Nekje daleč za devetimi gorami, tam nekje ob velikem presihajočem jezeru živi Peter. Zanj se ve, da ima dober posluh in spretne roke, zato nikogar ne čudi, da Peter doma potrpežljivo, dan za dnevom, sestavlja najrazličnejše inštrumente. Vsake toliko pa inštrumente pobaše v kombi in se z njimi odpravi muzicirat. Tokrat se je ustavil v Španskih Borcih s predstavo Pojoči grad v produkciji Foruma Ljubljana.
Nekje daleč za devetimi gorami, tam nekje ob velikem presihajočem jezeru živi Peter. Zanj se ve, da ima dober posluh in spretne roke, zato nikogar ne čudi, da doma potrpežljivo, dan za dnem sestavlja najrazličnejše inštrumente. Vsake toliko pa inštrumente pobaše v kombi in se z njimi odpravi muzicirat. Tokrat se je ustavil v Španskih borcih s predstavo Pojoči grad v produkciji Foruma Ljubljana.
Peter Kus je svoje izvirne inštrumente razstavljal in z njimi muziciral že marsikje. Njegova kreativnost in edinstvenost ne privlačita zgolj glasbenih navdušencev, ki lahko glasbo začutijo tudi izven okvirov uveljavljenih inštrumentov. Privlačita tudi glasbe željne otroke, ki njegovih kreacij ne opazujejo le od daleč, temveč jih navadno lahko tudi preizkusijo. Tudi Pojoči grad je namenjen predvsem otrokom.
Pojoči grad se predstavlja kot risana zvočna predstava. Povedano drugače - v petinštiridesetih minutah se na zaslonu dogaja animacija oziroma interaktivno ozadje scenskega dogajanja po motivih pravljice Slavec pravljičarja Andersena. Na koncu predstave se bliskovito odvrti še mali koncert na izvirnih inštrumentih. Hudimano dosti torej za tako kratko predstavo, zato ni čudno, da Peter vsega ni zmogel sam. Za animacijo skrbi Kaja Avberšek, sicer ilustratorka, stripovska avtorica in še marsikaj. Kaja si v predstavi deli oder z Andrejem Žibertom.
Koncept predstave je morda tuj pri nas, v tujini pa podobne predstave že obstajajo. Eno najbolj priznanih tovrstnih gledališč so gotovo britanski The Paper Cinema in njihovo animiranje ter muziciranje v živo. Največja razlika med njimi in predstavo Pojoči grad pa je v tem, da se fantje pri The Paper Cinema zavedajo svojih prednosti, ki so predvsem v fenomenalni risbi. Pri predstavi Pojoči grad namreč najbolj bode v oči to, da se fenomenalni inštrumenti, ki bi vsaj po mojem mnenju morali biti bistvo predstave, umaknejo vsem vizualijam in ostalim elementom, ki jih je za relativno kratko predstavo enostavno preveč. Tako so vso predstavo postavljeni na odru, čakajoč, da kdo zaigra na njih, pa vendarle mora gledalec na to čakati vse do konca predstave, ko je koncerta prehitro konec. Res je sicer, da se med predstavo vseskozi vrti avtorska glasba Petra Kusa, vendar ta, ker ni zaigrana v živo, ne doprinese mnogo k boljšemu vtisu predstave.
Grafično podobo je Avberškova opravila korektno in zdi se, da so njene preproste linije kot nalašč za hitro, sprotno animacijo, ki deluje učinkovito in jasno. Čeprav gre za otroško predstavo, je dobro poskrbeti tudi za njihove spremljevalce, torej starše. Ti so se najbolje odzvali pri drobnih grafičnih popestritvah, kot je legendarni Tomosov motor na čolniču ali domiselni elektronski »štanz štikel«, ki s svojim bistroumnim besedilom prav nič ne zaostaja za svojimi bolj komercialnimi brati. Skratka, določena mera žlehtnobe pri delih za otroke je vsekakor zaželena, morda bi se jo dalo še nekoliko potencirati. Prav tako gre pohvaliti usklajenost glasbe, animacije in igre, za kar je bilo bržkone potrebno mnogo vaje.
Nizozemski strokovnjak za otroške animirane filme Dick de Jonge je na letošnji Animateki predaval o tem, da so dela za otroke mnogokrat premalo nazorna, podcenjujoča za otroke, da se preveč izogibajo v otroku vzbuditi občutke strahu, tesnobe, tudi groze. Da premalo del za otroke povzroča kakšno nočno moro oziroma sploh redko pustijo kakršen koli močan vtis. Tudi Pojoči grad bi lahko na otroke pustil večji vtis. Predstava namreč deluje kot zaporedje bolj in manj posrečenih poizkusov, da kralj ujame Slavčka nazaj v svoj grad. Otroci se sicer ob njih dodobra nasmejejo, a vsekakor bi bil kakšen večji zaplet v zgodbi dobrodošel.
Kot celota Pojoči grad deluje kot izjemno zanimiv preplet različnih umetnostnih zvrsti, ki ga v Sloveniji srečamo le redko. A ker ga srečamo redko, to na žalost pomeni tudi to, da so se avtorji podali na dokaj neraziskan teren, rezultat tega pa je predstava, ki ima še ogromno prostora za izboljšave. Predvsem v zavedanju, da inovativni pristopi pri uprizoritvi ne bi smeli biti samozadostni, temveč bi morali le podpirati močno zgodbo, ta pa, kot rečeno, v Pojočem gradu ne pusti večjega vtisa. Dobil sem občutek, da sem v predstavi morda bolj užival jaz, ko sem vseskozi s pogledom preskakoval od zaslona proti animatorki in nazaj ter opazoval njene vešče poteze in njihov rezultat na platnu, kot pa otrok, ki ga te tehnikalije najbrž niti niso zanimale in se je hotel posvetiti le zgodbi. Prav tako menim, da predstava ni zaobjela vseh možnosti, ki jih avtorji ponujajo. Tu imam seveda v mislih predvsem pomanjkanje Kusovih inštrumentov.
Pojoči grad je torej predstava, ki predstavlja nove možnosti v gledališču in je izvedena korektno. Pozablja pa, da na koncu koncev otroka niti ne zanima, ali slavček prileti po zaslonu ali analogni vrvici, če je le zgodba dovolj prepričljiva. In, zaboga, če grem gledat Kusovo zvočno predstavo, hočem njegove inštrumente poslušati več kot le nekaj minut.
Do konca svojih dni je srečno pel slavček Mimo.
Komentarji
komentiraj >>