John Drugi naniza vsebine, ki se večinoma neposredno nanašajo na konkretno življenje avtorja. Prične se kot improvizacija v baletnih copatih, ki jo plesalec spremlja z neartikuliranimi glasovi. Sledi ples v avantgardnih supergah, amortiziranih hoduljah in celo smučarskih pancarjih. Vsak tip obutve naj bi simboliziral določeno obdobje umetnikovega življenja: od vpetosti v hierarhijo baletnega gledališča prek vožnje kombija, ko po prekinitvi z baletom ni bilo drugega posla, do ustanovitve lastnega umetniškega
Po Johnu ali Janezu ali Ivanu, ki smo ga spoznali pred tremi leti, smo to soboto v Stari elektrarni lahko srečali še njegovega rojalističnega naslednika Johna Drugega. Gre kakopak za solo plesno-performativni predstavi koreografa in plesalca Gorana Bogdanovskega, glavo družine Fičobalet.
Verjetno bi bilo smotrno vzpostaviti primerjalno analizo prvega in drugega dela Johnovega življenjepisa, pa tega žal ne moremo storiti, ker si prvega izvajanja nismo ogledali v živo. Posnetki pa, kot vemo, ne veljajo za pravo, referenčno izkušnjo.
Zagotovo vemo le, da je v primerjavi z Johnom John Drugi celovečerec, ki bi ga zlahka umestili v žanr epske avtobiografije. S pridržkom: avtobiografije so namreč vse prej kot razčustvovana osebna izpoved, navadno neprizadeti popisi lastnega bivanja, pa najsi je bilo to še tako zelo trdo in kruto. Svoje izkušnje podajajo v tonu, ki nagovarja tudi občinstvo, patetičnost je zgolj nedobrodošel dodatek.
Ravno patetika je ekstrakt sobotne premiere. Sestavljajo jo prizori, ki naj bi, tako je zapisano v letaku predstave, predstavljali distanciran pogled na lastno življenje. Dejansko pa se projekt sprevrže v izjavo o trpnosti umetniške kreacije oziroma umetnika samega, o tem, kako pomembno je, da se umetnik skoraj veličastno znebi svojega ega, se utekočini in pusti, da ga umetniški proces vzvalovi, kadar se mu zahoče. Umetniški proces je pred umetnikom, nam pravi celo videprojekcija, ki izpisuje odlomke Jungovih seminarjev o Zaratustri.
John Drugi naniza vsebine, ki se večinoma neposredno nanašajo na konkretno življenje avtorja. Prične se kot improvizacija v baletnih copatih, ki jo plesalec spremlja z neartikuliranimi glasovi. Sledi ples v avantgardnih supergah, amortiziranih hoduljah in celo smučarskih pancarjih. Vsak tip obutve naj bi simboliziral določeno obdobje umetnikovega življenja: od vpetosti v hierarhijo baletnega gledališča prek vožnje kombija, ko po prekinitvi z baletom ni bilo drugega posla, do ustanovitve lastnega umetniškega zavoda in vzpostavitve lastne umetniške resnice.
V ozadju se skozi celotno dogajanje razvija serija biografskih alinej in ilustrativnih posnetkov, ki segajo vse od kavč filozofije Brucea Leeja in Charlija Chaplina do enovrstičnih modrosti, ki jih je mogoče najti na zidovih urbanih naselij.
V disperziji razlagalnih podob se znajdejo tudi inserti predstav Fičobaleta, katerih koreografije Bogdanovski rekombinira še v živo. Do svojih odrskih akcij je ravnodušen na način, da jih speljuje v humor. To bi znalo pomeniti - in tak vtis, sumimo, želi avtor pustiti -, da je ravnodušen do svoje lastne preteklosti, do svoje nekdanje ambicije „postati nekdo“.
Da se je znašel v temeljnem paradoksu, precej nazorno opomni eden sklepnih prizorov, v katerih na novo izvaja koreografijo šolske predstave v smučarskih čevljih. Pleše vse do izčrpanosti, nato pa se zavleče v kot prizorišča, kjer osvetljen z reflektorjem potiho prebira mantro „Drekec pekec, jaz sem drekec pekec“, ki se podvaja še na platnu. Avtor nam v zaključnem prizoru pod parolo „Try simple“ prikaže, da ga je življenje izklesalo, izkušnje naučile in da so ga ne nazadnje odločitve pripeljale do spoznanja, da je pomembno zavreči svojo krono in zlesti v kroj obleke, ki ti pristoji.
Skupaj s postulatoma „Klovn je ubiti kralj“ in „odločil sem se, da v umetniškem smislu ne počnem nič“, ki ravno tako zaromata pred gledalce, je drzni „Drekec pekec“ izbil sodu dno. Najprej zato, ker je za institucijo umetnosti samopredelava, v kolikor ne upošteva pravil in zakonov komunikacije, irelevantna. Seveda je teoretsko relevantno vprašati, koliko se v razumevanju dela lahko naslonimo na avtorjevo življenje, toda nikakor ne sme umetnikovo posamezno, individualno življenje postati njegovo delo. Kako revni bi bili, če bi se Tolstoj odločil pisati o svojem razigranem spolnem raziskovanju, namesto da bi popisoval ruske socialne razmere! Avtobiografije imajo kompleksen status, le redko so avtobiografski elementi v celoto vkomponirani tako, da ne hromijo učinkov ali sporočila. Primer dobre prakse je tu lahko Veronique Doisneau Jérôma Bela.
Johnu Drugemu pa se zatakne še na pomenski ravni. Ko svojo umetniško evolucijo postavi v središče, jo naredi za ekskluzivno in, kar je še huje, avtoreferencialno. To pa nasilno izključuje eksplikacijo o preseženem egu, hotenju, želji, ambiciji, mladostniški narcisoidnosti. Če je tvoje lastno življenje tako nepomembno in ima vrednost samo, v kolikor si ga sprejel, zakaj bi se potem postavljal na ogled?
Ta lega je pravzaprav obstranska, ključno je, da za teater niso zanimive vse singularnosti in partikularnosti, še posebej ne tedaj, ko so podane v skrajno surovi obliki.
Ego je napihovala Ana.
Komentarji
komentiraj >>