Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Rotterdamsko filmsko rjovenje in dobrikanje klasičnega brazilskega filma (3147 bralcev)
Ponedeljek, 21. 2. 2011
Katja, Nina in Andrej



V Temni zvezdi boste lahko prisluhnili prispevku Katje Čičigoj, ki je obiskala letošnjo, že štirideseto edicijo »Mednarodnega filmskega festivala v Rotterdamu«. Sledila bo napoved serije klasičnega brazilskega filma Andreja Tomažina, ki jo v okviru »Festivala oddaljene kulture Obraz Brazilije« prirejajo v okviru »Cankarjevega doma«. Današnjo edicijo bomo sklenili z daljšim novičarskim sklopom, prepletenim z izjavama Wendersa in Herzoga o rabi 3D tehnologije v njunih najnovejših filmih.

V celoti!

Lepo pozdravljeni v novi Temni zvezdi, v kateri boste lahko uvodoma prisluhnili prispevku Katje Čičigoj, ki je v začetku februarja obiskala letošnjo jubilejno, štirideseto edicijo »Mednarodnega filmskega festivala v Rotterdamu«. V nadaljevanju bo sledila napoved serije klasičnega brazilskega filma, ki jo v okviru »Festivala oddaljene kulture Obraz Brazilije« prirejajo v okviru »Cankarjevega doma«. Prispevek o prihajajočih, brazilsko obarvanih filmskih projekcijah, je za vas pripravil Andrej Tomažin. Današnjo edicijo bomo sklenili z daljšim novičarskim sklopom, ki ga bomo prepletli s kratkimi komentarji in s krajšimi zvočnimi posnetki Wendersa in Herzoga, v katerih slednja nekaj besed namenita rabi 3D tehnologije v njunih najnovejših filmih.

---

Prisluhnimo sedaj Katjinemu prispevku o »Rotterdamskem filmskem festivalu«:

Rotterdamski tiger je v začetku februarja že 40. leto zapored odprl koledarsko filmsko leto. Prepoznavnost njegovega rjovenja je posledica tega, da omogoča slišnost v poplavi mainstream filmske produkcije manj slišnega: neodvisne kinematografije, ki zavestno presega prevladujoči filmski evro-ameriko-centrizem. Jubilejna edicija festivala je priložnost, da premislimo strategije njegove programske politike.

Zvočni aparati za ojačanje manj slišnih filmskih glasov, metaforično rečeno, ki jih je vpeljal festival, segajo od produkcije in distribucije do recepcije neodvisne kinematografije. Festival ne ponuja zgolj programov izobraževanja mladih kritikov in producentov, temveč vzpostavlja konkretne platforme predstavitve projektov in jim s programi financiranja omogoča realizacijo.

Alternativni produkcijski modeli, ki jih ponuja festival, segajo od predstavitve projektov tujim producentom v okviru programa »Cine Mart«, prek sklada »Hubert Baals« za sofinanciranje projektov v zaključni fazi iz držav s slabšimi produkcijskimi pogoji, do aktivne vključitve gledalcev kot koproducentov s konkretnimi donacijami ali z vključitvijo v program financiranja in distribucije prek spletnih socialnih omrežij »Cinema Reloaded«.

Iskanje alternativnih modelov kinematografije v času digitalne distribucije v praktičnem smislu so ob jubileju spremljali tudi številni spremljevalni dogodki, inštalacije, performansi in konferenca, ki so se vrteli okoli redefinicije narave filmskega medija v luči družbeno-tehnoloških sprememb.

Novost je bil tudi program nekonvencionalnih delavnic za otroke »Not Kidding«, s katerim je festival načel tudi aktivno vzgojo bodoče publike, ki je že zdaj presenetljivo številna.

Vizijo neodvisne kinematografije so artikulirali tudi portretirani režiserji v jubilejnem dokumentarcu »Tiger Eyes« Franka Schefferja kot bivši udeleženci ali obiskovalci festivala: Raùl Ruiz, Jim Jarmusch, Wim Wenders, Abbas Kiarostami, Michael Haneke, Abderrahmane Sissako, Apitchatpong Weerasethakul. Slednji, letošnji Cannesov nagrajenec za film Stric Bonomee se spominja, je eden od koristnikov »Hubert Baals« fundacije.

Ključna je seveda uvrstitev tovrstne filmske produkcije v osrednje sekcije festivala. Ob jubileju je ta v sekciji »Return of the Tiger« obeležil avtorje, ki so bili uspešni na festivalu v preteklosti, med drugimi npr. Koen Mortier (avtor razvpitega »Ex-bobnarja«), Naomi Kawase in Pablo Trapero.

Težnjo k inovativnosti in svežini izkazuje tudi dejstvo, da je tekmovalni program festivala namenjen izključno prvencem ali drugim filmom mladih avtorjev. Od letošnjih zmagovalcev Sivaroj Kongsakul, Park Jung-Bum in Sergio Caballero, je zlasti slednji presenetil z absurdnim filmom »Finisterrae«, svojevrstnim road moviejem z duhovoma v belih rjuhah na konjih v glavni vlogi.



Ob tem gre omeniti tudi nič manj absurdni, a obenem politično bodeči film, »Todos tos muertos«, Carlosa Morena, ki z nadrealističnimi pripetljaji kaže srhljivo vsakdanjost prikrivanja masovnih pobojev oporečnikov s strani kolumbijskih oblasti.

Sveža raba radikalnega absurda in prebijanje ustaljenih žanrskih konvencij odlikujejo tudi nekaj najbolj zanimivih mladih avtorjev iz netekmovalne sekcije »Bright future«. Omenimo naj »Attenberg« Athine Rachel Tsangari (sicer tudi producentke na LIFFU uspešnega Podočnika), formalno virtuozni avtoreferencialni »Karma« Prassanna Jakody-ja, žanrske hibride med dokumentarnim in fikcijo »Aradvark« Kitaa Sakuraija in »En el futuro« Maura Andrizzija ter »You Are Here« Daneila Cockbourna, parodijo teorije vsepovezanosti z navzkrižno povezavo sprva neodvisnih kratkih filmov v celoto.

Že uveljavljeni ali dlje delujoči režiserji vstopajo v Rotterdamski program v sekciji »Spectrum«. Poleg zvezd avtorskega filma Godarda, Iosselianija, Švenkmajerja, Innarituja, idr. ter slovenskih avtorjev, kot sta Janez Burger in Vlado Škafar, velja iz te sekcije izpostaviti mladega filipinskega režiserja Adolfa Alixa Jr.

Sorodno drugim avtorjem novega filipinskega filma, ki navdih jemljejo v neke vrste filipinskem novem valu iz 60. in 70. let (npr. Brillante Mendoza), tudi Alix s snemanjem na lokacijah z ljudmi, ki tam živijo, prikazuje sive pege sodobne filipinske družbe, vezane pretežno na lakoto in korupcijo. »Cassis« pripoveduje o življenju matere v skupnosti na parkirišču pod tovornjaki, »Presa« pa o ostareli divi, ki svoja zadnja leta preživlja v (nič kaj grozljivem) ženskem zaporu.

Prav premeščanje okostenelih vzorcev filmske naracije ter družbene in politične reprezentacije je morda najbolj produktivni učinek specifične programske politike »Rotterdamskega filmskega festivala« in drugih, njemu sorodnih festivalov. Ob jubileju mu gre želeti zgolj še mnogo tako produktivnih in inovativnih filmskih let!

V družbi Rotterdamskega filmskega festivala je bila Katja Čičigoj.

----















S pravkar slišanim klipom iz Meirellesovega »Božjega mesta« pa se počasi premikamo v drugi del našega današnjega temno-zvezdnega druženja. Tako boste v prihajajočem prispevku Andreja Tomažina lahko prisluhnili napovedi serije brazilskega filma, ki jo pripravljajo v »Cankarjevem domu«, pri čemer pa naj le še dodamo, da bomo del naslednje oddaje namenili prav kritični analizi in problematizaciji politike estetike ter etike že omenjenega »Božjega mesta«.

Med 4. in 13. marcem se bo v okviru »Festivala oddaljene kulture Obraz Brazilije« v »Cankarjevem domu« odvijala serija filmov pod naslovom »Klasični brazilski film«. Prikaz filmov sega do brazilskega »cinema novo«, ki ob številnih socialnih konfliktih, političnih vstajah in vojaških intervencijah v Južni Ameriki vznikne v ranih šestdesetih. V Ljubljani si bomo lahko ogledali tri filme najbolj znanega predstavnika tega gibanja, Glauberja Roche; to so »Bog in hudič v deželi sonca«, »Antonio, ki prinaša smrt« in »Zemlja v transu«.

Omenjeni filmi že napovedujejo kasnejšega Leoneja in italijanske špageti vesterne, v svoje izraze pa vpeljujejo tudi krajše operetne dele ter se soočajo z revolucijami, ki se tedaj dogajajo zelo blizu njih.

Že za časa največjega vzpona gibanja »cinema novo«, ko je v Franciji razsajalo revolucionarno leto '68 (o, kje je že to!), je mladi režiser Rogério Sganzerla posnel »Bandita z rdečo svetilko«, s katerim je ustvaril manifest brazilskega »marginalnega« filma in razglasil »cinema novo« za upehano gibanje. V filmu je uporabil realno zgodbo bandita, ki je leta '67 po ulicah Sao Paula vlamljal v hiše, ropal bogataše in posiljeval njihove žene. S svojimi montažnimi prijemi je zavračal »cinema novo« in v svoje filme nonšalantno vklapljal komunistične parole.

V istem času, pravzaprav že v tretji fazi »cinema novo« z ožjim imenom »tropicalismo«, je ustvarjal režiser Joaquim Pedro de Andrade in prav serija filmov »Klasični brazilski film« v »Cankarjevem domu« predstavlja njegov film z naslovom »Macunaima«. Prav za predstavitev tega filma je de Andrade napisal, da je »kanibalizem vzoren način potrošništva, prisvojen s strani nerazvitih ljudi.« Gre za to, da je gibanje »tropicalismo« v svojem bistvu predstavljalo brazilsko različico popa, v katero so bili vključeni avantgardni glasbeniki, pisatelji in filmski režiserji.

Čeprav je bila očitna reakcija na ultramoderno, a obenem ultra konzervativno politiko neoliberalizma, je gibanje »tropicalismo« slikalo patriarhalne, tradicionalne in anahronistične motive – zato kanibalizem - uporabljajoč najmodernejšo tehniko in umetniške jezike. S tem je gibanje – tako kot de Andradejev film »Macunaima« nazorno pokaže - ustvarjalo alegorijo Brazilije, ki je predstavljala spoj različnih faz kapitalističnega razvoja.

V prikazu brazilske kinematografije v »Cankarjevem domu« pa za do sedaj naštetimi filmi nastane slabih trideset let dolga črna luknja. Linearno časovno gledano je naslednji film »Glavna postaja« Walterja Sallesa iz leta 1998, ki prikazuje intimistično pripoved o Dori, ki nepismenim prebivalcem Ria De Janeira piše pisma za sorodnike in znance. Nato si bo moč ogledati bržčas enega najbolj znanih brazilskih filmov, Božje mesto, Fernanda Meirellesa, kot tudi le tri leta star film Joseja Padlihe z naslovom »Elitni vod«, ki si je v času nastanka prislužil zlatega medveda za najboljši film, ogledali pa smo si ga lahko tudi pri nas.

Ko smo ravno pri zlatemu medvedu, povejmo še to, da se je prav včeraj zaključil »Berlinale«. Čeprav je »Berlinale« festival, tako rekoč skrit za zavesami kapitalističnega znojenja, in tega tudi ne skriva, sodeč vsaj po kolosalnih kinodvoranah, kjer gledalci uživajo v filmih, smo se letos v tekmovalnem programu lahko nadejali kar nekaj zanimivih naslovov. Zlatega medveda je prejel iranski režiser Asghar Farhadi za film »Nader in Simin: Ločitev«, srebrnega pa Bela Tarr s filmom »Torinski konj«, ki prikazuje zgodbo konja, ki ga je objel Nietzsche nekaj dni pred svojim duševnim zlomom – o duša, kako napačna beseda za Nietzscheja!

Pravkar slišani prispevek je pripravil Andrej Tomažin.

---

Ostajamo še naprej pri »Berlinalu«. Na festivalu, na katerem je ob množici filmov v različnih sekcijah in spremljevalnih dogodkih potekala tudi retrospektiva Ingmarja Bergmana, so v tesnem sodelovanju s festivalsko retrospektivo v »Nemškem filmskem muzeju« pripravili razstavo z naslovom »Ingmar Bergman – Resnica in laži«, na kateri bo med drugim sploh prvič moč videti Bergmanove osebne zapiske in dokumente. Razstava je na ogled do 29. maja, več pa na http://www.filmmuseum-berlin.de/.

Še vedno se sprehajamo po Berlinu, v družbi »Berlinala« seveda. Na njem sta tako svoje prvo srečanje s 3D filmom predstavili dve veliki imeni nemškega avtorskega filma, Wim Wenders in Werner Herzog. Wenders v filmu »Pina«, ki je posvečen Pini Bausch, prek 3D raziskuje odnos plesalci/oder/občinstvo/filmski prostor.

Več pa Wim Wenders:















Na kritično analizo Wendersovega prvega srečevanja s pričujočo tehnologijo boste morali žal še nekaj časa počakati, saj si filma še nismo uspeli ogledati.

V svojem novem dokumentarcu, »Cave of Forgotten Dreams« (2010), pa se je pripovedovanja zgodbe skozi 3D lotil tudi Werner Herzog, ki je obenem dejal, da naj bi pričujoči film bil tudi edini film, v katerem se je poslužil omenjene tehnike. A raje prisluhnimo kar Herzogu osebno, ki nam bo v posnetku med drugim podal razlog za izbiro 3D-ja:















Kot pri Wendersovem komentarju k njegovi rabi 3D-ja pa bo tudi v Herzogovem primeru za kritično analizo potrebno še nekoliko počakati. Seveda pa bomo omenjeni fenomen pronicanja 3D v art film (karkoli že to pomeni) še spremljali.

Preden pa se danes od vas poslovimo, na hitro preglejmo še nekaj pomembnejših novic iz filmskega sveta. V Berlinu je odjeknila novica, da z letom 2014, ko se izteče »program MEDIA 2007«, obstaja velika verjetnost ukinitve »MEDIE«. Morebitno ukinitev programa pa lahko preprečite tudi vi! Več informacij na http://www.mediadeskslovenia.eu/.

Med dvanajstim in trinajstim marcem bo v Ljubljani vnovič potekala »Filmska fabula«, o kateri smo v Temni zvezdi obširno poročali že v minulih letih. Tokratni gost oziroma mentor bo Matthieu de Braconier, strokovnjak za scenarije. Rok za prijavo vaših projektov in udeležbe brez projekta je tretji marec. Več pa na http://www.festival-fabula.org/.

»Moderna galerija« v Ljubljani in »Muzej OM« produkcije iz Kopra vas v okviru razstave »Vse to je film! Eksperimentalni film v Jugoslaviji 1951-1991« 22. februarja ob 18h vabita na projekcijo filma »Kumbum" (1975-1987). Sicer pa sta o omenjeni razstavi za vas v eni od prejšnjih Temnih zvezd poglobljeno pisala Izidor in Nika, njun prispevek pa je, kot vse ostale Temne zvezde, moč najti na spletni strani Radia Študent.

»Svet Slovenskega filmskega centra« je 18. februarja objavil javni natečaj za delovno mesto direktorja »Slovenskega filmskega centra«. Rok oddaje vaših prijav je 8. marec.

»Festival migrantskega filma Na poti«, o katerem smo prav tako že poročali v naši oddaji, vas vabi, da s svojimi izdelki sodelujte tudi v letošnjem letu.
Kopijo filmskega ali video izdelka pošljite na DVD-ju (kopija ne bo vrnjena) skupaj z izpolnjenim prijavnim obrazcem najkasneje do 15. maja 2011. Več o prijavi in festivalu pa na http://filmskifestivalnapoti.weebly.com/.

Prav tako ne smete spregledati pestrega dogajanja v »Slovenski kinoteki«; ta teden v okviru »Kino-integrala« v goste prihaja Jean-Gabriel Périot; prav tako naj izpostavimo še kinotečni dogodek Kino-uho: Osvetljene zGodbe, ki se bo zgodil 5. marca, ter cikel »Filmskih branj«, s štartom 17. marca, ki jih bo vodila Bojana Bregar. Več o vseh kinotečnih dogodkih pa na Kinotekini spletni strani.

Za danes bi bilo to počasi vse. Današnjo oddajo smo pripravili Katja Čičigoj, Andrej Tomažin in Nina Cvar, za tehnično realizacijo pa je poskrbel Rok.


Komentarji
komentiraj >>