Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Hladna dežela (2248 bralcev)
Sreda, 16. 2. 2011
Andreja



Roman Hladna dežela je besedilo o gradnji vzhodnoevropske prihodnosti na temeljih njene polpretekle zgodovine. Priložnostni češki "vojni" turizem postane beloruski načrtni gradnik pietetnih turističnih atrakcij, ki pa ga v značilnem duhu vzhodnoevropske tranzicije nekako zanese. Topol je v tej bizarnosti literarno tako resen, da ga lahko razglasimo za lep besedilni ekvivalent madžarski filmski Taksidermiji. In nagačena trupla res niso ključna podobnost.

Če veliko ljudi umre, po možnosti na enem mestu in proti svoji volji, se tega ne sme pozabiti, pravi dandanašnji zahodnjaška pieteta. Kako to doseči, je stvar okusa in deljenih mnenj. Češki pisatelj Jáchym Topol v romanu Hladna dežela pravi, da včasih pri tem tudi koga malo zanese.

Hladna dežela se ukvarja z odkrivanjem češke in beloruske vojne in povojne zgodovine, nanjo pa plasti sodobno tranzicijsko neučakanost in hlastanje po nadoknadenju stvari, ki v resnici nikoli niso manjkale. Kar je manjkalo, je pozabljeno v zmedenih razmerjih med pravico in krivico ter pravico in dolžnostjo. Lahko preberemo velike besede o ohranitvi kolektivnega spomina, lahko pa jih ignoriramo kot podtekst o človeški zagrenjenosti in slovanski nori interpretaciji sveta.

Topola in njegovega protagonista zanese v lokalno zgodovinsko dramo, pravzaprav skozi kanalizacijo in uto kozje staje v kamniti utrdbi iz 18. stoletja, ki so jo nacisti med drugo svetovno vojno uporabili za židovski geto. Natančni nemški arhivi pravijo, da so nacisti tam nastanili okoli 150.000 Judov iz Čehoslovaške, Nemčije, Danske, Avstrije, Nizozemske, in čeprav to ni bil iztrebljevalni lager v pravem pomenu besede, so tisočeri pomrli zaradi obupnih bivanjskih razmer, mnoge pa so deportirali naprej v Auschwitz.

Skozi kozja vrata in kanalizacijo, smo rekli: Topolov protagonist je kozji pastir, ki se je kot mulc preganjal po terezinski kanalizaciji in zbiral ostanke zapornikov in rabljev. Kot mlad moški je prestal zaporno kazen zaradi nenamernega uboja svojega očeta. Post festum je postal desna roka terezinskega novorojenčka, zdaj samooklicano poslednjo pričo terezinskega trpljenja, h kateremu se iz vse Evrope zgrinjajo mladi iskalci identitete in starševskih korenin.

Nastane ena taka dobrodušna hipijada, ki ne samo, da nikomur ne škodi, veliko ljudi pomirja in osrečuje in preživlja. Z zmernimi pritiski na vest in družinske korenine namreč pristopajo do vseh pietetnežev zahodnega sveta in z njihovimi prispevki svoj mali terezinski svet izredno dobro financirajo. Še več, ko nekatere iskalke spet najdejo sebe in nohte, ki so mogoče od babice, se predajo tuhtanju o ekonomskem modelu, ki bi jim prinesel še večji dobiček in tako ustanovijo svojo blagovno znamko spominkov za turiste, trgujejo in prosperirajo.

Lokalne oblasti jih kmalu na silo zatrejo, po nesreči se vname požar, kolegi izgubijo sled eden za drugim in vsi za samooklicanim terezinskim dojenčkom oziroma kolovodjem hipijade. Protagonista z vsem ključnim finančnim znanjem in podatki o donatorjih kolega Belorus zvabi v svojo domovino, kjer da imajo cela polja trupel, na kupe prič preteklosti in tudi njihovih nohtov, potrebovali pa bi nekoga, ki bi s tem znal upravljati. Kozji pastir gre tako v svet.

Med češkim prvim delom pripovedi in beloruskim drugim delom pripovedi ni neke literarne razlike, samo ljudje nekako ponorijo. Kot da Čehi še živijo v enem dokaj normalnem svetu kolaboracije sedanjosti s preteklostjo, izrabljajo pač priložnostno prihodnost, ki se jim ponudi in se ne ukvarjajo preveč z njo. Belorusi na drugi strani so zategnjeni norci v kožuhovini, ki se jim sicer ne zdi nič grozno napačnega, da imajo polja prepredena s trupli, zdi pa se jim krivično, da jim za ta trupla nihče ne nakazuje velikih vsot denarja. To bodo spremenili, pri tem pa jih, kot že omenjeno, rahlo zanese.

Organizirajo torej svojo hipijado nekoliko morbidnejše sorte. Idejo taboriščnosti in pobojev dobesedno industrializirajo in nagačijo in jo razstavijo v nekakšnem »grozišču«, torej parku, kjer naj bi si ljudje namesto zabave ogledovali grozo. Struktura in organizacija obeh imata pri tem identične temelje in obe imata isti namen, evocirati čustvo, generirati in razploditi čutenje, delirično naslajati. Turisti bodo nedvomno drli tja v nepreglednih številih. Zategnjenci v kožuhih bodo zaslužili noro veliko denarja. Vse krivice za nazaj bodo poplačane. Zadnje priče morij bodo nagačene večno ždele v kotu improvizirane taboriščne sobe in ponavljale vedno isti posnetek pol blaznih besed resnice groze. Na voljo bodo spominki in kolači.

Jasno gre vse k vragu. Zahodna pieteta je rešena, naš protagonist pa se bo v prihodnje ukvarjal s programiranjem videoigric, če mu seveda uspe uiti krempljem beloruske stepne zime, ki je ne more, tako kot grozišče, preprosto zažgati. Konec ravno prav odprt, da sicer reši romaneskni groteskni nagačeni zgodovinski zaplet, hkrati pa vpelje prave zahodne raziskovalce, ki v resnici proučujejo dejstva in spomin kolektivnega, a jim ta kot volja v vodko odteka v politizacijo interesov kolektivnega. Šele s tem Topol zares napiše velike besede o današnjem človeku in tu bolje, da jih res preberemo.

Roman je brala Andreja.


Komentarji
komentiraj >>