Za Scotta McClouda je Frank Miller nekoč izjavil, da je najverjetneje najpametnejši dečko v stripu. Zatorej niti ni čudno, da je Scott avtor treh prelomnih teoretskih knjig o tej umetnosti. V Slovenščino je bila pred kratkim prevedena njegova zadnja, z naslovom Kako nastane strip.
Za Scotta McClouda je Frank Miller nekoč izjavil, da je najverjetneje najpametnejši dečko v stripu. Zato niti ni čudno, da je Scott avtor treh prelomnih teoretskih knjig o tej umetnosti. V slovenščino je bila pred kratkim prevedena njegova zadnja z naslovom Kako nastane strip.
Gre za priročnik za ustvarjanje stripov, ki je, kot se za ta medij spodobi, narejen v obliki stripa. Tako nam avtor o največjih pripovednih skrivnostih stripa pripoveduje skozi serijo sličic, ki so podkrepljene z obilico dobro argumentiranega teksta. Avtorjeva risba sicer deluje nekoliko okorno, celo dolgočasno. Bralci, razvajeni od stripovskih presežkov, ki so nas doleteli v zadnjih desetletjih, bodo tako ob prvem stiku s knjigo doživeli nekakšen odpor. Najverjetneje drži dejstvo, da teoretiki niso teoretiki po lastni izbiri, vendar to ni edini razlog, zakaj strip deluje sterilno. Avtor se je bržkone zavestno odrekel očesu prijaznejši risbi iz enega samega razloga – jasnosti.
Čeprav imamo pred seboj strip, moramo odmisliti, da gre za umetniško delo. Kako nastane strip, je torej primarno priročnik in ta potrebuje jasnost, preglednost in - hočeš nočeš - tudi svojo mero dolgočasnosti. Čeprav je avtor tega teksta tudi sam stripovski avtor, sem je skozi knjigo namreč prebijal s precejšnjim odporom. Del tega odpora pripisujem temu, da se avtor priročnika loti zelo togo in vanj vplete denimo osnove režije in grafičnega oblikovanja, medtem ko se pomenu besedila ne posveča kaj dosti.
Kmalu ugotoviš, da gre za knjigo po principu vse in nič. Kakor hitro namreč želiš pobrskati za čim konkretnejšim, dobiš povečini odgovor v slogu: »Slednje prepuščam vam« ali »Poizkusite eksperimentirati«. Knjiga prav tako razpolaga s kopico primerov, ki pa v veliki meri izhajajo iz ameriških stripov, čeprav Evropa premore ogromno odličnih striparjev.
Kljub pomislekom, da po knjigi ne bo poseglo veliko ljudi, pa gre za prelomen prevod. Avtor s to knjigo namreč postavi kriterije za dober strip. Kritikom da priložnost, da svoje poglede utemeljijo na ustrezen način, tako kot je navada v pri ostalih umetnostih. Kar pa je najboljše - knjiga ponudi odlične pogoje tudi za mlade stripovske avtorje.
Ne samo, da se lahko v lastnem jeziku naučijo osnov devete umetnosti, ampak služi tudi kot kažipot k izjemnim stripovskim delom. McCloud namreč za podkrepitve svojih trditev prilaga primere iz stripovskih klasikov, ki so tudi pregledno navedeni v bibliografiji. V Sloveniji je bilo iskanje dobrih stripov do zdaj prepuščeno posamezniku, ki je informacije lahko pridobil le prek spleta oziroma od bolj izkušenih bralcev. Zdaj so mu klasiki dostopnejši kot kadar koli prej, sploh če izid te knjige postavimo ob bok vedno večjemu številu prevodov dobrih stripov na prodajnih policah in vse boljši stripovski založenosti v knjižnicah.
Knjiga bo vsaj po mojem mnenju najbolje služila mladim, neuveljavljenim avtorjem pa tudi tistim, ki se s stripom ne ukvarjajo vsak dan. Poplava sodobnih stripovskih poizkusov, kot jih lahko opazujemo v nedavni stripovski antologiji A Graphic Cosmology vzpenjajoče se stripovske založbe Nobrow press, nam namreč pokaže, da avtorjem ne manjka kreativnih grafičnih idej, ne zavedajo pa se pravil stripovskega jezika. Zdi se, da je sodobni strip postal domena oblikovalcev in ilustratorjev, ki vseskozi pozabljajo, da je strip, čeprav mešanica grafičnega oblikovanja, literature in filma, dejansko umetnost zase. Seznam tistih, ki se tega še kako zavedajo, najdete v knjigi Kako nastane strip.
Naj za konec le še pokomentiram izvedbo slovenske izdaje. Zavedati se moramo, da je računalniškemu fontu navkljub postavitev in oblikovanje tako zajetnega in z besedilom bogatega stripa velik podvig, ki ga je presegel verjetno le še prevod Odej. Prevod je opravljen korektno, humorni vložki so odlično prevedeni. Tako je pohvala celotni ekipi Društva za oživljanje zgodbe 2. koluta več kot na mestu.
Le pri enem prevodu se mi zdi ta izdaja korak nazaj. Izraz graphic novel je že sam po sebi izraz, ki hoče strip ovenčati z nečim bolj sofisticiranim, a se je v Ameriki že izkazalo, da je šlo predvsem za marketinško potezo, ki ni nikoli služila namenu. Prav tako je izraz poizkus degradiranja besede comic na raven del za mladino. Menim, da to ni potrebno, zato sem bil navdušen nad izrazom roman v stripu, ki ga je vpeljal prevod Thompsonovih Odej. Odločitev je sicer v knjigi Kako nastane strip argumentirana, vendar me ni prepričala.
Naj zaključim z malce spodbudnimi besedami. Po letih stripovske zamude, kjer se je govorilo le o preteklosti, premalo pa gradilo na sedanjih rodovih, smo dobili knjigo, ki nagovarja stripovske avtorje. Torej tiste, ki ustvarjamo stripovsko sceno. Poti nazaj tako ni več. Kriteriji so postavljeni, zdaj le še čakamo na val novih avtorjev, ki bodo ustvarjali s pomočjo tega priročnika.
»Naj se prevede še preostali dve deli Scotta McClouda!« navija Mimo.
Komentarji
komentiraj >>