Na prazen oder Linhartove dvorane v snop svetlobe, oblečena v večerno toaleto, vstopi voditeljica, Nada Vodušek:
'Harryja Potterja bi bilo potrebno ubiti.'

Zatemnitev.

Video. V nas stremi napis talent.com in obraz fanta, ki ga igra Rok Matek. Skozi fast forward pačenje, utripanje z očmi, tresenje z glavo, šobljenje ustnic poskuša pritegniti našo pozornost. Govori. Ne razumemo ga. Obesi se.

Rdeč trak blaga kot rdeča preproga, ki napoveduje slovesnost. Izpod nje se izvije kostumizirano androidno moško telo Gregorja Luštka. Rdeča preproga postane ogrinjalo super heroja. Ta se v počasnem, mehanskem gibu premočrtno giblje čez oder. Njegovo ogrinjalo se transformira v plapolajočo rdečo zastavo.

Nova predstava, Pustite otroke k meni, koreografa Matjaža Fariča in soustvarjalcev je plesno-gledališka akcija, ideološka situacija in reprezentacija aparatov, ki jih avtoritete in sistemi izvajajo nad posamezniki, zapiše gledališki list. Idejno in tematsko se navezuje na Faričeve zgodnje predstave, v katerih tematizira predvsem idejo revolucije, ki žre svoje lastne otroke. Preko Šestega Aprila iz leta 1988 in Rdečega alarma iz leta 1989, nova predstava, Pustite otroke k meni, izhaja iz kritike 'demokratičnega' družbenega sistema.

Indoktrinacija. Nadzor in manipulacija. Vsiljeni liberalizem. Brezsmiselno sledenje. Neutrudno potrošništvo. Lažne avtoritete. Avdio posnetek razkriva ideološko izhodišče predstave, medtem ko se pred nami štiri telesa plesalk - Jane Menger, Kaje Janjić, Magdalene Reiter in Rosane Hribar - izvijajo iz kostumov kot iz druge kože. Se jih osvobajajo in se v njih vračajo. Omenjeni prizor prebiramo tudi kot nadaljevanje Faričeve koreografske estetike - spominja na predstavo Srh iz leta 2009.

Traktat o neoliberalizmu se prelije v prostorsko distribuirano zvočno kuliso. Izza naših hrbtov prihaja otroško žlobudranje. Z leve in desne podloženo s hropenjem stroja.

V zraku plapolajoča rdeča zastava se transformira nazaj v rdečo preprogo. Snop svetlobe. Vanj ponovno vstopa v večerno toaleto oblečena voditeljica.

Gledamo njen hrbet. Nas k revoluciji poziva projekcija živo rdeče namazanih ustnic, ujetih med dvignjene zavese gledališkega odra?

Sledi obnova zgodbe iz Reality show-a Trading Spouses: Meet your new mommy. Zgodba o zamenjavi žena se prelije v zgodbo o verskem fanatizmu. Zdrava Marija, milosti polna, gospod je s teboj. Zdrava Marija, milosti polna, gospod je s teboj. Zdrava Marija, milosti polna, gospod je s teboj. Iz mrmranja se v plesne sole izvijajo telesa plesalk. Scena kulminira v gibalni tableau Jezusa kot falusa, okoli katerega se v orgastičnem krču zvijajo štiri ženska telesa. Na projekcijskem platnu opazujemo nekaj, kar bi lahko bili plameni pekla. Zvočno kuliso tokrat ustvarja ritmično ponavljanje 'There are two kinds of people in the world. People who love Jesus, and people who don't.

Orgija se prelije v mašino. Ponazarja jo koreografija, zgrajena na repeticiji in mehaničnosti giba. Kljub morda željeni sliki uniformiranosti, le-to ruši nekaj sekundni zamik v izvedbi koreografske partiture in načinu utelešanja koreografskega materiala. Če 'napaka' morda ruši koncept scene, je hkrati scena zanimiva prav zaradi napake. Repeticija, kot stroj in hkratni preizkus vzdržljivosti plesalk, se s čistim rezom prekine; v poskusu vdora realnega izpostavi zadihana, utrujena telesa.

Show must go on.

Na oder, v rdečem, z bleščicami posutem dresu s kratkim krilcem, prihopsa Kaja Janjič in izvede erotiziran kolaž cirkuških veščin, table danca in elementov sodobnega plesa. Ironija, ki jo prebiramo iz nastopa se nadaljuje v pantomimičnem odigravanju zgodbice pravil za pridne deklice, ki jih bere voditeljica. Prizor pritegne – predvsem zaradi izrazite fizične prezence in virtuoznosti izvajalke.

Predstava se zaključi s koreografijo vojaka in štirih pionirk, ki po kvaliteti spominja na gibanja v breztežnem prostoru. Glede na izbiro gibov pa bi lahko šlo tudi za priredbo MTV spota. Od strela brzostrelk pionirke padajo. Vstajajo. Padajo. Vstajajo. Padajo. Na obrazih lebdi nasmešek. V gib se je ujela lahkotnost. Vstajajo. Padajo. Obležijo. 'Revolucijo moramo nadaljevati in jo prenašati na nove generacije!'

Gledališki list zapiše, da se zadnji prizor vsebinsko nanaša na predstavo Baletni observatorij Zenit skupine Rdeči Pilot iz leta 1988, zato ga koreograf Matjaž Farič posveča umetniku Draganu Živadinovu.

Konec.

In ko vstajam iz dokaj udobnih sedežev Linhartove dvorane, ko se premikam k prostoru za pogostitev, ko grizljam sir in pijem vino, se vprašam: O čem je pravzaprav govorila predstava? Da svet, v katerem živimo, ni idealen? Da je slogan vsi enaki vsi enakopravni floskula na papirju? Sir je vsekakor okusen. Revolucijo moramo nadaljevati in jo prenašati na nove generacije. Vsekakor so bili nekateri od plesnih solov izredni. Tudi uporaba zvoka je bila zanimiva. Belo vino je za odtenek presladko. Poskusi okus ublažiti z olivo.

Kaj, če kaj, preizprašujemo pri koreografirani kritiki sistema v Linhartovi dvorani?

Konstatacijo splošnih mest. Estetiko kot dušilec krika. Predstavo, ki dodaja olje stroju - če bi predstava bila slika, bi si jo zlahka obesili na steno v dnevni sobi. Kot trofejo in reprodukcijo taistega sistema, v katerega je pikirala njena puščica.

Da jo sistem vsrka, umetniška revolucija ne potrebuje Benettove kampanje. Kajti ne vsebuje ničesar, kar bi sistem lahko vsrkal. Je sistem sam. Morda pa je predstava poskušala izpostaviti ravno problem couch revolucionarizma? Naj sodi kritik ali naj se izjasni avtor?

Za salonski revolucionarizem je predstavo označila Saška Rakef.