V petek, 11. februarja, je v Egiptu potekal osemnajsti dan protestov in podpredsednik Omar Sulejman je javnosti naznanil, da je osovraženi predsednik države Hosni Mubarak odstopil s položaja. Protestniki, katerih osrednja zahteva je bila s tem uslišana, so se zbrali v centru revolucije, na trgu Tahrir v Kairu, in proslavili padec skorumpiranega diktatorja. Mediji pa so s tem po vsem sodeč zapisali konec 18-dnevne revolucije v Egiptu.
V petek, 11. februarja, je v Egiptu potekal osemnajsti dan protestov in podpredsednik Omar Sulejman je javnosti naznanil, da je osovraženi predsednik države Hosni Mubarak odstopil s položaja. Protestniki, katerih osrednja zahteva je bila s tem uslišana, so se zbrali v centru revolucije, na trgu Tahrir v Kairu, in proslavili padec skorumpiranega diktatorja. Mediji pa so s tem po vsem sodeč zapisali konec 18-dnevne revolucije v Egiptu.
Začasno oblast in vodstvo nad demokratično tranzicijo je prevzel vojaški svet pod vodstvom Muhamada Tantawija ter javno priznal legitimnost ciljev, za katere se je zavzelo in zastavilo življenje uporno ljudstvo. Ob tem je vojaški svet sporočil, da bo vladal do volitev, največ šest mesecev, da ukinja ustavo in razpušča parlament, v vmesnem času pa se bo ukvarjal z vzpostavitvijo novih zakonov, ustave in pravil za prihajajoče predsedniške in parlamentarne volitve. In nenazadnje ter morda najpomembneje, da bo vojska upoštevala vse nacionalne in mednarodne sporazume, na katere je bila vezana pred padcem režima. Tudi mirovni sporazum z Izrealom iz leta 1979, ki je vzrok in pogoj enormne ameriške finančne podpore egiptovski vojski.
Situacija je s tem mnogo kompleksnejša, revolucija pa je daleč od končane. Vojaški svet z Muhamadom Tantawijem na čelu je pravzaprav reakcija na revolucijo na mestu začasne oblasti, za medijski šov odgovorna demokratični tranziciji, dejstva pa nikakor ne govorijo v prid opisanemu scenariju. Ustavimo se ob zgoraj omenjenem Tantawiju. Ta zaseda funkcijo egiptovskega obrambnega ministra že od leta 1991, od leta '95 pa je poveljnik oboroženih sil. Marca 2008, pred obiskom Tantawija v Washingtonu, je ameriški diplomat v depeši, ki jo je objavil Wikileaks zapisal, citiram: »Tantawi nasprotuje tako ekonomskim kot političnim reformam v državi ... On in Mubarak sta osredotočena na režim stabilnosti in ohranjanja stausa quo ... Preprosto nimata energije, interesa ali svetovnega nazora, da bi ravnala drugače.« - konec citata.
Ob tem se je potrebno spomniti tudi na finančno podporo, ki jo Združene države za ohranjanje statusa quo v širši regiji vse od mirovnega sporazuma Egipta z Izraelom leta 1979 namenjajo državi, predvsem pa vojski. Skozi vsa leta je ameriška podpora vojski znašala povprečno 2 milijardi dolarjev letno, podpora ostalim sektorjem pa je skozi leta padala obratno sorazmerno z vojaško in tako lansko leto dosegla manj kot četrtino ameriškega denarja, namenjenega egiptovski vojski. Ta je lani znašala okoli 1,3 milijarde dolarjev.
Omenjena dejstva bi kot indici lahko bila dovolj, da zaključimo: v Egiptu so trenutno na oblasti ravno strukture, ki branijo status quo. Iste skorumpirane, imperialni politiki Združenih držav in Izraela podrejene strukture, proti katerim se je v protestih borilo ljudstvo. Zelo verjeten scenarij je namreč, da je šlo ob vojaški obrambi protestnikov za premeten manever, ki je ljudstvu in nenazadnje vojakom samim z lažnim in poenostavljenim sporočilom dejal: »vojska je na vaši strani,« s tem pa so se sicer reakcionarne vodilne sile znotraj vojske v percepciji revolucionarnega ljudstva legitimirale kot primerne za prevzem začasne oblasti, ki bo izvedla tranzicijo.
Temu bi seveda lahko ugovarjali. Vseeno smo lahko brali, da je vojaški svet priznal legitimnost revoluciji, sestali so se z internetnimi aktivisti, ki so bili prepoznani kot gonilo upora, izvedenega s strani mladih in se z njimi pogovarjali o prihodnosti države. S tem so poleg že vzpostavljene opozicije legitimirali tudi novonastalo, mlado, aktivistično politično silo in ji priznali zasluge za revolucijo. In nenazadnje, bivši ministri Anis el-Fekky, Habib al-Adli in Ahmed Nazif so v postopku preiskave in ne smejo zapustiti države. Vendar pa se težko izognemo ciničnemu pogledu, da so zaradi nestabilnosti in velike jeze ljudstva za ohranitev stausa quo nekatere simbolične žrtve sistema, z Mubarakom na čelu, pač morale pasti.
Spomnimo se namreč protestnih zahtev, ki jih lahko razdelimo na tri ravni. Prvič, zahteve po demokraciji, tranziciji, nekorumpiranemu sistemu, drugič, zahteve po zagotavljanju človekovih pravic in suverenosti, nesubmisivnosti imperialni politiki Amerike in Izraela, ter tretjič, socialno ekonomske spremembe, redistribucija bogastva, boljši življenjski standard. Mislite, da je v trenutni konstelaciji začasne vlade vojaškega sveta možen prelom z ameriškim imperializmom in sprememba v razmerju moči na Bližnjem vzhodu? Resnični strah financerja egiptovske vojske, Združenih držav, namreč ni tem, da bi v Egiptu zavladal islamski fundamentalizem v podobi Muslimanske bratovščine, ampak da bi na oblast prišla resnično alternativna politična struktura, ki bi bila bolj demokratična in spoštljiva do človekovih pravic kot je to samooklicana avantgarda demokracije v svetu. In, ali mislite, da bodo vojaški vodje, tesno povezani s skorumpiranimi političnimi in gospodarskimi strukturami doprinesli k vladi novih, ne-skorumpiranih, demokratičnih struktur?
Situacijo v Egiptu bi po vsem povedanem lahko razumeli takole. Na eni strani imamo spontano, avtentično, neorganizirano, preko interneta sproženo revolucijo mladih, v kateri so participirali vsi sloji prebivalstva. Kot je zapisal avtor bloga Lenin's Tomb, citiram, »sinovi in hčere egiptovske elite, delavci, srednji razred in urbani reveži.« - konec citata.
Ti so bili v upravičeno navdušujočem momentu neposredne demokracije in enotnosti onstran razrednih in verskih delitev združeni v boju proti diktaturi. Po Mubarakovem odstopu pa nastopi lažen, insceniran in prvemu nasproten ter neavtentičen moment revolucije.
Razmere v Egiptu se, sodeč po zgodbah medijev namreč, normalizirajo. Prav simptomatično pa je, da stavko kljub pozivom vojaškega sveta h koncu protestov in ob hkratni polarizaciji ljudstva nadaljujejo delavci, in to ne samo javni uslužbenci, katerih boj ne dobiva prave pozornosti medijev, sledite pa mu lahko po blogosferi in straneh, kot je www.arabawy.org. Egiptovska revolucija s svojim navideznim koncem in ob razumljivi neobčutljivosti zahodnih medijev za delavske boje tako stopa v svojo drugo fazo upora proti vojaškemu svetu.
Kot je v intervjuju za Al Jazeero povedal filozof Slavoj Žižek, pravilno predstavljena izbira za resnične spremembe v prihodnosti Egipta in Bližnjega vzhoda ni tista običajno predstavljena izbira med zahodno liberalno demokracijo in islamskim fundamentalizmom. Samo zmaga levice bi v Egipt in na Bližnji vzhod prinesla prave spremembe, sicer jasno izražene v spontanem uporu egiptovskega ljudstva. Naj pa bo izid kakršen koli že, nedavno dogajanje v Egiptu je vrhunska lekcija o demokraciji, naslovljena na vlade in ljudstva vsega sveta.
Komentiral je Goran.
Re: EGIPT: NAVIDEZNA REVOLUCIJA?
Igor [20/02/2011]
Lepo spisano...
odgovori >>