Petek, 18. 2. 2011
Andrej Pezelj
Na razstavi, ki se je odprla 15. februarja v galeriji Alkatraz, umetnica Ana Sluga govori o dolgočasju vsakdanjega družinskega življenja. Skozi fotografijo in video se sprašuje o svoji poziciji v družini. Skratka, Ana Sluga razvija poetiko dolgočasnega vsakdana, da bi temu dolgočasju dala novi, obogateni smisel. Poskušali bomo pokazati, da je to past, v katero se je umetnica naivno ujela.
Na razstavi, ki se je odprla 15. februarja v galeriji Alkatraz, umetnica Ana Sluga govori o dolgočasju vsakdanjega družinskega življenja. Skozi fotografijo in video se sprašuje o svoji poziciji v družini. Skratka, Ana Sluga razvija poetiko dolgočasnega vsakdana, da bi temu dolgočasju dala novi, obogateni smisel. Poskušali bomo pokazati, da je to past, v katero se je umetnica naivno ujela.
Zgodovina umetniškega ustvarjanja je prepletena z dolgočasjem. Za mitom o umetniku, ki živi bogato, nadnaravno, hiperzanimivo življenje, stoji kruta realnost, ki kaže, da je umetnikom prav tako vedno bilo dolgčas, kot je navadnim smrtnikom. Celo pri površnem branju Flaubertovih pisem lahko ugotovimo, da je njegovo ustvarjanje bilo, vsaj delno, posledica dolgočasnega malomeščanskega življenja. Včasih Flaubert kar neposredno priznava, da je njegovo življenje tako dolgočasno, da si mora izmisliti novo fiktivno življenje romana.
Vendar pozor! Pozicija umetnika se je od teh renesančno-romantičnih časov spremenila. In če so takrat umetniki dolgočasili v vsakdanjem življenju, je bil vsaj njihov boj za avtonomijo ustvarjanja nadomestek monotoni vsakdanjosti. Danes se umetniki gibljejo v prazni hoji, pri kateri je spomin na heroične čase umetnosti edino, kar lahko ohranja privilegiran status umetnika, za katerega je značilna iluzija, da so originalnost, zanimivost, drugačnost umetniku imanentne. Zavedanje samega sebe kot umetnika mu omogoča, da iz svojega dolgočasja ustvari neko novo poetiko in si tako, z umetniško transcendenco, zamaskira rutinirano vsakdanje življenje.
Koncept takega razmišljanja se začne razvijati že v umetniških šolah. Marsikateri profesor umetnosti pristopi k učencu z naslednjo dogmo: od zdaj naprej boš opazoval z drugačnimi oči, tvoj pogled se bo spremenil in začel boš opazovati detajle, ki si jih prej, v svojem vizualnem neznanju, spregledal. Študent se z vso energijo vživi v to novo stanje. In res, detajli, ki so se prej zdeli nepomembni, dobijo neko novo estetsko moč. Vsaka tekstura, vsaka oblika, vsaka barva zdaj lahko govorijo tisoč različnih jezikov. Vendar pa profesor nikoli ne pove ali prizna, da študent ni razvil novega pogleda, ampak je pridobil le novo ideološko »dioptrijo«.
Ta novi pogled je najbolj pomembna lastnost sodobnega umetnika, saj z njo iz pogosto dolgočasnega življenja črpa detajle, ki jih potem predela in poveže v neke nove, pogosto nič manj dolgočasne vzorce, ki jim pravimo umetnina.
V videu »Pot do kina« Ana Sluga iz avta posname pot od parkirišča nekje pri Narodni galeriji do Kinodvora. V zadnjem kadru ugotovimo, da je na programu film »Nič osebnega«. Ravno zaradi prej omenjene transcendence, ki jo ugotavlja položaj umetnika, se lahko zdi, da je ta posnetek bogatejši od realnega dogodka, da na katerikoli način postavlja vprašanja o realnosti in njenem dolgočasju. Tu se umetnica postavlja v položaj, iz katerega se zdi samoumevno, da je že samo dejstvo refleksije realnega dogodka, beleženja in dokumentiranja na umetniški način dovolj, da se preseže efemernost in banalnost realnega dogodka.
Ni se treba tako lahko ujeti v past umetnine. Danes mnogo umetnikov snema video iz različnih transportnih sredstev, zato bi bilo treba ta postopek počasi prepovedati. Samo za orientacijo, v pariških umetniških šolah kroži urbana legenda, da se skoraj vsak tuj študent umetnosti prej ali slej loti snemanja pariške podzemne železnice. Marsikateri profesor umetnosti vzdihne in reče: » Spet metro!«.
Predstavimo še en hipotetični primer. Sleherni slovenski umetnik ali umetnica gre na obisk k svojim staršem v provinco in iz vlaka snema snežno pokrajino. Ko pride domov, vse to vgradi v formo diptiha, doda kakšno »cool« glasbo in video je idealen za festival umetnosti na temo »imobilne mobilnosti«. Zdi se, da takšnim praksam v umetnosti ni konca. In namesto da se avtorji zavedajo nepomembnosti podobnih estetskih rešitev, nenehno ponavljajo takšne vzorce.
Ana Sluga se sprašuje o poziciji v družini in vlogah družinskih članov. Fotografije prikazujejo njene bližnje v njihovem najbolj naravnem okolju. Tako je mož, znani slovenski slikar Marjan Gumilar, fotografiran v prekrasni, skoraj aristokratski knjižnici. Fotografija spominja na uradno fotografijo francoskega predsednika Sarkozyja, le da manjka francoska zastava. Otrok v svoji sobi, stara mama s sekiro v gozdu, umetnica v tišini snežne idile … Morda bo zvenelo kot redukcionizem, ampak zdi se, da avtorica goji nekakšen kult družine.
V družinski portret, ki ga sestavljajo tri različice iste fotografije, umetnica intervenira tako, da na vsaki od treh fotografij z barvnimi krogi prekrije obraze dveh članov. Tako dobimo prekrite pare mati-sin, oče-sin in oče-mati. Tretji član pa nas prestrašeno gleda iz svoje nove fotografske svobode. Umetnica išče tihi suspenz v monotonosti meščanske družine.
Takšne umetniške prakse navidezno ustvarjajo poetiko vsakdanjosti, v bistvu pa so ujetniki vsakdanjosti poetike. V predstavitvenem tekstu razstave pravijo – če povzamemo - da Ana Sluga ne govori o dolgočasju, ki ga povzročajo neizpolnjene želje po senzaciji, ampak da poskuša poudariti prosti tek življenja in miselno produktivnost časa.
Gledalec pa dobi popolnoma nasproten občutek, in sicer, da se umetnica, šokirana zaradi lastnega dolgočasja, za vsako ceno poskuša prepričati, da ta kruta ponavljajoča realnost družinskega življenja ne more biti edina realnost. Zrcalna podoba monotonosti v umetnini naj bi izražala novi smisel. To so na žalost prazne sanje. Umetnico bi lahko potolažili in rekli, da v tem problemu ni sama. Zahodnjaška družba je zgrajena na velikih kompromisih, kompromisi pa ustvarjajo monotono realnost in dolgočasje.
Zaradi dolgočasja se je dolgočasil Andrej Pezelj
Komentarji
komentiraj >>