Tokratnje razmišljanje je spodbudila knjiga Meje uma Rolfa-Petra Horstmanna, specialista za nemško klasično filozofijo. Posebej se bomo posvetili avtorjevi uvodni nepretenciozni samokastraciji in utemeljitvi pomebnosti zgodovine filozofije, iz katere lahko izpeljemo širše značilnosti današnjega teoretskega diskurza, ki ga zaznamujeta previdnost in defenzivnost, ki prehajata v očitno strahopetnost. Zakaj filozof ne sme več bemtiti, zabijati in pribijati? Zakaj lahko to počno samo še raperji?
V lanskem letu je pri založbi Krtina izšlo delo iz polja zgodovine filozofije Rolfa-Petra Horstmanna, ki nosi na prvi pogled zelo privlačen in megalomanski naslov - Meje uma. Ukvarja se s tematizacijo nekaterih glavnih značilnosti obdobja Nemške klasične filozofije. Obdobja, ki ga boste najlažje prepoznali, morda pa tudi ne, kar po imenih glavnih protagonistov, ki v njem nastopajo. Torej po imenih Kant, Fichte, Scheling in Hegel.
Pričakovanja, ki bi jih bralec utegnil imeti ob odprtju knjige s tako megalomanskim naslovom, da so bodo na naslednjih dvestotih straneh porušile, premaknile ali vsaj zatresle meje človekove umnosti, se tokrat sesujejo prej kot ponavadi, že v uvodu. Horstmann ga zastavi kot nekakšno opravičilo ali utemeljitev - zakaj se je sploh vredno ukvarjati z zgodovino filozofije, brez pretenzij, da bi jo presegli na Heglovski način. To bi pomenilo, da bi jo prikazali kot zgolj pot k lastni misli, ki je tista točka, kjer se filozofija in z njo tudi zgodovina dovrši.
V podobni smeri razmišlja tudi Jurij Simoniti na koncu knjige v spremni študiji, kjer poizkuša pokazati, da je samo mišljenje in tudi vsak poskus neposrednega zgrabljenja biti vedno že konstruiran zgodovinsko. Vmes je podan podroben prikaz zgodovinsko-idejnega loka kratkega, a plodnega obdobja s preloma osemnajstega in devetnajstega stoletja, z gledišča razumevanja in predvsem nerazumevanja Kanta pri nemških idealistih ter vpliva, ki ga je to imelo na njihove lastne filozofske zastavke. Ta del je zanimiv predvsem za tiste, ki se bodo morali s to tematiko soočiti zaradi študijskih obveznosti, pa tudi za tiste, ki jih zadeva bolj podrobno zanima, za katere ne dvomimo, da nekje so.
Mi pa se bomo tokrat skoncentrirali predvsem na obrobje, na prej omenjeno skromno opravičilo in odpoved pretencioznosti, na to, oprostite izrazu, samokastracijo. A ravno s tega roba se nam odpira pogled na neko širše stanje v sodobni teoriji nasploh, na nekakšno lažno skromnost, kjer vsi vse vedo in ravno zaradi tega ne more nihče ničesar novega povedati. Zato ker obstaja možnost, da se zmotiš, tako kot so se zmotili vsi do sedaj. Tako, kot so se zmotili tudi omiljeni velikani iz zgodovine, s katerimi se vse življenje, v knjižnicah sedeč, pridno ukvarjamo.
Nietzschejeva ugotovitev, da je ukvarjanje z zgodovino tisto, ki lahko zaduši sedanjost, je tu še kako na mestu. Specialisti za Hegla ne pišejo novih sistemov absolutne vednosti, ampak debele knjige, v katerih je njihova teza nekaj povsem drobnega in obrobnega, nekaj, kar se tiče samo specialistov za Hegla in nikogar drugega. Radi imajo Hegla, a bolj natančno in dolgotrajno kot ga berejo, manj možnosti imajo, da bi postali novi Hegli. Več kot vedo, manj lahko povedo. Glava zapira usta, vsak nov podatek v njej je nov šiv na njih. In ta, po našem mnenju pretirana previdnost, se širi na celoten teoretski diskurz, ki je zasnovan povsem defenzivno. Kjer je potrebno za vsak košček novega ozemlja postaviti obrambne jarke citatov in opravičil -zakaj ravno tako in ne drugače- in je bliskoviti besedni napad, v stilu Nietzschejanskega zabijanja postal nemogoč.
Vprašanje, ki se nam skoraj samodejno zastavlja je, kako je bilo nekoč, kako je Hegel lahko postal Hegel, filozofski Napoleon? Seveda je bral svoje predhodnike, toda nikakor ne preveč natančno. Ni razumel Kanta in zato ga je lahko dopolnil. Za takratno, v celoti gledano zelo plodno obdobje zgodovine idej, sta nasploh značilna nek pogum, ki prehaja v specifičen idiotizem in posebna dinamika med spoštovanjem in ubojem očeta; spoštovanje zato, da lahko nekoč ubijamo. Vsak izmed protagonistov je namreč mislil, da je dovršil filozofijo in odkril temelje vse vednosti, kljub temu, da je dva tedna nazaj to izjavil nekdo drug v sosednjem mestu. Hitrost zgodovine idej je podivjala in se tudi ona približala absolutni. Ljudje so pisali diplomske naloge, recenzije in članke z namenom, da bi dokončno pripeljali vednost do dovršitve.
Do filozofske plodnosti so pripeljale značilnosti diskurza in ne nekakšna nenadna čudežna gostota rojstev genijev na nemškem področju. Čeprav bi bila tudi ta razlaga Nemcem v nekem drugem zgodovinskem obdobju najbrž zelo všeč. Zamaje se tudi naša predstava konzervativnosti te dobe, saj je bila patriarhalnost v času vrhunca protestantske etike vsaj v idejnem smislu veliko bolj prožna kot danes, ko staro filozofsko drznost kolikor toliko uspešno nadomeščajo samo še raperji.
Seveda ne gre za to, da bi stopili korak nazaj v zgodovini in da bi morali na vseh blogih, revijah in grafitih graditi mogočne filozofske gradove, temveč samo za to, da bi to lahko počeli, če bi slučajno hoteli. Rod filozofov se namreč v grobem deli na dve skrajni vrsti: na filozofe in zgodovinarje filozofije, na Hegle in specialiste za Hegla. In obe vrsti morata soobstajati za simbiotično ravnovesje ekosistema – tisti, ki pišejo in govorijo in tisti, ki berejo in poslušajo. Tisti, ki očete pretežno ubijajo in tisti, ki jih brezmejno spoštujejo. Problem je bolj v neravnovesju, v tem, da preveč v zgodovino zazrtih bralcev onemogoča nove govorce. Ker so oni že vse prebrali, ker je itak Hegel že vse povedal. Morda pa postmodernistična ugotovitev, da je bilo vse že povedano ni posledica stanja na koncu zgodovine, temveč samo posledica pretiranega branja.
Nemara boste porekli, da promoviramo egotrip in narcisoidnost in da morata filozofijo voditi, če hoče slediti resnici, spoštovanje in klečeče podrejanje. Nemara boste porekli, da je vložek želje tisti, ki preprečuje objektivno videnje in vedenje, tako kot pri fenomenu zaljubljenosti. A iluzija bi bila, če bi mislili da se je temu mogoče izogniti, da spoštljivost nima nič skupnega z željo in da je celoživljenski študij ter čiščenje očetovih kipcev kaj drugega kot egotrip. Res je, kar pravi Jurij Simoniti v spremni besedi, da je življenje vselej že filozofsko in zgodovinsko. Obenem pa zanemarja hrbtno stran tega dejstva, da je tudi filozofija, četudi posvečena razliki med mladim in poznim Heglom, vedno življenska in torej zamazana z željo. Tudi Kantov kategorični imeprativ je, kot pravi Freud, nedvomno izrastek njegovega ojdipovega kompleksa in to njegove filozofske mogočnosti prav nič ne zmanjša.
»Filozofsko« bemtiti čez »filozofe« je poskušal Jernej Kaluža
Re: Meje uma ali prilika o dveh vrstah filozofov
gugu [02/02/2011]
fotka ti je super
odgovori >>
Re: Meje uma ali prilika o dveh vrstah filozofov
andži [02/02/2011]
se strinjam, super tekst, le da je kušlan tokrat imel prav, ko je po koncu branja izpostavil, da je avtor po takšem tekstu v odpovedi vseeno 'poskušal' bemtiti..:)
odgovori >>
Re: Meje uma ali prilika o dveh vrstah filozofov
Jernej [02/02/2011]
uuu... Sam s tem "poskušal" me je pa dobil... sem čisto podzavestno napisal... človek misli, da je opravil z očkom, potem pa tak kiks...se bo treba še borit. Drugače pa hvala za pohvale!
odgovori >>
Re: Meje uma ali prilika o dveh vrstah filozofov
andži [02/02/2011]
Shoot to kill, but they just won't die!
The bow starts to tip, out of the corner of my fucking eye..
http://www.youtube.com/watch?v=J orf-2o5YfU
odgovori >>
Re: Meje uma ali prilika o dveh vrstah filozofov
andži [03/02/2011]
http://www.youtube.c om/watch?v=5_0UPh5FE Lg
odgovori >>
Re: Meje uma ali prilika o dveh vrstah filozofov
miro [02/02/2011]
dober tekst!
odgovori >>
Re: Meje uma ali prilika o dveh vrstah filozofov
miro [02/02/2011]
dober tekst!
odgovori >>
Re: Meje uma ali prilika o dveh vrstah filozofov
dino [02/02/2011]
scenius ali genius? hm, zanimivo branje... hvala, jernej!
odgovori >>