacionalsocialist zgolj iz svojega prepiričanja, je znak precej površnega branja in naravnost ignorantsko do avtorja, ki se je vendar potrudil popisati nesrečnika na nekaj sto straneh. Prepričanje je bilo plod pobega iz življenja, ki mu je bilo muka, kulture neke dobe, osebnostne brezhrbteničnosti in kančka neumnosti. To pa seveda niso okoliščine oziroma lastnosti, ki bi mu jih lahko zamerili.
Aue je bil v otroškem erotičnem razmerju s svojo sestro dvojčico. Nanjo se je navezal potem ko je oče zapustil družino - otroka sta bila stara osem let - in je mati v svoje življenje sprejela novega moškega. Aue je v bolestnem iskanju očetovske figure in navezanosti na svojo sestro začel idealizirati njune namišljene lastnosti. Ko so zasačili njun eroticizem, so ju ločili. Aue je pristal v katoliškem internatu za dečke, kjer je bil podvržen homoseksualnim zlorabam. To pripišemo nesrečnim okoliščinam. Ker je bežal iz realnega sveta, je idealizacijo predvsem sestre fiksiral tako mentalno kot fizično. Nudenje svojega telesa moškim je začel dojemati kot bližino svoji sestri, ker prodiranje občuti podobno, kot misli, da se je ob njegovem ljubkovanju počutila ona. Pravi, da mu ju sčasoma stvar prišla v navado. To lahko pripišemo njegovi nizki mentalni higieni.
Nacionalsocializem je prepoznal kot odgovor na svojo stisko. Videl je jasno usmeritev, ki mu je nudila oporo v življenju in mu dala vse tisto, kar je v osebnem življenju pogrešal. Da je bil sam pri tem precej indolenten, povesta dejstvi, da se je SS priključil zaradi izogibanja plačilu vpisnine na univerzo oziroma ko je bil zasačen pri prepovedanem homoerotičnem deliktu v parku. To je stvar kulture neke nemške dobe.
Nesrečna kombinacija brezhrbtenične, zaslepljene in intelektualno visoko sposobne ovce je bila torej poslana v zaledje fronte kot orodje načrtovanja končne rešitve judovskega vprašanja. Ideologija, ki je bila Auejev pes ovčar, se je ob stiku kultur počasi potvarjala v slovanskega psa Marka. Endlösung je postala klanje in metanje dojenčkov ob tla, merilo normalnosti pa je premosorazmerno naraščalo, ne da bi to kdo posebej opazil.
Če se ponovno vrnemo k dvignjenim prstom in trditvi, da vsak umeri krivdo s svojimi lastnimi odločitvami in dejanji, lahko po zgoraj povedanem dodamo samo še, da tem prstom argument očitno še vedno uspeva. Kljub pomembnim veščinam romana se neskončna večina bralcev, in tako tudi mi, ukvarja z vojno v njem, z lažjo te vojne in indolentno moralno predstavo pripovedovalca. Ti prsti so tako rekoč moralni junaki. Tako visoko so seveda lahko dvignjeni samo zato, ker je čas smradu po človeškem mesu v Evropi minil. Če se pogledamo v ogledalo, je realnost mentalne samodiscipline našega vsakdana v povprečju ostala na nivoju odziva na jutranje bujenje. Torej, saj s Sudanom se ubadata že Križnar in Videmšek, ne? Mislim, kaj, a zdaj naj se v politko mešam, al kaj?
In čez dvajset let se bodo pisali novi romani o zlobi, ki je bila v resnici samo nuja in neizogibnost neke kulture. Nič manj izrojene od nacizma – ne pozabimo, ta nam je konec koncev dal zametke sodobnega varovanja kulturne dediščine in okoljevarstva, dveh piedestalov 21. stoletja. In Aue je naenkrat videti amater, ni res? Upamo pa seveda lahko, da romanov ne bomo več brali zgolj skozi oči prerekanja zgodovine. In da bomo prste literatom dvigovali zaradi načina, kako pišejo, in ne zaradi tega, o čem pišejo.
Brali in pisali Ana in Andreja.