V tokratnem Kinobaru predstavljamo film Še eno leto, najnovejše delo gledališkega in filmskega avtorja Mika Leigha, staroste britanskega družbenokritičnega realizma, v čigar opusu najdemo naslove kot so Goli, Skrivnosti in laži, Kar brez skrbi in Vera Drake.
Še eno leto filmskega in gledališkega avtorja Mika Leigha, staroste britanskega družbenokritičnega realizma, izrisuje vsakdan londonskega predmestnega para, njunih sorodnikov in prijateljev. Paleta psihološko izpiljenih filmskih likov, ki se znajdejo na pragu jeseni svojega življenja, Leighu služi za subtilno meditacijo na temo sreče, staranja in osamljenosti.
Tom in Gerri živita izpopolnjeno življenje; imata ugledni službi, on je geolog, ona terapevtka, udoben dom, odročen vrtiček, ki ga vsakodnevno obiskujeta in ljubečega sina Joa. Mary, Gerrijina sodelavka, in Ken, Tomov prijatelj iz mladosti, sta protipol njune predmestne idile. Osamljena in obupana utapljata bolečino v alkoholu in se nista zmožna soočiti s staranjem ter spoznanjem, da je njuno življenje prazno in ničvredno.
Leigh je dogajanje razdelil na štiri epizode - štiri letne čase, s čimer se je izognil nekaterim omejitvam konkretnega dramskega zapleta in “sklenjene” pripovedi ter tudi na ravni kompozicije podčrtal občutek minevanja, ki preveva film. Prav tako je večino dogajanja prostorsko omejil na dom zakoncev in njun vrtiček, ki tako postane prispodoba življenjskega krogotoka in njune zmožnosti negovanja in vzgajanja. Tom in Gerri namreč postaneta središče mikrokozmosa, okoli katerega se zbirajo ranjeni, ki si želijo, kar imata sama.
Avtorjevo že skorajda pregovorno odlično delo z igralci pride do izraza tudi tokrat. Realistična igra nekaterih dolgoletnih Leighovih sodelavcev – Jima Broadbenta, Ruth Sheen in Lesley Manville - in improvizirani dialogi delujejo prepričljivo in neizumetničeno. Med pogovori ob kosilu, večerji ali na pikniku se počasi začnejo razkrivati psihološki ustroji protagonistov in njihova medsebojna razmerja; bodisi z bližnjimi posnetki Maryjinega melanholičnega obraza, ko Joe staršema predstavi svoje dekle, bosidi z Gerrijinim obujanjem spominov na festival Isle of Wight.
To živahno in dinamično raziskovanje družbenih situacij, v katerih se znajdejo in razgaljajo liki, tvori zanimiv kontrast minimalistični in zadržani vizualni podobi filma. Zanjo je odgovoren Dick Pope, ki je pri filmu skrbel za fotografijo in vsako epizodo posnel v drugi barvni shemi, da bi vanjo ujel atmosfero določenega letnega časa.
Čeprav daleč od apokaliptične vizije Londona iz Golih ali viktorijanske ere, v katero je postavljen Topsy-Turvy, Še eno leto ne predstavlja večjega odklona od Leighovega filmskega opusa. Je tipičen leighovski izdelek, predvsem v smislu, da gre za na videz preprosto fiktivno dramo, posneto izrazito realistično, o vsakdanjih ljudeh, ki se soočajo s težavami življenja v sodobnem svetu.
Avtorjev družbeni angažma je v filmu prisoten v manjši meri kot v nekaterih zgodnejših delih, denimo v High Hopes ali Veri Drake, kjer se položaja angleškega delavskega razreda loteva neposredno. Ko družina pozimi odpotuje k Tomovemu bratu Ronniju na pogreb njegove žene, iz svetlega predmestja Londona prvič stopimo v turobno zimsko okolje severnoangleškega mesta Hull, s čimer nam film poleg Tomove preteklosti razkrije tudi družbeni razkol, ki gnezdi v neenakosti med regijami, v neuravnovešenem razmerju med urbanim in ruralnim.
Film se konča, ko se kamera ustavi na Mary, ki, medtem ko drugi čvekajo, resignirano strmi predse. Zdi se, da se sprašuje: “Zakaj nekateri v življenju najdejo srečo in smisel, medtem ko drugi životarijo s stigmo izgube vtisnjeno na čelo?” Še eno leto stremi k čim bolj realistični upodobitvi “življenja kot takšnega” in zato ne ponuja nikakršnih odgovorov. Morda pa bi se v zvezi z distribucijo sreče v življenju prej veljalo vprašati drugače: „Zakaj jo nekateri najdejo v takšnem okolju, drugi pa ne?“ Nenazadnje sta Mary in Ken žrtvi družbenih pričakovanj, ki jim ne moreta več ugoditi.
Še eno leto je preživel Bor.
Komentarji
komentiraj >> Re: Še eno leto
uu2 [04/02/2011]
jah malček preveč versko - žal se britancem zadnje čase pozna, da ne sledijo več grški zgodovini in filozofiji in so začeli blejat po Blairovo
odgovori >>