Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Anarhija (4318 bralcev)
Torek, 15. 2. 2011
tadej meserko



O anarhiji danes ni prav veliko govora, še manj pa je govora o pravilno razumljeni anarhiji. Anarhizem je verjetno ena tistih političnih usmeritev, ki so jo ideološki aparati dominantnih zahodnih držav uspešno zmleli v prah, nato ta prah pometli na kupček, mu dodali nekaj veziva in ga preoblikovali v strašilo, ki niti malo ne liči originalu. V tokratnji Teoremi poizkušamo razkrinkati nekaj glavnih zablod o anarhizmu in razmisliti o prihodnosti.
Oddaja v celoti:









Anarhija

O anarhiji danes ni prav veliko govora, še manj pa je govora o pravilno razumljeni anarhiji. Anarhizem je verjetno ena tistih političnih usmeritev, ki so jo ideološki aparati dominantnih zahodnih držav uspešno zmleli v prah, nato ta prah pometli na kupček, mu dodali nekaj veziva in ga preoblikovali v strašilo, ki niti malo ne liči originalu. K netežavnosti naloge diskreditiranja je naposled prispeval tudi sam anarhizem s svojo izmuzljivo in prilagodljivo naravo, zagovarjanjem neustaljenih tvorb in dopuščanjem svobode.

Anarhizem je prvi večji pretres doživel ob razhodu Bakunina in Marxa, odločilen udarec pa mu je zadal Ameriški predsednik Theodore Roosevelt, ki je leta 1901, zavoljo različnih incidentov v katere so bili vpleteni anarhisti, »… v svojem nagovoru kongresa anarhizem označil za ˝zločin proti celemu človeštvu˝ in pozval vse ljudi v ˝skupen boj proti anarhizmu˝. Če nič drugega so nam domače obtožbe, le naslovnik se očitno spreminja. Da pa ne bi nasedli propagandi, se je dobro zanesti na lastno pamet in v roke včasih vzeti tudi kakšno teoretsko delo o anarhizmu. Eno takih je pri nas nedavno izšlo izpod peresa dr. Žige Vodovnika, z naslovom Anarhija vsakdanjega življenja; zapiski o anarhizmu in njegovih pozabljenih pritokih. V nadaljevanju se bomo osredotočili na nekatere dele njegove knjige in poizkušali osvetliti anarhizem v pravi luči.

Začnimo na napačnem koncu. Poizkusimo za uvod predstaviti nekaj glavnih predsodkov do anarhije, ki so se pod vplivom oblasti in ob pomanjkanju osebnega intelektualnega angažmaja izoblikovali v družbi. Na prvem mestu velja anarhija za kaotično družbo. Anarhična družba je družba brez reda, kjer vsakdo lahko počne kar želi, ropa, ubija, pretepa in se na tak ali drugačen način izživlja nad sovaščani, someščani ali sodržavljani. Od tu lahko kar takoj nadaljujemo na drugi predsodek, ki pravi, da je v anarhični družbi polno nasilja, ki ni tam kar tako, ampak ga anarhistična paradigma pravzaprav zahteva. Zadnji med glavnimi predsodki, je zaviranje progresivnih idej, uničevanje vsega naprednega in neizmerna želja po človeku na živalski stopnji. Tako misli Jožetov sosed Lojze, tako misli Ludwigova soseda Maria in ker tako misli tudi Giovanijeva stara mama Silvia, potem bo to že držalo.

Predsodki pa inherento nosijo neupravičeno popačenje realnosti, zato bomo v nadaljevanju poizkušali zgoraj predstavljeno sliko izostriti in prikazati pravo podobo anarhije. Ker je anarhija družbeni sistem in ker je družba vedno sestavljena iz posameznika, je smiselno najprej raziskati pogled anarhistov na človeka. Pri tem še opozorilo, da tako kot velja za celotno anarhistično teorijo, velja tudi za razumevanje človeka in njegove narave, da teorija nima poenotenih stališč.

Vodovnik na začetku obravnave človeka pravi:»Anarhistična koncepcija človekove narave namreč nikoli ni bila preddružbena in esencialistična, temveč (delno) kontekstualistična, saj njenih determinant ni iskala zgolj v človekovi esenci, pač pa jo je postavljala v širše družbeno in kulturno okolje.« Za anarhizem je tu značilen eklekticizem. Po eni strani vidi posameznika podobno kot Kant, torej kot nosilca nekih vrojenih form, po drugi strani pa ta isti posameznik, nikoli ni izoliran od svojega okolja. Spet pa človek ni zgolj rezultat okolja, kot so to trdili marksisti, ampak je subjekt v pravem pomenu besede, ki je tudi nosilec lasne svobode in lahko odloča neodvisno od zunanjih vplivov. Do podobnih zaključkov je prišel tudi Chomsky preko lingvistike, kjer je jezik, kljub raznolikosti enoten ravno v svoji formi.

Preko posameznikove svobode, lahko vstopimo na širše polje anarhije in poizkusimo umestiti človeka v družbo, bolje rečeno naredimo preliminarni očrt anarhije. Anarhije same po sebi ni možno definirati. Je popolnoma nasprotna logiki enačaja in je sprejemljiva za dopolnjevanje. Lahko bi sicer podali neko osnovo, ki bi jo prepustili gnetenju, a morda je bolj reči, da je ravno ta gnetljivost sama že neka temeljna opredelitev. Vodovnik v skoncentrirani obliki anarhizem opredeli takole: »Anarhizem ni (samozadostna) točka, pač pa je mozaik, sestavljen iz množice delov, katerih skupni imenovalec je pripravljenost za demokratični dialog z drugimi v cilju doseganja harmonije med njimi.« Anarhizem je odprt, gibljiv, fluiden in raznolik. V samem temelju nosi dialoškost kot zmožnost usklajevanja in razumevanja nasprotne pozicije, ob čemer je ključno spoznanje, da nasprotna pozicija v človeškem delovanju vedno obstaja.

V delu najdemo naslednjo razlago besede anarhija: »Etimološki izvor besede anarhija in anarhizem, ki sta danes sinonima za kaos in nered, gre iskati v grški besedi archos (archos, gr. ˝vladar, vodja, nadrejeni˝) s predpono an (an, gr. ˝brez˝), ki pomeni brezvladno družbo oziroma družbo brez oblasti in avtoritete.« Verjetno je sama etimologija služila kot dobra osnova za diskreditacijo anarhije. Kajti, kako pa naj bo družba uspešna, če nima hegemona? Mar ne povzroči odsotnost očeta, kaos v družini? Družba je taki logiki nasedla in zato se anarhijo povezuje s kaosom. A dejstvo je, da anarhija zagovarja predvsem odsotnost hierarhije. Anarhija nasprotuje rezverdnotenju enih in poveličevanju drugih. Anarhija v temelju zagovarja enakopravnost sodelujočih brez možnosti, da bi se kdo zavoljo izmišljenih prednosti in kvalitet postavil nad ostale.

Tudi nered nikakor ni anarhično načelo in takšno dojemanje je zopet močno poenostavljeno, predvsem pa zavajajoče. Anarhija predpostavlja družbo konsenza in dogovora. V anarhični druži ne moremo govoriti o zmagi ene strani, ampak so zmagovalci načeloma vsi. Vsak zaplet se rešuje z pogajanji, ki naposled pripeljejo do optimalnega preseka. Iz te možnosti usklajevanja in odprtosti so nasprotniki potegnili zagovarjanje nereda, saj pravila v anarhiji niso večna in nespremenljiva. A odsotnost moralnih in družbeno političnih imperativov še ne pomeni nujno tudi odsotnost reda. Gre za nek red na višji ravni, torej red, ki se ga da spreminjat in dopolnjevati in ki ta preoblikovanja celo predpostavlja.

Morda bi bilo ta splošni uvodni del najbolje zaključiti z razliko med dvema pojmovanjema anarhizma. Dave Neal v enem svojih del »… razbere dve glavni percepciji in koncepciji anarhizma: ˝velika-A˝ (capital-A) Anarhizem in ˝mali-a˝(small-a) anarhizem. Če je prvega po Nealu mogoče enačiti z ideološko čistimi pozicijami znotraj tradicionalnih šol anarhizma in tako anarhizem nivelira na ideologijo oziroma ˝nabor idej in konvencij, ki se jim moramo podrediti˝, drugega označuje nedogmatičnost, eklekticizem in fluidnost, saj anarhizem razume kot metodologijo oziroma ˝način delovanja ali zgodovinsko tendenco proti nelegitimni avtoriteti.˝«

Poizkusimo sedaj anarhizem povezati z nekaterimi političnimi oblikami. Morda lahko začnemo kar pri Marksizmu, ki se na levem političnem polju preriva z anarhizmom, le da je historično izšel kot zmagovalec. Za uvod povejmo da je eden začetnikov teorije anarhizma Mihail Bakunin bil član Prve internacionale. Potem ko sta se z Marxom sprla okoli načina izvedbe revolucije oziroma o obliki državne oblasti, ki naj bi se formirala po revoluciji, so Bakunina, kot poraženca spora iz Internacionale enostavno izločili. Iz podobnih primerov nam hitro postane jasno, da je anarhija pravzaprav notranje prepletena z marksizmom in da sta dober del začetne poti prehodili skupaj.

Naj povemo, da so številni misleci kot eno glavnih opredelitev anarhije izpostavljali ravno enakost. Gre za temeljno enakost, ki predpostavlja, da so vse vpletene strani enakovredne in da mora tako tudi ostati. Tu ne gre zgolj za ekonomsko enakost, ampak za enakost na vseh ravneh in plateh vsakega vidika družbe. V tej zahtevi po čim večji enakosti in enakopravnosti sta si marksizem in anarhizem enotna, a je med njima prihajalo do številnih trenj in razlikovanj. Eno takih je zagotovo povezovanje svobode z enakostjo. Čeprav je svoboda pri marksizmu obravnavana, pa je človek dojet predvsem kot zob, v velikem kolesju družbe, časa in dialektike. Na drugi strani je svoboda za anarhiste nekaj temeljnega in neodtujljivega.

Vodovnik na tem mestu izpostavi misel Nicholasa Walterja: » … kot liberalci, anarhisti želijo svobodo; kot socialisti, anarhisti želijo enakost. Vendar se ne zadovoljimo zgolj z liberalizmom ali socializmom. Svoboda brez enakosti pomeni, da so revni in šibki manj svobodni kot bogati in močni, medtem ko enakost brez svobode pomeni, da smo vsi sužnji. Svoboda in enakost nista s nasprotju, temveč sta komplementarni; v nasprotju s staro polarizacijo svoboda versus enakost – po kateri naj bi več svobode pomenilo manj enakosti in več enakosti posledično manj svobode – anarhisti izpostavljajo, da v praksi ni mogoče imeti enega brez drugega.«

Ker sta si idejno marksizem in anarhizem blizu, poizkusimo na kratko opredeliti še nekaj glavnih razlik. Marksisti so kot nosilce revolucije dojemali delavski razred, medtem ko so anarhisti kot vodilne dojeli nezaposlene, študente in obrobne skupine, torej tiste, ki ne stremijo zgolj k boljšemu delavskemu položaju, ampak si dejansko želijo družbo temeljno spremeniti. Prav tako se razlikujeta glede dojemanja vzrokov za spremembo. Marx jih vidi predvsem v ekonomski eksploataciji, medtem ko anarhisti vzroke iščejo širše, predvsem v človekovem nagnjenju k svobodi. Ena ključnih razlik je seveda razumevanje države, saj marksisti propagirajo močno, medtem ko anarhisti šibko državo. Naposled se razlikujeta še v znanstvenosti, saj je marksizem znanstveno utemeljen in s tem opravičuje tudi revolucijo, medtem ko anarhizem tudi na tej točki ostaja odprt.
Nadalje poglejmo še odnos med anarhizmom in demokracijo. Danes na svetu praktično ni neposredne demokracije. Večinoma ljudstvo voli predstavnike, ki nato ne zastopajo interesa ljudstva v parlamentu. Anarhizem, taki obliki demokracije nasprotuje. Prav tako nasprotuje demokraciji, ki deluje po principu preglasovanja. S preglasovanje je preglasovani vedno prikrajšan za svoj prav in ne dobi priložnosti živeti v okolju po njegovi meri. Anarhizem zato z današnjim pogledom na demokracijo nikakor ni kompatibilna. Po drugi strani pa se anarhija na svoj način vedno oblikuje demokratično. Demokracija kot vladavina ljudstva je pravzaprav temeljna predpostavka anarhije. Samo v primeru vladavine ljudstva lahko govorimo o anarhiji. A ta demokratičnost, ne sme biti posredna in ne sme delovati po načelu preglasovanja. Anarhična demokratičnost deluje po principu konsenza, dogovora in usklajevanje.

Kot rečeno obstaja različic anarhizma veliko, Vodovnik pa se v svojem delu osredotoči na tri. Najprej obravnava individualističen in socialni anarhizem. Razlike med slednjima lahko iščemo že v samih imenih. Medtem ko individualističen anarhizem poudarja predvsem posameznikovo svobodo, ki mora biti na prvem mestu, pa se socialni anarhizem zavzema za homogeno koherentno družbo, ki sodeluje in se je tu in tam pripravljena odreči koščkom svobode za večje sožitje in enakost. V zadnjem delu se Vodovnik posvetu še eni od smeri, to je transcendentalizmu, ki ga poizkuša historično umestiti in razmisliti o njegovi današnji nalogi.

Definicija transcendentalizma je tako kot vsaka opredelitev anarhizma težavna, zato se je naloge najbolje lotiti s pomočjo zgodovine. Na nekem mestu lahko beremo: »Začetki transcendentalizma segajo v čas, ko je skupina mladih idealistov v 30. in 40. letih 19. stoletja v Bostonu ustanovila debatni klub (Transcendental Club of Boston) ter začela izdajati časopis The Dial. Transcendentalizem ni vzniknil iz puritanizma, pač pa iz unitarističnega religioznega gibanja, ki je – med drugimi ˝grehi˝- zagovarjal tudi svobodno interpretacijo Svetega pisma. Transcendentalisti, ki so že v samem izhodišču zavračali vero v čudeže, so obrnili vero krščanski dogmatiki in namesto tega svojega ˝eksodusa˝ našli idejo o duhovnem potencialu v vseh živih bitjih in predvsem ljudeh.«

Transcententalisti, so kot pove že samo ime izhajali iz nekega ozadja transcendentalnega. Svojo misel so napajali tudi pri Kantu, ki je dojema človeka kot neodvisnega svobodnega človeka, predvsem pa je nasprotoval materializmu Locka na eni strani in seveda spoznavanju boga na drugi strani. Transcendentalisti so prepričani da je posameznik pravzaprav odsev božanskosti. Lahko bi rekli da so transcendentalisti zavedno ali ne bili panteisti. Njihova misel je prežeta s prepričanjem da je posameznik deležen božanskosti in s tem stopa k bogu enakopraven in ne v podrejenem hlapčevskem položaju kot nas uči krščanstvo - poklekni pred bogom in vse ostalo bo prišlo samo od sebe.

Človek je za transcendentaliste nujno enakopraven in svoboden, zavoljo česar se mora zoperstaviti vsakršni avtoriteti. Sami so v svojem času želeli presekati predvsem s pokoro kleru in narediti človeka zopet pokončnega člana družbe. Pri tem velja omeniti tudi prepletanje transcendentalizma z umetnostjo. Kot pravi Vodovnik so transcendentalisti podobno kot Nietzsche človeka dojemali kot ustvarjalca resnice. » S transcendentalizmom se prvič v zgodovini ameriške književnosti pojavi želja po udejanjanju ideje, da pisatelj je oziroma mora postati dejanski demiurg sveta.« Tukaj se kar samo ponuja ime Walta Whitmana.

Seveda pa svoboda posameznika prinese tudi odgovornost in zavedanje, da so svobodni tudi ostali posamezniki. Ob idejni utemeljiti svobodnega posameznika nikakor ne gre za utemeljevanje egoizma, kot ga propagira svoboda znotraj neoliberalizma. Po drugi strani pa ta svoboda ne pomeni izolacije in od družbe ločenega življenja. Nasprotno transcendentalisti trdijo, da posameznik lahko svoje potenciale v celoti izkoristi samo v družbenem okolju. Povedano z Vodovnikom: » Svoboda posameznika tako ni stvar izolacije, kot poudarja Rousseau, pač pa vsestranskega priznavanja svobode; ni stvar zaprtosti pač pa združevanja. Resnično svobodni smo samo tedaj, če so dejansko vsi ljudje enako svobodni, kot smo mi sami.«

Transcendentalizem v svoji osnovni obliki ne zagovarja nasilne revolucije ki bo privedla v neko novo etapo na podlagi katere bomo lahko zgradili pravično ali recimo anarhično družbo. Transcendentalizem je na tej točki veliko bolj subtilen. Njegov boj je boj na mikro ravni. To je boj, ki ne zahteva orožja ali nasilja pa vseeno lahko prinese velike uspehe. Si morete misliti, kaj bi se zgodilo z posameznim industrijskim gigantom, v kolikor se ljudje odločijo bojkotirati njegove proizvode. Torej boj ni nujno nasilen ampak lahko že majhne spremembe velikega števila ljudi prinesejo znatne razlike. Proti koncu dela lahko beremo vrstice: » Tako je razumljivo da je novi anarhizem – vsaj v ZDA – v marsikaterem pogledu identičen s transcendentalizmom. Tudi danes novi anarhisti stopajo na pot doseganja boljšega sveta z ˝revolucijo vsakdanjega življenja˝, s tem da postajajo vegani in fregani, da bojkotirajo blago multinacionalnih korporacij, da se zopet vračajo k hortikulturi in najrazličnejšim poskusom vzpostavljanja kolektivov in skupnosti v uporu.«

Približujemo se koncu in počasi nam je jasno, kaj vse so nam o anarhizmu zamolčali in kaj vse lahko anarhija predstavlja. Neko temeljno jedro smo opredelili na začetku, s transcendentalizmom pa smo spoznali možnost tenkočutnega upora proti obstoječemu svetovnemu režimu, v katerega smo nehote potisnjeni in nikakor ne zberemo dovolj moči, da se mu postavimo po robu. Kljub zelo privlačni teoretski osnov, pa menim da anarhizem, tako kot vse ostale družbenih sprememb željne teorije tare predvsem en problem in sicer, kako doseči širši konsenz o spremembah. Žal vladajoči centri moči uspešno ohranjajo pat pozicijo, ko se nikomur pravzaprav ne zdi, da živi tako slabo, da bi moral resno ukrepati. Ljudje se generalno bojimo neznanega in se zavoljo tega raje oklepamo utečenih tirov. Samo v primeru, da nam nekdo z znanstveno metodo dokaže, da bodo rezultati eksperimenta uspešni, se je večina pripravljena podati v družbeno politični eksperiment. Stare floskule, pa vseeno resnične.

Zdi se, da mora zato skupina posameznikov žrtvovati svoje lagodje in služiti kot zgled drugim, kako priti do boljše družbe. A četudi bo ta skupina ljudi požrtvovalno delala za spremembo celote, nam nič ne zagotavlja, da bo temu tako. Tako kot so ugotavljali že marksisti, ljudje enostavno niso dovolj revolucionarni. Ob tem se vprašamo ali vse teorije, ki poizkušajo človeka generalno opredeliti, kot dobrega, kot nagnjenega k svobodi, enakosti in tako naprej, ne bodo naposled morale priznati poraza in se sprijazniti s tem, da smo ljudje enostavno raznoliki. Kakorkoli se že oblikuje temeljno posameznikovo prepričanje je potrebno konstatirati, da ta niso enotna. Čeprav je konsenz načeloma nekaj dobrega, pa je po definiciji pravi konsenz dosežen takrat, ko sta obe strani enako nezadovoljni. Glede na fleksibilnost anarhične misli menim, da slednja nosi tudi možnost za razmislek kako spraviti skupaj za zdaj neenotne strani, na način sožitnega bivanja. Anarhizem zato kot odprta miselna struktura, v našem času pomeni predvsem razmislek o alternativah. Seveda pa se v dani situaciji lahko preko vsakdanjih mikro bojev vsaj malo zoperstavljamo logiki, ki poizkuša dominirati v naših življenjih.

Iz transcendentalnega gorovja vas pozdravlja Tadej Meserko.


Komentarji
komentiraj >>