Petek, 11. 2. 2011
Barbara D
»Moja filozofska idiosinkrazija mi je že zelo zgodaj nakopala kopico nevšečnosti. Nenehno so mi očitali neumnost, zelo pogosto lahkomiselnost, trmoglavost in nepopoboljšljivost. A niti zmerjanje niti najhujše grobosti me niso ozdravili mojih tegob. Dosegli so le to, da sem pričel gojiti zelo slabo mnenje o svojih duševnih sposobnostih, ki me je toliko bolj tlačilo, ker je bilo povezano z gorečim poželenjem po filozofskih uvidih.«
Friederich Henrich Jacobi
»Moja filozofska idiosinkrazija mi je že zelo zgodaj nakopala kopico nevšečnosti. Nenehno so mi očitali neumnost, zelo pogosto lahkomiselnost, trmoglavost in nepopoboljšljivost. A niti zmerjanje niti najhujše grobosti me niso ozdravili mojih tegob. Dosegli so le to, da sem pričel gojiti zelo slabo mnenje o svojih duševnih sposobnostih, ki me je toliko bolj tlačilo, ker je bilo povezano z gorečim poželenjem po filozofskih uvidih.«
Takole oriše začetke svoje filozofske poti nemški filozof in literat s preloma 18. in 19. stoletja Friederich Henrich Jacobi v knjigi David Hume o veri ali idealizem in realizem. Pogovor. Gre za prvi slovenski prevod dela tega polemičnega nefilozofa, ki je z neprestanim sprožanjem polemik in vztrajnju pri svojem prav predstavljal hrbtno plat razvoja nemškega idealizma od Kanta, Fichteja pa do Schellinga in Hegla.
Pravzaprav bi Jacobiju lahko prisali zasluge za vznik razvoja filozofske misli s konca 18. stoletja. Zgodba je bržkone še predobro poznana študentom filozofije, ki se začenjajo spoznavati z najtežjimi teksti filozofske dediščine skozi anekdoto o Jacobijevem obisku Gottholda Lessinga, pisatelja in pomembne figure nemškega razsvetljenstva. Lessing naj bi Jacobiju takrat navrgel, da zanj ni druge filozofije kot filozofije Spinoze. Kar je bilo takrat za predstavnika razsvetljenskega zaupanja v moč uma vsaj malce nenavadno, tj. kolikor se je Spinozino ime takrat povezovalo z najhujšo obliko zmote v mišljenju.
Po Lessingovi smrti je Jacobi sprožil polemiko o Lessingovem spinozizmu,ki je širše gledano zajemala vprašanje meja razuma, ki se z razlagalno slo zaslepi ravno za funkcijo govorice v svojih sodbah in sklepih. Jacobijevo vztrajanje pri tem, da je notranji pogoj vednosti vera pa je filozofijo postavilo pred nalogo, da na eni strani sprejme veljavnost razumskih načel in hkrati išče možnost svobode napram determinizmu. Kar pa je nadalje vodilo v odkritje Kantove Kritike čistega uma, ki bi naj spor rešila preden se je ta sploh pojavil. Na kratko z Jacobijevim vztrajanjem pri spinozizmu kot edini konsekventni filozofiji, je nemško razsvetljenstvo prešlo v nemško klasično filozofijo.
Kot beremo v spremni besedi Marka Bratine omenjeni prvi prevod sledi Jacobijevi Pisma o Spinozi, ki je škandal sploh povzročila. Z David Hume o veri pa je skušal Jacobi svoja stališča predvsem razjasniti. Sodobniki so ga namreč imeli za krščanskega zanesenjaka, sam pa je skušal pokazati, da mu ne gre za vero v teološkem ali religioznem smislu, temveč ravno za pogoje našega spoznanja, ki operirajo na površini vsakdana. Oziroma kot na določenem mestu pravi sam: »brez vere ne moremo niti prestopiti praga niti sesti za mizo ali leči v posteljo.«
Ker boste za boljše razumevanje kakopak morali sami poprijeti za knjigo naj na tem mestu navržemo le še, da Pogovor kljub časovni oddaljenosti žal večkrat sooča s potopljenostjo današnjih konceptov svobode in razuma v takratni duh časa. Jacobi se npr. na določeni točki poslužuje argumentov, ki bi danes marsikatero skupino kvaziznanstvenikov vrgla v žgočo razpravo o tem, kaj je pravi vzrok naše volje, tj. je ta telesen ali idejni ipd.
Pred kakim tednom je radijski kolega razprl polemiko o dveh vrstah filozofov danes: na eni strani je detektiral vedno več dlakocepskih poznavalcev, na drugi pa drzne iznajditelje novih konceptov, ki jih je sicer vedno manj. Jacobijeva počasnost in trmoglavost- ko je sam za razumevanje nečesa kar so drugi potrebovali le nekaj ur ali dni, potreboval tedne ali celo mesece- mu je hkrati omogočala forsiranje baje največjih umov njegovega časa v priganjanje lastnih konceptov do skrajnih meja. Morda se v tem aspektu zgornja zagata današnje filozofije kaže v nekoliko drugačni luči.
Med vednostjo, vero in nerazumevanjem je nihala Barbara.
Komentarji
komentiraj >>