V današnjem prispevku bomo pod radijsko-analitični drobnogled skušali postaviti tip diskurza, ki ga v svojem zapisu proizvaja James Fulcher, pri čemer pa se nam bo razkrila tako njegova lastna subjektivacijska pozicija, kot tudi način proizvajanja resničnosti s strani diskurza, kakršnega avtor vzpostavlja v svoji kratki monografiji z naslovom "Kapitalizem: zelo kratek uvod".
Monografija Jamesa Fulcherja z naslovom »Kapitalizem: zelo kratek uvod« na kratko oriše genealogijo in nekatere temeljne karakteristike ter principe delovanja kapitalizma. Tovrstna forma pričujočega besedila sicer ustreza knjižni zbirki »Kratka«, ki jo pri »Založbi Krtina« urejajo glede na naslove iz obsežne zbirke »The Very Short Introduction« »Oxford University Pressa«.
Vendar pa pričujoča kratkost besedila, ki skorajda nujno napotuje na posploševanja določenih, sicer izrazito kompleksnih fenomenov, v danem primeru ni problematična – upajoč seveda, da bo tovrstni žanr kratkega uvoda v predstavitev raznorodnih tematik služil kot spodbuda za nadaljnje samostojno raziskovanje predstavljenih področij.
Bolj kot sama dolžina - z izbiro prebiranja del iz omenjene knjižne zbirke konec koncev točno vemo, kaj od njih pričakovati – nas bo v tem prispevku zanimal način reprezentiranja označevalca, ki s svojo inherentno protislovnostjo buri tako teorijo kot prakso upora, še bolj pa z ostro noževo konico nenehnega akumuliranja presežne vrednosti rezko zarezuje v vsakdanja življenja slehernikov. V današnji ediciji »Humanistike« bomo pod radijsko-analitični drobnogled torej skušali postaviti tip diskurza, ki ga v svojem zapisu proizvaja Fulcher, pri čemer se nam bo razkrila tako njegova lastna subjektivacijska pozicija kot tudi način proizvajanja resničnosti s strani diskurza, kakršnega avtor vzpostavlja v svoji monografiji.
Da bi sledili našemu zastavku, moramo navesti, kako Fulcher vzpostavlja diskurz »uvajanja« bralcev v tako imenovane osnove kapitalizma. Ob prebiranju besedila tako lahko opazimo, da v predstavljeno snov vstopi skozi pertinentno zagonetno vprašanje »Kaj je kapitalizem«, na katerega nato odgovarja skozi navajanje najrazličnejših, zlasti pa emblematičnih primerov iz zgodovine. Pravzaprav je prav zgodovinska linija tista, ki se vseskozi vleče skozi celotno besedilo, kar pa ne nazadnje ustreza tudi avtorjevim raziskovalnim interesom.
Na spletni strani »Univerze Leicester«, na kateri je Fulcher zaposlen, tako lahko preberemo, da je njegov glavni raziskovalni interes komparativni študij razvoja družb z nadrobnim fokusom na spreminjajočih se odnosih med delodajalci, sindikati ter državo v Veliki Britaniji in na Švedskem od 19. stoletja dalje. Pričujoče polje zanimanja je Fulcherja prek študija japonske družbe pripeljalo do problematike razvoja kapitalizma, zlasti njegovih razvojnih faz, globalizacije in različnih institucionalnih form. In prav tovrstno, tako rekoč procesno oziroma historično-evolucijsko razumevanje kapitalizma lahko detektiramo tudi v danes predstavljenem Fulcherjevem besedilu, čeprav se avtor tega morda niti ne zaveda.
Pričujoči način pristopanja k centralni tematiki izrisa kapitalizma pa je tudi tisti, ki nam razkriva avtorjevo epistemološko metodo, za katero je navsezadnje moč reči, da je izraz slepe pege Fulcherjevega podvzetja.
V drobovje kapitalizma nas Fulcher namreč popelje skozi deskriptivno logiko, ki se mestoma izteče v abstraktno, od naših življenj odtujeno, predvsem pa narativno zaključeno zgodbo reprezentiranja zgodovine. Tovrstno reprezentacijo lahko morda še najbolje ponazorimo z odmevno serijo televizijskih dokumentarcev z naslovom »The Ascent of Money: A Financial History of the World«, v kateri Niall Ferguson očrta zgodovino denarja, zlasti pa vzpostavljanje nekaterih osrednjih finančnih instrumentov, kot sta na primer lastniški in dolžniški finančni instrument.
A ravno za voljo pričujočega epistemološkega pristopa, ki Fulcherju tako rekoč ne dovoljuje eksplikacije globljih strukturnih principov kapitalizma, ta v zaključnem poglavju, v katerem skuša predstaviti alternative kapitalizmu, zadane v nekakšen prazen tek svojega pisanja. Izbrana metoda mu namreč ne dovoljuje misliti alternativ kapitalizmu oziroma skuša le-te strukturirati skozi nacionalne specifike reguliranja kapitalističnega produkcijskega koda. A slednjo strategijo lahko označimo za vsaj nezadostno, saj Fulcher vse premalo problematizira - in to navkljub podpoglavju z naslovom »Miti globalnega kapitalizma« - proces konstrukcije tako imenovane mitske nravi nacionalnega v kontekstu reprodukcije globalnega kapitalizma.
Zdi se, da je Fulcherjevo poved zadnje strani njegovega besedila, ki se glasi: »Iskanje alternative kapitalizmu je brezplodno v svetu, v katerem kapitalizem tako popolnoma prevladuje in v katerem ni na obzorju nobene dokončne krize, niti si je ne moremo predstavljati, razen če ne pride do kakšne ekološke katastrofe (Fulcher 2010, 148)«, treba razumeti kot očiten simptom njegove metode. Oblikovanje deskriptivne pripovedi Fulcherju torej ne omogoča refleksije lastnega mesta izjavljanja v ideološki matrici kapitalizma.
Sledeč temu lahko postavimo tezo, da slednjo jemlje kot neobhodno realnost, s čimer pa se globoko vreže v ideološki zemljevid globalnega kapitalizma. Ne le da je sovpadanje globalnega kapitalizma z realnostjo ideološki konstrukt »per excellence«, ta kot dogodek – sklicujoč se na Santiaga Lopeza Petita in Marino Gržinić – vzpostavlja občutek nove časovnosti, predvsem pa neskončne, tako rekoč naturalizirane brezmejne sedanjosti, ki otežuje vzpostavitev emancipatoričnega nemožnega glede na dano strukturo vsakdanjega življenja. Sodeč po navedenem Fulcherjevem citatu pa slednjemu uide ravno možnost mišljenja nemožnega, emancipacije.
Četudi je v šestih poglavjih, kolikor jih šteje tekst, Fulcher tudi kritičen, zlasti v poglavju z naslovom »Se je kapitalizem globaliziral?«, v katerem neprizanesljivo ošvrkne politike »Mednarodnega denarnega sklada« in »Svetovne banke«, Fulcherjeva kritika vseeno deluje sterilno. Razloge za slednje je bržkone potrebno iskati – poleg že omenjenega epistemološkega pristopa - v Fulcherjevem razumevanju kriz kapitalizma. Te razume kot nekaj povsem običajnega, s čimer pa vzpostavi nekakšen diskurz normalizacije. A v nasprotju z dano gesto bi od Fulcherja pričakovali, da bo spričo katastrofičnosti stalno ponavljajočih se kriz, ki za seboj puščajo puščave »golih življenj«, ekološka opustošenja, pa tudi privatizacijo »general intellecta«, problematiziral tiste strukture, iz katerih te krize izhajajo.
A raje, kot da bi se fokusiral na problematizacijo biti samega kapitalizma, se zadovolji z njegovo salonsko kritiko. S tem pa navkljub občasni kritičnosti ostane znotraj hegemonskega, nekakšnega reformnega diskurza, katerega središčni princip funkcioniranja je ravno tavtološkost popolnega sovpadanja kapitalizma in realnosti, sočasno razkrivajoč še lastno subjektivacijsko pozicioniranje v gibanje zgodovine.
Vseskozi praznih žepov je o Fulcherjevi reprezetanciji kapitalizma razmišljala Nina Cvar.
Komentarji
komentiraj >>