NASHVILLE PUSSY, Fuel From Hell, 17. 2. 2011; Orto Bar, Ljubljana

* Kar nekaj let je minilo od zadnjega koncerta Nashville Pussy v Ljubljani. No, ob izidu koncertnega albuma »Live in Rennes« so se divji hard rockerji iz Atlante, ponovno odločili demolirati ljubljanski Orto bar.

Razprodano dvorano so povsem primerno razgreli italijanski hard rockerji Fuel from Hell. Njihova stara šola hard rocka, ki se na trenutke spogleduje tudi s principi pop metal ideologije, je na četrtkovem koncertu delovala zelo solidno, če ne že kar prepričljivo. Njihova suverena in sproščena izvedba je dokazovala veliko mero rockovskega tehničnega znanja in pozitivne rockovske energije. Čeprav se njihova glasbena forma ozira v zgodovino rockovskih godb in v letu 2011 deluje skoraj nostalgično, jih ne smemo karati, saj so pri svojem početju zelo temeljiti. Italijani obvladajo svojo stvar in so se izkazali kot zelo primerna predigra za osrednji rockovski razvrat, ki je sledil naslednji dve uri četrtkovega večera.

Po kratki pavzi za pripravo ustreznega »backlinea« je sledila hard rockovska eksplozija Nashville Pussy, ki je odjeknila z uvodnimi takti naslovne skladbe z njihovega tretjega albuma »Say Something Nasty«. Začela se je borba za milimetre prostora v nabito polni dvorani. Nekateri retardirani slovenski rockerji so se že začeli prerivati med sabo, se polivati s pivom in ostalimi tekočinami, sam pa sem se skušal osredotočiti na dogajanje na odru, seveda pa sem moral pri tem paziti na svoja rebra, da bi po koncertu ostala cela. Ne vem, od kje nekaterim slovenskim rockerjem ideja, da morajo vsakogar ob vsakem svojem mimohodu močno suniti ali se vsaj močno zaleteti v rame. V svojem življenju sem bil že na ogromno koncertih. No, v tujini nisem imel nikoli izkušenj, da bi obiskovalci rockovskih koncertov nekontrolirano opletali s svojimi udi in rušili pred sabo vse, ki še uspejo ostati na svojih nogah.

Blaine Cartwright je očitno opazil, kaj se zna zgoditi in je po uvodni skladbi hitro prevzel kontrolo nad dogajanjem. Za začetek je zlasal dolgolasega srboriteža, ki je svoje roke stegoval proti njegovi ženi Ruyter Suys (izgovori: Rajter Sajs). Na tak način se je bojevita mladež v prvih vrstah nekoliko umirila, vendar se je boj za milimetre nadaljeval. Nashville Pussy so prevelik bend za malo dvoranico Orto bara in to se je ponovno potrdilo. V takšnih razmerah se v bistvu ne da kompletno osredotočiti na odrsko dogajanje, kar seveda ni O. K. Ne glede na vse so Nashville Pussy od začetka začeli graditi mogočno koncertno zgodbo, ki je temeljila na njihovih hitih, kot so na primer »From Hell to Texas«, »Aint You Business« in »Speed Machine«, z njihovega zadnjega albuma. Prvi del koncerta je temeljil predvsem na skladbah z omenjenega albuma, vmes pa se je zvrstila cela vrsta odličnih skladb iz različnih obdobij njihovega rockovskega procesa. Tudi sam Blaine Cartwright je poudaril, da se ne smatrajo več za punk rockovski bend, kot so bili na svojih začetkih. Vendar se je publika najbolj energično odzvala prav na skladbe z njihovega prvenca »Let Them Eat Pussy«.

Da se razumemo, za moje pojme Nashville Pussy niso bili nikoli zgolj punk rock bend, kajti v njihovi glasbeni izraznosti je preveč različnih glasbenih slogov, ki se učinkovito zlivajo v trdno hard rockovsko strukturo. Ta temelji predvsem na izredni kitarski tehniki »Ruyter Suys« (izgovori: Rajter Sajs), ki se močno spogleduje z vzorom AC/DC pristopa. Ponovno se je dokazala kot ena najprepričljivejših kitaristk v sferi rockovskih godb. Blaine Cartwright je s svojim izrednim obvladanjem ameriških popularno glasbenih form zgodbo potiskal dalje. Vpletanje južnjaškega rocka, countryja, rock'n'rolla in punk rocka v hard rockovkso strukturo je tista zmagovita kombinacija, ki Nashville Pussy razlikuje od drugih hard rockovskih bendov. Če primerjam Nashville Pussy izpred slabih desetih let, ko sem jih zadnjič videl v naših krajih, lahko ugotovim, da je bend izjemno napredoval v tehnični izvedbi. Jeremy Thompson se je na četrtkovem koncertu dokazal kot izjemen rockovski bobnar z močno strukturo in izjemno dinamiko. Super sta se dopolnjevala z basistko Karen Cuda (izgovori: Karen Kuda). Ta je izredno prepričljivo nadgradila svoje tehnično znanje. Njene mehke, melodične basovske linije so skladbam vlivale dinamično moč in zvočno bujnost. Blaine Cartwright je s svojim močnim, hreščečim glasom in izjemno kitarsko tehniko vodil celoten bend v presežno rockovsko ekstazo.

V drugem delu koncerta so prišle v osprednje uspešnice iz njihovega začetnega obdobja. Skladbe, kot so na primer »Snake Eyes«, »I'm The Man« in »Fried Chicken and Coffe«, so povsem razvnele publiko. Zgodbe o whiskeyu, ženskah, pretepaštvu in zadetosti so popolnoma zanetile vzdušje v ljubljanski dvoranici. Nashville Pussy so z razvrstitvijo svojih skladb rutinirano stopnjevali naelektrenost in razvrat. Vrhunec je bil dosežen v pravem trenutku, ob zaključku rednega dela koncerta, s skladbo »Go Motherfucker Go«. Ameriški rockerji niso potrebovali kakšne večje pavze. Nekaj požirkov »whiskeya«, in to kar na odru, je Blainu Cartwrightu zadostovalo. Medtem je Blaine divje nagovarjal ljubljansko publiko in jo vzpodbujal k aktivni udeležbi. Ni verjel, da slovenski rockerji poznamo tudi avstralske legende Rose Tattoo, ko je napovedal, da bodo v dodatku najprej odigrali njihovo klasiko »Rock'n'roll Outlaw«. Sledila je še divja izvedba skladbe »You're Goin' Down« s prvenca Nashville Pussy in strastna rockovska poslastica v Orto baru je bila zaključena. Če izvzamemo vse težave, ki se navezujejo na pretirano gnečo in nevzgojenost nekaterih slovenskih mladcev, lahko koncert označimo z odlično oceno. Nashville Pussy so tokrat resnično eksplodirali in dokazali, da gre za eno najprepričljivejših zasedb v svojem rockovskem žanru.

Na eni nogi je v Orto baru užival Brane Škerjanc